Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Šolanje za posebne potrebe v tujini

Šolanje za posebne potrebe v tujini

Imam hčerko, staro 15 let, ki obiskuje 1. letnik gimnazije. Ima status dijaka s posebnimi potrebami. Ima namreč blažje učne težave (težave s koncentracijo, rabi malo več razlage… sicer je precej inteligentna in z razumevanjem snovi, z malo več truda, nima težav), poleg tega ima obdobja depresije, in ne zna se vklopiti v družbo. Je prijazna punca, ampak z vrstniki ji ne gre, ima težave sploh navezovanja stikov, nekako s sošolci in ostalimi ne najde skupnih točk, jo imajo tudi za ‘čudno’.

Torej, sedaj naše stanje izgleda nekako tako: ona le delno obiskuje pouk, v šoli ima težave s sledenjem in rabi veliko učne pomoči, izven šole nima nobenega stika z vrstniki, v šoli jo sošolci zafrkavajo, doma večino časa joka, nima nobenih pravih hobijev… Obupana sem, ko gledam svojo hčerko takole. Vem, da če se nekaj ne ukrene, ne bo naredila šole, ne bo nikoli sposobna sama zase skrbet, ne bo imela nobenih prijateljev, bog ne daj da ne stori še kakšnega samomora. Nekaj bo treba narediti.

Zato sem raziskovala opcije in sem našla v tujini (natančneje v Veliki Britaniji, ker punca tekoče govori angleško, kam zelo daleč pa je ne želim poslati) šole za otroke s posebnimi potrebami. Našla sem nekaj takšnih šol, ki so po opisih za koga so namenjene, kot izdelane zanjo. Namreč za mladostnike s socialnimi, čustvenimi, učnimi težavami… Gre za internate, kjer se dela šola redno, vendar s prilagojenim programom, več individualnega dela, nadzor nad otroki je 24h/dan, popoldne in zvečer imajo skupne aktivnosti, krožke, pripravo na samostojno življenje… V glavnem, ravno take šole, kot se mi zdijo idealne zanjo.

Zanima me, ali je sploh mogoče otroka poslati v VB v šolo (z družino se tja ne bi selili, torej bi poslali le njo in jo nekajkrat letno obiskali, čez počitnice pa bi bila doma) – čisto tako, zakonsko? Marsikatera od teh šol za vpis potrebuje priporočilo socialnega delavca ipd., ne vem ali naši sploh sodelujejo s tujimi ustanovami? Poleg tega so cene zelo visoke, nekatere za letno šolnino, skupaj s hrano in bivanjem, čez 100.000€ letno, kar si ne bi mogli privoščiti, zato me zanima, ali bi bilo možno od kje dobiti kakšno podporo, financiranje? In še to, ali bi bilo to sploh priporočljivo za otroka, da se ga ‘odtrga’ od družine?

Res ne vem več kaj naj, če pa ve kdo kakšno drugo možnost, naj mi pove. Kot sem rekla, status dijaka s posebnimi potrebami že ima, a v tem trenutku tudi to ne ‘funkcionira’ idealno, sploh pa ne na čustvenem in socialnem področju (za učne težave v šoli še nekako poskrbijo). Želim si, da moja hči odrase v srečno žensko, ki bo tudi lahko nekoč sama zase skrbela… Ampak me skrbi, da brez posebne pomoči ne bo šlo. Ne vem, kaj naj.

Spoštovani,

imate deklico, ki ima posebne potrebe in odločbo. Pišete o vaših razmišljanjih in planih. Kje je deklica? Kaj si ona želi, to bi rada prebrala. Glede na težave, ki jih opisujete bi si jaz v prvi vrsti želela pridobiti konkretno pomoč, nekoga, ki bi deklici pmagal pri socialni integracii, pri usvajanju socialnih veščin. Ne vem katero srednjo šolo sicer obiskuje, poiskala bi primerno možnost zanjo tukaj, v Sloveniji. Po eni strani pišete o njeni občutljivosti, po drugi strani bi jo poslali kar daleč stran. Deklica potrebuje podporo, občutek, da ste ji blizu (ne pa daleč), občutek pripadnosti- doma, potem bo lahko razvila “svoje peruti” širše, se mi zdi, morda se motim… Deklica potrebuje podporo, veliko mero spodbude in konkretno pomoč. Poleg šolnine bi v tujini potrebovala še drugo pomoč. Veliko je še slepih peg, ki bi jih kazalo podrobneje raziskati preden se nadalje odločate. Ukrepala pa bi takoj, tukaj in zdaj, v dveh smerih, pri delu z vami, na področju vaše naravnanosti in pa pri konkretnem delu s punco.
TAko menim jaz.

Pa sračno pri odločitvi.

Nataša Durjava

[i][i]mag. Nataša DurjavaGeštalt-izkustvena družinska psihoterapevtka[/i][email protected][/i]www.mojpsihoterapevt.siTudi naša šibka področja nam lahko postanejo izziv, če se soočimo in sprijaznimo z njimi. Verjamem v moč odkritih besed, zato vam želim biti v pomoč pri vprašanjih, kako v hitrem tempu vsakdanjika stabilizirati sebe, kako postati osebnostno močnejši, kako krepiti svoje kompetence in kako poskrbeti tudi zase.

Popolnoma se strinjam z gospo Durjavo.
Moje prvo vprasanje je bilo, zakaj gimnazija? Tezeve s sledenjem, rabi veliko ucne pomoci, sosolci jo zafrkavajo, joce…
Smo v tujini (nemsko govoreci del Svice) in tu gre samo 10 -15% ucencev na gimnazijo. Sem imela tudi sama problem, ker sin ne bo uspel priti z disleksijo na gimnazijo, saj je brihten. Pa smo na sreco nasli novo pot (ki tu pravzaprav ni nova), trenutno se pripravlja in isce vajenisko mesto, kot vecina v njegovem razredu. Najvaznjese za otroke z posebnimi potrebami je, da jim prisluhnemo, imamo zaupanje vanje, jih vzamemo taksne kot so in najdemo kje so uspesni (vsak je nekje uspesen), ne pa, da bi radi se vec in vedno vec od njih.
Zelim vam, da zaupate v njo (zaupate v zivljenje), da bo samostojna, da bo dozivela cim vec uspesnih trenutkov, ki jo bodo krepili in motivirali v nadaljnem zivljenju…

Kako je lahko brihtna če že v gimnaziji potrebuje posebno razlogo in veliko vaje, da se nauči.
Razumem, da ima posebne potrebe (motenost), ampak tudi jaz se sprašujem zakaj gimnazija.
Z njo in vami čustvujem. A vedite, da bo morala nekega dne odrasti in živeti samostojno.
Priporočam vam še, a ji rečete: “Ej punca, vse življenje je pred tabo, začni se veselit.”
In se z njo pogovorite.
Naj pa vam povem, da je težava morda v vas saj jo obranavate kot invalida, on pa se zato počuti manj vedno ter se tako obnaša v družbi.S tem pa ne mislim nič slabega, saj verjamem, da se tudite po svojih močeh.

O prepisu v tujino pa ne razmišlajte, ker je tujina za mladega človeka vedno šok, ki lahko boli.
Želim vam srečo pri reševanju problemov.
Lp

Md