sončni žarek
Pozdrav vsem.
Ko prebiram vsa ta pisma v tem forumu, si želim, da bi jih prebralo čimveč ljudi. V njih je toliko topline in ljubezni. Negujte misli na svoje izgubljene otročke kot bi negovale najbolj nežen cvet, pogovarjajte se o njih s svojimi najbližjimi in ne zamerite tistim, ki se z vami o vaši izgubi ne želijo pogovarjati. Mogoče pa ne zmorejo, ne znajo, ne vedo kaj naj sploh rečejo, da vas ne bi še bolj prizadeli. Lahko pa so tudi popolnoma brezbrižni do vas, in če so takšni se pa res nima smisla ukvarjati z njimi in njihovimi praznimi srci. Negujte pa tudi sebe, svojo dušo, da bo zmogla kljub vsemu hudemu kar doživljate ohraniti ljubezen in toplino tudi do vas samih, spomin na izgubljenega otroka pa mogoče vendarle ne bo več tako zelo bolel in bo v vašem srcu ostal kot topel sončni žarek, ki vas bo vedno grel.
Sama imam sina, ki ima cerebralno paralizo, ki je posledica ob porodne poškodbe. Od njegovega rojstva je minilo že skoraj 13 let (še dva tedna in bo babica spekla najboljšo rojstnodnevno torto!!!!!!!), vendar je spomin na tisto vročo avgustovsko noč še vedno zelo živ. Po vseh teh letih in Domnovih bojih za golo življenje, ker o kvaliteti res ne morem govoriti, sem prišla do zaključka, da je ob rojstvu najbolj pomembno kakšni so okoli tebe ljudje, ki jim zaupaš največ kar imaš – svoje in otrokovo življenje.
Midva žal nisva imela sreče, ker porod pač ni bil “nekaj samo po sebi umevnega”. Žal. Govoriti po katastrofi, da bi mi morali narediti carski rez je pa res brez veze. Pa so……. seveda je pomembna tudi oprema, ki jim je na razpolago a znati morajo z njo ravnati in jo tudi UPORABLJATI. Domen je danes popolnoma odvisen od pomoči drugih v vseh svojih dejavnostih, kakaršnegakoli napredka v smislu razvoja ni.
Pa vendar, ko se nasmeji (kar je sila redko) je to najlepši trenutek zame in za vse, ki ga imamo neznansko radi, takrat dobim znova potrdilo, da je življenje kljub vsem težavam, padcem in oviram lepo in se je zanj vredno truditi, za vsak dan posebej, da je sestavljeno iz majhnih stvari, tudi takih kot je Domnov nasmeh.
Lepo poletje vsem in vsekemu posebej in zavedajte se, da tudi za nas sije sonce, samo opaziti ga moramo. C
Draga Cvetka…ob takšnih usodah pa me vedno stisne in jokam…….vsak dan grem na tale forum, da berem pisma mamic.
Tolikokrat smo v življenju nehvaležni, prevzetni, nesrečni zaradi malenkosti, res malenkosti…….in ko potem prebereš vaša pisma te postane kar sram, da si takšen.
Ne poznam tebe in tvoje družine in tvojega Domena…iz pisma pa lahko razberem, da ste dobri ljudje z veliko mero ljubezni in potrpežjivosti in moči…Ostanite še naprej takšni, naj vas varuje angel varuh. Nekje sem prebrala,da ima vsak od nas angela, ki ga čuva. Le kje je bil tvoj angel pred 13. leti?
Želim ti vse lepo…predvsem pa Domenu veliko sončnih žarkov.
Draga Cvetka !
….tudi sama sem se spraševala in iskala odgovore zakaj je morala moja hčerka umreti? Rekli so,da je operacija “tehnično” uspela ampak srček se je ustavil.ZakaJ? Ne vem – ne vedo. Bi bilo drugače, če bi vztrajala,da opravijo operacijo v tujini? Ne vem – pravijo, da ne.
Ta vprašanja so težka – boleča in nikoli ne bom dobila odgovora. Vem pa, da mi ne preostane drugega kot sprejeti,da je ni več in se naučiti živeti z bolečino v srcu.In …mogoče bo nekoč spomin nanjo res kot sončni žarek …
Vam, draga Cvetka, pa želim veliko veselja ob praznovanju Domnovega rojstnega dne.Veliko sončka v srčku in zunaj njega želim Domnu in vam, Sabrina