šola včasih, šola danes
2.M.M.Hladnik, Šolstvo in učiteljice na Slovenskem
1.Učitelji ženskega spola
Skolarizacija družbe – feminizacija šole
Zgodovinska analiza konstituiranja učiteljskega poklica je pravzaprav analiza njegove feminizacije. Konec 19.in začetek 20.stoletja – čas, ko se je postopoma oblikvala šola (in učitelj) kot jo poznamo danes. (obvezno oš.izobraževanje – 1869, avstrijska oblast ga je uvedla z zakonom).
Statistika:
Leta 1871 na Štajerskem 3% ženskih učiteljic, leta 1914 že 44%.
Leta 1871 na Kranjskem 10%ž.u., leta 1913 pa že 56%.
Odstotki so torej hitro naraščali, obstajale so razlike med deželami; izjemno velik je bil delež učiteljic v Trstu z okolico; dekliško šolstvo se je v prvi polovici 19.st.najuspešnejše razvijalo prav na Primorskem, leta 1851 so imeli v Trstu 5 dekliških šol, katerih so poučevale učiteljice.
Oš.zakonu je nemudoma sledilo ustanavljanje učiteljišč.
Natančno strukturirano, standardizirano, obvezno in deloma ali popolnoma breplačno množično izobraževanje je zahtevalo posebej usposobljene administratorje in učitelje. Pred tem so bili učitelji lahko: oštirji, pisarji, bivši študenti, vojaki, poučevanje je bilo dodatno delo.
Po sprejetju zakona so ženske vanj (v učiteljevanje) vstopale postopoma a množično, že od samega začetka. Feminizacija je torej zgodovinska novost (je nova kot je novo izobraževanje te vrste) in ne zgod.sprememba.
Položaj učiteljice pa se je bistveno razlikoval od položaja učitelja – spolno diskriminacijo je določal zakon /učiteljica dobiva 80% plače učitelja, ker ji ni treba vzdrževati družine; če se poroči, se »prostovoljno« odreče službi/.
Tilly and Scot: Zakaj je bilo to tako, treba je upoštevati kompleksno povezanost treh elementov: ženske, delo, družina (str.23, jeebrish:). V tem okviru sta raziskali spremembe zaposlitvenih vzorcev žensk, povezanih z ind.revolucijo, Ang.in Fra.
1. »Družinska ekonomija«
Značilno za predindustrijsko ekonomijo, enota produkcije majhna, produktivnost nizka, sodelovali vsi člani družine. Rodnost velika, umrljivost otrok velika. Gospodinjski način produkcije je omogočal, da so bile poročene ženske proizvajalke in matere, neporočene pa so delale znotraj svoje družine ali zunaj nje.
2. »Družinska mezdna ekonomija«
Industrial.je povzročila, da so se produkcijske enote povečale in preselile(iz druž.gospodinjstev v tovarne), potrebe gospodinjstev po mezdi in ne zgolj po delovni sili, so določale produkcijsko funkcijo žensk. Rodnost se vedno veliko, umrljivost tudi. Tako kot prej so ženske morale uravnavati čas med produkcijskim delom in reproduktivno funkcijo, le da je bilo zdaj to ful težje – ker so morale na delo zunaj doma. Delale so občasno in neredno.
3. »Družinska konzumpcijska ekonomija«
Ob koncu 19.stoletja so tehnološke spremembe in vedno bolj zapletena ind.organiz. vplivale na povečanje produktivnosti in blaginje. V terciarnem sektorju so se odprla številna nova mesta za ženske. Rodnost se je zmanjšala, umrljivost otročkov tudi. Življenska raven se je zvišala.
!!!Zgodovinska raziskava pokaže, da se je ženska produkcijska dejavnost spreminjala v obliki krivulje U. Avtorici ugotavljata, da se s prevlado ind.načina proizvodnje pojavi splošna segregacija poklicev po spolu in da je veliko žensk zaposlenih takrat, ko je povpraševanje po ženskih poklicev veliko, ter narobe.
Novi tipi delovnih mest za ženske: birokratska, administrativna dela, trgovska, prodajalska opravila, socialnoskrbstveno, šolsko, zdravstveno področje. Tajnice, tipkarice, uradnice, prodajalke znamk, prodajalke, medicinske sestre, učiteljice.
Seveda to niso kar naenkrat postala »ženska« opravila, prav tako niso bila ženska po svoji »naravi«. Takšna določitev je bila posledica »strukture poklicnih možnosti«, ki je na NEZAHTEVNIH, OZKO SPECIALIZIRANIH, SLABO PLAČANIH delovnih mestih BREZ MOŽNOSTI NAPREDOVANJA narekovala zaposlitev žensk.
S.Lewenhak: Dokazala, da bi bila industrializacija nemogoče brez ne/slabo-plačanega dela, ki so ga opravile dekleta in žene. V obdobjih, ko je bilo povpraševanje po ženski del.sili veliko, ni bila uveljavljena nobena prepoved poroke..
Učinkovitost izkoriščanja delovne sile, ki jo je vzpostavila industrializacija, je prav v tem, da izigrava delavce druge proti drugim. SPOL DELAVCEV je le ena od mnogih točk razdvajanja, ki so jih delodajalci izkoriščali. Druga takšna so bili npr.otroci.
Avtorica povzame svoje navedbe: Za delodajalce spol delavcev sam po sebi ni bil nikoli pomemben. Zanje je bilo najpomembnejše, kateri delavci so najcenejši in pripravljeni opraviti kakšno delo. Moralistične argumente in biološko utemeljene zahteve, da mora biti mesto ženske doma, so vztrajno izkoriščali zato, ker jim je z njimi uspevalo ohranjati mezde ženske delovne sile na najnižji ravni.
Ekonomija naravnega poslanstva
Ideal matere in gospodinje je skupaj z »odkritjem« otroštva v 19.stoletju uokvirjal novo podobo ženske, ki je bila v popolnem nasprotju z realnimi razmerami – to je bil čas, ko so postale mezde žensk za družinski proračun tako nepogrešljive kot njihove roke za tovarne.
Nazaj k izobraževanju:
Na Slovenskem so se izobr.na učiteljiščih, Schmidt pravi, da je ta oš.zakon pomemben tudi zato, ker je izenačil izobrazbo učiteljev in učiteljic. Za slednje do sedaj namreč tudi pedagoških tečajev ni bilo. Prej so se lahko usposabljale samo v dekliških šolah ali pri redovnicah, opraviti pa so mogle tudi učiteljski izpit. Pri nas so bile po sprejetju zakona učiteljice predvsem hčere višjih uradnikov in staršev, ki so opravljali svobodne poklice. To je bil praktično edini intelektualni poklic, ki jim je bil dostopen.
Andersenova in Zinsserjeva: v Angliji so učiteljice pripadnice nedelavskega razreda
vs.
Tillyeva in Scottova: v Fra.in Ang. je bilo učiteljevanje sredstvo družbene promocije za hčere kmetov, obrtnikov in tovarniških delavcev.
Pravilnost navedenih trditev je mogoče preveriti skozi daljšo časovno lestvico:
-Ob koncu 19.stoletja so prevladovale pripadnice sr.razreda.
Univerzitetni študij jim je bil nedostopen še dolgo. Ženska so imele težave:
Primer1: Na Slovenskem, 1870eta leta, čeprav dekleta uradno niso smele na gimnazije, lahko pa so se udeleževale pouka, če je to dovolil učit.zbor. Nekatere so uspele priti do mature. Matura pa je odpirala vrata na univerzo – tja pa ženske niso smele. Dunajsko ministrstvo za uk je moralo v tistem času večkrat reševati to dilemo; sprejeli so več odlokov: ženske niso dobile »maturitetnega spričevala« ampak »spričevalo«, ni jim pisalo, da so »dokazale zrelost za opravljanje višjih študijev«, ampak je pisalo: »da so zadosile tistim zahtevam, ki se postavljajo pri maturitetnih izpitih moški mladini«.
Primer2: 20 let kasneje, je šolski minister rabil izgovor, zakaj ne ustanovit ženskih gimnazij. Argumenti so bili ekonomski: »možnost višješolske ženske izobrazbe skriva gospodarsko nevarnost, konkurenca ž.izobraženk bi povzročila zniževanje m.plač, zmanjšalo bi se število porok in trpelo bi družinsko življenje«.Tisti argumenti, ki pa niso bili ekonomski, so bili biologistični: »izobrazba bi ženske oslabila, njihova fizična krhkost bi zaradi prevelike uporabe degenerirala, ženske po naravi potrebujejo podrejenost.«
Boj za višješolsko izobr.deklic v Evropi ni bil izbojevan do 20.stoletja.
Šele takrat, ko je prišlo do tega, drži to, kar pravita Tilly in Scott, da so bile učiteljice v glavnem hčere kmetov, obrtnikov in tovarniških delavcev.
Za konec 19.st.in začetek 20.pa nedvomno velja, da so bile učiteljice pripadnice nedelavskih razredov.
Andersenova, Zinsserjeva: Učiteljica=spoštovana, javna osebnost, odvisna od svoje sposobnosti, slabo plačane a srečne, poklicno zadovoljstvo..
Apple: Uč.poklic je samskim ženskam omogočal določeno mero avtonomije in samostojnosti. Za razliko od drugih del, ki so jih opravljale začasno (do poroke) lahko učiteljstvo jemale dolgoročnejše – poroka je bila učiteljicam prepovedana. Tovrstne omejitve NISO VELJALE NA DRUGIH POKLICNIH PODROČJIH, torej lahko sklepamo, da IZHAJA IZ NEZDRUŽLJIVOSTI POROKE Z UČITELJEVANJEM IZ SPECIFIČNOSTI TEGA POKLICA.
Boxer in Quataert: Poučevanje so takrat definirali kot »naravno« žensko delo in kot razširitev njene gospodinjske vloge iz zasebnega v javno. Vloga učiteljice = družbeno materinstvo. S to definicijo je bil množičen vstop žensk v delovna razmerja ideološko opravičen, družbena kontroverza o edinem pravem mestu ženske pa razrešena. Poleg tega je bil z njo utrjen diskriminacijski položaj učiteljic, ki so za isto delo dobivale nižjo plačo.
Apple: proučeval delovne pogodbe. Ugotovil je, da je bila intimnost učiteljic skrbno nadzorovana. Spolnost preko t.i.celibata, pa tudi telo in obnašanje. (barva, dolžina obleke, nič ličenja, barvanja las, nič kajenja, vina, viskija, lizanja sladoleda, policijska ura, itd)
!!Ideologije patriarhata se z učiteljico /zakrito za materinsko in gospodinjsko krinko/ tu reproducirajo.
Če gledamo celoten trg dela, je klasifikacija žensk v 19.st.poznala 2 kategoriji:
-samske delavke
-poročene matere.
Zanikala pa je realnost: Zaposlene delavke so bile pogosto tudi matere. (L.1881 je popis preb.v Angliji prvič izključil gospodinje iz sfere dela in jih definiral kot nezaposlene, kasneje so sledile še druge države).
Za konec poglavja ugotovitve Rileyeve, ki jih ne kapiram prav dobro (str.38).
Si dio faciunt idem, non est idem (Če dva delata isto, ni isto)
Spolna razlike je bila od začetka zapisana v položaju učiteljic. Na vprašanje, kaj se mora zgoditi, da se začnejo ženske razumeti kot ženske, ki imajo nekaj skupnega, za kar se je treba boriti, Rileyeva pravi: OBSTAJATI MORA PROGRESIVNA IDENTITETA ŽENSKE. Ta identiteta NE zabrisuje ločnic med ženskami z lastnostmi(poročena, neporočena, z otroki, brez), še več, jih vključuje. Pravi še: nekakšna FORMALNA KONSOLIDACIJA »MOŠKIH PROTI ŽENSKAM« JE ŽALOSTNI PREDPOGOJ, DA LAHKO »ŽENSKE« KOT TAKE SPREGOVORIJO. Seksualni antagonizem oblikuje seksualno solidarnost, napadi in protinapadi pripomorejo k nastanku grobe oblike feminizma.
Na Slovenskem, oblikovanje seks.antagonizma na podlagi dr.nelagodja, ki sta ga povzročala UVAJANJE SPLOŠNEGA ŠOLANJA ZA DEKLETA in VSTOPANJE ŽENSK V UČITELJSKI POKLIC.
Nelagodje natančno formulira J.Ciperle, ob koncu 19.stol., v Učiteljskem tovarišu: Lotil se je vprašanja ženske emancipacije, ki se je po njegovem mnenju začela: »odkar ženska hoče znati več, kakor ji je treba«. (še mal bistroumnih izjav:
-»Proč z vsemi nepotrebnimi učenostimi pri ženskah, v kuhinjo z njimi ali pa k šivanji, otroke pestovat, ako vam jih je dal Bog.«
-»Emancipirana ženska ni več ženska, mož pa tudi ni, in ker so ljudje le dvojnega spola, tedaj emancipirana ženska ni nič«.
-»Ženski se ni treba brigati za blagor domovine, ampak le za blagor domače hiše«.
-»Ona naj ne preiskuje, za ktere pravice se borimo, kaj želimo, kaj tirjamo; ona naj se raje bavi s tem, kaj tirjajo njeni otroci od nje«. ……str.41)
Po razpravi, ki se je vlekla še celo leto 1897, je Slovensko učiteljsko društvo v LJ izoblikovalo poseben predlog za izboljšanje učiteljskih plač (Spomenica o uredbi učiteljskih plač): zvišanje plač učiteljev na račun znižanja plač učiteljic (on 500, ona 400 goldinarjev itd).
Po objavi spomenice v Učiteljskem tovarišu so se učiteljice tako razjezile, da so sklenile s peticijami preprečiti sprejem društvenega predloga. Tako je bilo tudi ustanovljeno Društvo učiteljic. Dosegle so delno enakopravnost z učitelji ( ponekod enake plače, ponekod 10%manj). Uspeh je utrdil prvo žensko stanovsko organizacijo in kljub nasprotovanju kolegov ter širše javnosti spodbudil njene članice k nadaljnjemu delovanju.
Učiteljice so se, ko se hotele enake plače sklicevale na formalnopravno dejstvo, da velja ZA ENAKO DELO ENAKO PLAČILO. Učitelji pa so, poleg zakonske utemeljitve, da imajo višje plače, ker morajo skrbeti za družine, navajali še biološko-moralistične argumente. (»Ženska kot slabotno bitje ne more pri najboljši volji istega posla tako dobro izvršiti, kakor je izvrši mož«)
V tistem času so taki argumenti zveneli prepričljivo, čeprav so se celo tisti, ki so jih navajali, zavedali, da pri množičnem poučevanju ne gre za kakovost dela, temveč za cenenost delovne sile.
Program Društva učiteljic je ostal ves čas delovanja enak – uveljavitev načela za enako delo enako plačilo in za enake dolžnosti enake pravice. Prizadevale so si tudi za žensko volilno pravico.
Društvo je bilo leta 1931 z dekretom prepovedano (izgovor: formalno ne smeta obstajati dve vzporedni stanovski organizaciji, zato društvo nima pravnega obstoja).
»Zar i učiteljicam istu plaču?«
Razprava o gmotnem položaju učiteljskega stanu, ki je pripeljala do ustanovitve Društva učiteljic, je na straneh obeh uradnih glasil /Popotnik, Učiteljski tovariš/, potekala več let.
Diskriminacija žensk na trgu dela je bila vedno stvar ekonomskih in političnih razmerij ter zakonitosti, argumenti o naravnosti in nujnosti diskriminacije so bili uporabljeni samo takrat, ko je bilo mogoče z njimi doseči primerno ravnotežje med opravljenim delom in ceno delovne sile. Razumljivo je, da mnoge ukinitve dsikriminacije med spoloma niso dolgo trajale, ko pa je pozneje postala enankopravnost med spoloma glede plačila za enako delo vendarle trajnejša, so se razlike prestrukturirale. Najočitnejši znak prestrukturiranja diskriminacije med spoloma je prav FEMINIZACIJA UČITELJSKEGA POKLICA in s tem povezan dr.status učiteljskega dela.
Avtorica nato 2,3 strani opisuje razprave v teh glasilih. (Večino sem izpustila).
Milica Strnad: Učitelji so najslabše plačani med državnimi uradniki – plače so enake kot plače orožnikov, slug, pometačev, pismonošev,..
Dr.Tavčar: V siromašnih plačah je videl vzrok skromnega ugleda učiteljev.
A.Pesek: je že nastala prislovica: »Ubog je kot ljudski učitelj«.
Avtorica ob koncu poglavja pravi: K opisom seksualnega antagonizma, ki je ob prelomu stoletja obvladoval dogajanja na šolskem polju moram dodati opozorilo: BINARNA KONSTRUKCIJA »MOŠKI PROTI ŽENSKAM« NIMA ALTERNATIVE V SPOLNI IDENTIČNOSTI v tem, da bi ŽENSKE ALI MOŠKI OBSTAJALI KOT HOMOGENE KATEGORIJE.
Ženska je za dom
Konstituiranje učiteljskega poklica je bilo od začetkov uvajanja obveznega oš.izobraževanja povezano z DRUŽBENO NEUGLEDNOSTJO:
1.zaradi narave dejavnosti (poučevanje množic)
2.zaradi definiranja dejavnosti kot dostopne in primerne za ženske
Konstituiranje učiteljskega poklica so spremljala številna paradoksalna določila in konflikti.
Npr. Postavka, da je lahko učiteljica samo ženska, ki ni mati in žena. To določilo je izhajalo iz ideologije materinstva, ki je dom razglasila za edino družbeno sprejemljivo mesto ženske, v trenutku, ko to ni bilo več mogoče.
((Zagovornice in nasprotnice tega določila so se na straneh Učiteljskega tovariša več mesecev prepričevale. . .
Pomembna novost: glasilu se je taka prepoved zdela utesnjevanje osebne svobode. Pojavilo se je torej vprašanje osebne svobode kot univerzalne in splošne človekove pravice.
Avtorica nato opisuje potek razprave in navaja posamezne učiteljice (tudi učitelje), ki so in kaj so pisali v glasilo.
Zanimivo je pisanje ene od zagovornic celibata: »Proč s poroko! Žena in mati, ki hoče biti učiteljica, je v srcu mačeha..! Če bi poročene učiteljice še vedno poučevale, bi bil to problem zaradi tega, ker: bi hodile »ozlovljene« v šolo, zaradi neprijetnih družinskih razmer, učenke in učence bi motila njihova nosečnost ipd«
Ista ženska pa je navedla tudi argument, ki je ostal aktualen do danes: dvojna obremenjenost žensk.
Druge ženske pišejo nazaj svoje protiargumente itd itd itd))
Avtorica na koncu poglavja pove: Družbeno določena vloga učiteljic ni bila samo stvar spolno zaznamovanega dela in patriarhalnih razmerij, temveč dediščina, ki jo je učiteljski poklic prenašal kot svojo posebnost.
Sredi 19.stoletja je bil lik učitelja na Slovenskem definiran takole: MOŽ, KI MORA VEČ ZNATI, KOT UČI; S TELESOM NIZKO Z DUŠO PA VISOKO ŽIVETI MORA, SE VEDE KOT SE NJEGOVEMU ČASTNEMU STANU SPODOBI, VEČ DOLŽNOST KOT PLAČA PRI SRCU, PRIPRAVLJEN ZA ŠOLO VSE PRESTATI.
Karakterne poteze, zaželjene pri učitelju, se NISO RAZLIKOVALE OD POTEZ, KI SO POZNEJE PRIPISANE UČITELJICAM KOT NJIHOVA SPECIFIČNOST: PREDANOST, POŽRTVOVALNOST, ODREKANJE, SPODOBNOST, POTRPLJENJE, VEDROST, RAZUMEVANJE in predvsem LJUBEZNIVOST.
!!!Lastnosti učitelja in načini poučevanja, sicer pripisani hitri feminizaciji učiteljskega poklica, so veljale že pred množičnim vstopom žensk v učilnice in za katedre. Ta proces je lastnosti /ljubezivnost, prijaznost, požrtvovalnost in samoodrekanje/ še bolj utrdil, v obrazcu družbenega starševstva pa očetovsko figuro postopoma zamenjal z materinsko.
Kljub kontinuiteti konstituiranja tega stanu, velja feminizacijo razumeti v kontekstu kulturnih pomenov oz.statusov, ki jih v določeni družbi pripisujejo ženskemu in moškemu delu.
In če v vseh kulturah zasedajo prestižne socialne statuse zmeraj moški (in to ne glede na dejanski ekonomski prispevek ali osebne lastnosti) potem je seksualni antagonizem, ki ga je proizvedlo množično vstopanje žensk v učiteljski poklic, nujen in tudi razumljiv.
Kolikor ga danes v tej obliki ni več, je to zato, ker je proces feminizacije dokončan, prerazporeditev prestižnih položajev znotraj izobraževanja pa jasna.
Po mojem delaš narobe. Dete ima nalogo, ti pa vprašat na forum. Linija najmanjšega odpora. Skrito pod “pomagajmo otroku”. Slab zgled, če mene vprašaš. Ker učiš otroka: če moram nekaj naredit, vprašam mami in ona mi vse prinese na mizo.
Pomagaj ji drugače. Pomeni se z njo, kako bi ONA iskala gradivo, kje ONA misli, da bi lahko našla informacije, ipd. Na ta način se bo ONA kaj naučila, kar je point, ane? Potem pa SKUPAJ obiščita kakšno babico/dedka (prababica/pradedek oz. ustrezno starejša oseba je še boljša izbira), pa naj tam ONA kaj vpraša pa se malo pomeni okrog tega, SKUPAJ pojdita v knjižnico, kjer naj ONA vpraša knjižničarja za pomoč, pa SKUPAJ poguglajta (tukaj rabiš nekaj več znanja kot ga premore povprečen četrtošolec – čeprav niti no ni več nujno res).
a niso šolarji dobili konkretnejših navodil?
naši so tak plakat delali prejšnji mesec in so v šoli sestavili vprašanja, na katera so jim morale odgovoriti osebe starejše od 50 let. Na podlagi tega pogovora pa so otroci potem delali plakate … jaz sem malo pobrskala po netu za fotke, jih sprintala da jih je mali nalimal … največja zanimivost je pa itak bilo spričevalo babice iz leta 1925 … zelo zanimiv predmetnik 🙂
v glavnem … čudno se mi zdi da 10-letnikom učiteljica ni dala podrobnejših navodil … kje dobiti informacije … kako pa naj otrok ve kje sploh braskati za informacijami? brez konkretnih napotkov in informacij otroku žal tako ostanejo samo starši …
