Že to, da je tema pogovora nanesla na družino šele po osmih letih skupne hoje, je čudno. Temeljne vrednote morajo biti skupne obema, pri vaju niso. In več kot očitno je, da je on svojo ljubezen imel pri 18-ih, tebe ima pa zato, ker se za moškega spodobi, da ima žensko. Butec! Ti pa tudi, ni kaj drugega rečt. Odloči se, misli nase in spokaj. In zamenjaj telefonsko številko… bo lažje.

Kaj je to za en čudak, ki si je želel družino pri 18-tih? Ni vedel takrat, kaj hoče, pa še zdaj ne ve, po moje.

Sprejmi ali pusti.
Pa dobro moraš vedeti kaj boš sprejela. Če boš.

Na takšen način lahko s partnerjem komunicira samo tisti, ki je čustveno popolnoma distanciran. Sprejmi, ne sprejmi, pojdi, ostani, meni je vseeno. To je izsiljevanje, ki si ga sposoben samo, če res malo ali skoraj nič ne čutiš. Nekomu, ki ljubi, ni vseeno, ali boš odšla ali ostala.

tudi meni je moral bivši v faco povedat nekajkrat, da sem dojela, oh, samo hvaležna sem mu, da je on naredil prvi korak. bilo je spomladi, pred mano je bilo dolge vroče samotno in žalostno poletje, no čez leto sem bila že noseča s sedanjim fantom, s katerim sva si ustvarila družino. upam da mi ni treba pojasnjevat, da je sedanji res naj kar si jih lahko zamislim za mene, pa ni nikakršna copata,ampak taprav zrel moški, ki sprejme odgovornosti v svojem in skupnem življenju. pa seveda ima napake, pa tudi ni ljubitelj nedeljskih izletov, pa se izmika gospodinjskim opravkom (po pravici povedano se jaz tudi:), in še 100 drugih stvari, ampak se da na koncu z njim vse zmenit, spogajat in na koncu sva oba zadovoljna in nikomur se ne zdi, da bi bil za kaj prikrajšan v zvezi. res imaš srečo, da tale tvoj ego noče imeti družine s tabo, ker si ne morem predstavljat, kaj bi bilo, če bi si z njim nakopala otroke, potem pa bi bila sama za vse in vezana za štedilnik:( mlada si še, za pravega fanta in družino imaš pa še kakšnih 8 let časa, ufff ča to ni dovolj, pa še svobodno lahko vmes zadihaš:) pa srečno!!

Brez zamere ampak verjetno ti bo prej on pobegnil predno se boš ti odločila, da greš ti stran. In to bo še večji šok zate.

Zato danes spokaj v tej vezi boš samo trpela in trpiš. Kaj pa imaš od njega saj te spreminja in ti se spreminjaš zaradi njega. Vse mu pustiš, vse požreš on pa lepo fura svoje življenje kot mu paše. On uživa, uživa, uživa ti trpiš. Zakaj se bojiš biti sama, če v sebi veš, da v bistvu ne čutiš nič več do njega samo še navezanost in kakor si omenila usmiljenost, samo tega ne razumem zakaj se ti on smili, saj on uživa ti pa trpiš. Malo si pomešala ti trpiš.

V družini imamo enak primer, kot ga opisuješ. Bratranec je takole svojo punco vlekel 13 let. Vmes ji vedno rekel, da družine ne bi imel še kmalu. Raje s frendi, kot z njo. Vsi smo videli in razumeli, samo ona (in nekako tudi on) ne. Ona je hrepenela po družini, on po uživanju fuuull podaljšane mladosti. Enako kt tebe jo je skrbelo zanj:( Pismo, pa še lepotica je bila, lahko bi jih že zaradi tega imela na kupe. Leta so tekla, začela ji je tiktakati biološka ura. Nekega dne je njemu počilo, dal jo je na čevelj. Ni pomišljal, da bi ga skrbelo zanjo, samo nenehno mu je težila – ker je želela družino in to, kar imajo pari v teh letih. Bilo ji je 34 let. Naslednjo noč mu je posteljo grela osemnajstletnica. Njej je danes 36 let, pobira se počasi, v njenih učkah ni tistega tapravega sonca. Moškega zanjo pa ni na obzorju. V tistih 12 letih je zamudila najboljše čase za iskanje pravega partnerja. Za sex jih lahko dobi (a si tega ne želi), drugače pa pravi, da ni prostih moških, brez prtljage preteklih let…
On uživa na svoj stari način, ne vem, ali mu kaj manjka, na zunaj je videti zadovoljen s hobiji, priložnostnimi razmerji. Pač tak je.
Spokaj in teci, kolikor ti dajo noge. Če ostaneš v tej vezi, boš po 40. letu brez ljubezni, brez družine, sama in osamljena. In predvsem BREZ MOŽNOSTI, da nadoknadiš zamujeno.

Hm….to se pa bere kot da si iskala samo oplojevalca,sorry.

sicer včeraj nisem napisala, a toliko pa imam vseeno v glavi, da si v tekem rzamerju kot je sedaj nikakor z njim ne želim otroka. Daleč od tega. Sem pa res trapa, da vse to prenašam. Včeraj je tema slučajno nanesla na otroke, drugače midva o tem ne govoriva. Ker za otroka sem jaz prepričana, da se mora roditi iz obojestranske ljubezni, ne pa samo iz želje enega od partnerjev. Kar se pa tiče tega, da se bojim, kako bom preživela sama, je pa v tem nekaj resnice, namreč tega se kar malce bojim, saj sem po končani predhodni zvezi zelo trpela skoraj dve leti. Tega me je zelo strah. Vsekakor pa bo potrebno malo potrpeti in zaživeti, kot pa trpeti v zdajšnji zvezi.

..moja najboljša prijateljica je v podobni situaciji, tip jo ne spoštuje, z njo ravna kot z zadnjim nevrednim bebcem na tem svetu..in tako že 5 let, stara je 35 let, on 43, nima otrok, za sabo pa kup depresij, tudi hospitaliziranih (poskusi samomora) in z energijo je na psu, je pa krasna oseba, z veliko domišljije, pametna, dobra..in ne morem jo prepričat, da si zasluži več, veliko, veliko več kot ima sedaj..
..prebrala sem vse odgovore..najboljši je verjetno od Frce., razen zadnjega odstavka..želim ti samo tole dodati, ker mi je kar malce grozno, ker nihče od zgoraj to ni niti približno navedel;
si ODVISNA od odnosov, kot alkoholik od alkohola, kot narkoman od droge, kot kockar od kocke, zato ne moreš ven, zato nobenemu od zgoraj ni logično, ni normalno in te obsojajo da si trapasta al pa butasta, da si še tam kjer si, samospoštovanje imaš na nuli, ne vem zakaj, to moraš ugotoviti sama ali pa s pomočjo tretje (strokovne) osebe..mogoče vzgoja, mogoče okolje in slabe izkušnje, mogoče vse skupaj..
Saj poznaš, če ne iz knjig, pa iz kakšnega filma, tisto, ko mož ženo LETA in LETA pretepa ona pa ga znova in znova zagovarja in ostalim govori, da je padla po stopnicah al pa se je zadela v drog ipd. bedarije..zakaj? Ker je odvisna od takega odnosa, ponavadi je taka oseba spoznala v svojem življenju samo tak vzorec odnosa (npr. oče je bil alkoholik in je pretepal njeno mamo) in ne pozna in ne zna živeti drugače..
Če vzgajaš otoka recimo tako da ga tepeš, veš kakšna minimalna verjetnost je, da ko bo ta otrok odrasel, da se bo temu zavestno uprl in šel v dugo, pozitivno stran, torej v odnos in vzgojo, kjer tepeža ne bo? Nažalost večina takih, ko odraste ravna enako (pa čeprav vejo, da je to narobe) in vzorec se ponavlja iz generacije v generacijo..
V tvojem primeru sicer ni tako drastično hudo, da bi te fizično tepel, si pa “zlorabljena” psihično (spoštuje in ljubi te nula posto!), kar pa je na nek načil lahko še huje..Edina pozitivna stvar, če se temu lahko to sploh tako reče, je to, da VEŠ pri čem si, torej da te vsaj ne zavaja s praznimi obljubami, da nekoč pa nekaj bo ipd.
Svetujem ti, da si pouščeš strokovno pomoč, ker mislim, da sama nisi sposobna iti ven iz te veze (to dokazuje tvojih 8 let ždenja v njej)..Strah pred življenjem v svobodi in samospoštovanju, kar je zate nekaj povsem neznanega in tujega, kjer boš morala živeti in se spoštovati in trdo delati na tem, ta strah je pri tebi tako velik in grozen, da raje ždiš in vztrajaš v vezi brez prihodnosti in se vsake toliko slepiš z bolj ali manj trapastimi izgovori..
..ampak že to da si o tem pisala je pohvalno, in ne nisi butasta in neumna (saj se zavedaš, kaj in kako), le nekdo, (oseba, ki ima strokovne izkušnje) ti mora pomagati, da končno narediš tisti prvi korak in se začneš imeti rada..
Naredi to, ker se splača!
Srečno!
Lp, L.

Nisem brala vseh odgovorov, tako da ti je morda že kdo to napisal: očitno si odvisna od odnosov. Preberi si na netu kaj na to tematiko, ali pa vzemi v roke kako knjigo Sanje Rozman. Dokler si ne boš tu razčistila in začela imeti rada sebe, boš v tej zvezi vztrajala in tpela. Govorim iz lastnih izkušenj. Praviš, da ga ne upaš pustiti, ker se bojiš, da se boš kasneje kesala. Verjemi, da se boš čez čas veliko bolj kesala, da si zamudila priložnost zaživeti znova, z drugim partnerjem in z otroki.

Veliko sreče in moči ti želim.

laura34, hvala ti iz vsega srca za ta odgovor, ko sem ga prebrala, sem imela solzne oči, saj si me prebrala v nulo! Res je, odvisna sem od odnosov, to vem tudi sama, bojim se samote, strah me je ostati sama, zato raje dovolim, da nekdo z mano tako grdo dela. Jaz bi bila srečna, da bi imela tako prijateljico kot si ti. Pa je nimam, ker sem se v tem osemletnem času povsem oddaljila od dveh zelo dobrih prijateljic in to samo zaradi njega, jaz trapa! Saj imam še stike z njima, ampak nočem sedaj, ko sem v dreku, izkoriščati ju in jih iskati , ker pač nekoga rabim. Sestri si tega ne upam povedati, ker ona sluti, da trpim, ampak me je pred njo sram, pred starši pa me je tudi sram, saj tudi oni to vedo že kakšno leto. Mi včasih tako med vrsticami kaj povedo glede moje veze.Bila sem tudi že pri terapevtki in ko je načela pogovor o njem, sem vso krivdo prvzela nase in ga zagovarjala. In nisva prišli nikamor, sem raje opustila. Vidiš, koliko se imam rada!

bubko, se bojim ja, da se bom kasneje kesala, vendar ne vem povsem jasno ali se bolj bojim kesanja, da sva se razšla ali tistega drugega, ki bi sigurno bolj bolelo, da sem v taki zvezi ostala in pregorela. Nikoli nism razumela ljudi, ki so rekli, da potrebujejo pavzo v vezi, da si razčistijo pojme, danes mi ni tuje, tudi sama bi najraje rekla, da potrebujem pavzo. In prepričana sem, da bi to pavzo preživela in po njej zaživela drugo življenje! Če ni skrivnost, kako si zadevo izpeljala ti? Si ga ti zapustila?

Lemony tega mogškega ne boš pustila. Zato brez veze, da tu sprašuješ za nasvete, ker si samo hočeš malo pihati na dušo.
Če se res hočeš spremeniti moraš danes pustiti to življenje za sabo in da bi te bilo sram pred starši in sestro tu greš pa že res malo predelaleč s svojim pomilovanjem.

Danes ali nikoli sama veš.

Ko spoznamo PRAVEGA moškega, si predstavljamo, kako bomo z njim srečno živeli in se srečno skupaj postarali. Tako bi moralo biti po naravnih zakonitostih.

Zato nekateri zakoni zdržijo “v dobrem in slabem”, nekateri pa že v začetku omagajo.

Očitno to pri tvojem moškem ni v planu. Če te moški ljubi, si bo želel imeti otroka s tabo in obratno.

To je vsa logika.

Lemony, zaradi česa bi se kasneje sekirala??

Resno si ogovori:
– si predstavljaš, da boš še naprej sama po svetu hodili,
– si predstavljaš, da boš imela z njim otroka,
– kakšen očka bi bil,
– ti rad pomaga,
– je ponosen nate,
– si želiš na dopust z njim in on s tabo,
– gresta na kavo skupaj,
– te pokliče kaj bosta skupaj za kosilo naredila,…
– in še in še ….

Kaj bi pogrešala iz te veze??

LP, Klara

Laura, seveda je jasno, da je punca odvisna od odnosov, torej z drugimi besedami povedano, ne zmore in ne zna biti sama, kar smo že povedali. Da je zato butasta, ji nihče ni rekel. Jaz sem omenjala neumnost in obup samo in izključno v povezavi z željo imeti otroke s takim človekom kot je njen tip. Zdaj pravi, da nikoli ni imela v mislih tega, da bi imela z njim otroke, ker se zaveda, da je zveza preveč zanič za kaj takega. V začetnem postu jo pa skrbi samo to, da ji je tip rekel, da noče imeti družine z njo – torej otrok, predvidevam. Začetni post ni pisan v smislu, da bi rada pustila tipa zato, ker njuna zveza škriplje, pač pa samo zato, ker ji je izjavil, da otrok in družine z njo ne bo imel in naj se s tem sprijazni ali pa gre. Šele kasneje smo prišli do tega, da njuna zveza popolnoma vegetira in da tipa ne more pustiti, čeprav ve, da je on nima rad. Jaz menim, da tudi ona njega nima in da je z njim samo zato, ker ne more biti sama (odvisnost od odnosov, torej).

Saj ne odkrivamo tople vode, jasno je, da punca nima samozavesti, da se ceni prav toliko, kot jo ceni njen partner in da vse skupaj po veliki verjetnosti izhaja iz odnosov v matični družini, kjer ji tudi nihče ni pokazal, da je ljubezni vredna oseba.

Takih zvez je malo morje, ogromno ljudi visi drug na drugemu, čeprav ve, da zveza nima prihodnosti, da v njej ni ljubezni. Moči za oditi pa nimajo, ker nimajo moči biti sami in zavedati se, da trenutno ni nikogar, ki bi jih hotel imeti rad. Ker so tudi v otroštvu neprestano hlepeli po ljubezni, ki je niso dobili, se to nadaljuje tudi v odraslosti. Če imaš nekoga ob sebi, pa čeprav je nesposoben ljubiti, imaš vedno neko hipotetično možnost, da ga boš “prepričal”, da te bo ljubil. On je tam in potrebuješ to, da ga stalno prosijačiš za ljubezen (kot si to počenjal ob svojih starših). Če tak človek res dobi nekoga, ki mu bo ljubezen vračal, tudi ne bo zadovoljen. V sebi bo čutil, da mora biti s tem človekom nekaj narobe, da ljubi tako nevrednega in nesposobnega človeka, kot je on sam. Taki ljudje ponavadi tako najedajo in ljubosumno težijo človeku, ki jim izkazuje ljubezen, tako ga nervirajo in čustveno izsiljujejo, da jih na koncu res pusti.

Zato je nujno, ampak res nujno potrebno, da modela pustiš in da stvari najprej razčistiš v sebi, ja, tudi s pomočjo strokovnjaka. Ko bo na tvojem podstrešju vse urejeno, boš šele sposobna za novo res kvalitetno zvezo.

Lahko pa seveda še naprej bežiš pred samo seboj in imaš vedno nove in nove zveze, ki bodo vse tako ali drugače nepopolne, slabe, ki te ne bodo izpoljevale. Pa ne zaradi partnerja, ampak zaradi tebe same.

Frca ne, ne izhajam iz take družine, moja starša sta izredno povezani in ljibeči osebi. Iz otroštva tega vzorca ne prenašam, ker ga nisem poznala. Moja starša se še vedno ljubita, in sta mi lahko samo za vzor. Ne vem od kod mi ta vzorec, ampak od staršev nikakor. Večina si nas lahko samo želi, da bi imeli tako lepo in dolgotrajno razmerje kot ga imajo moji starši. Moji starši so mi nudili vso svojo ljubezen in mi v tem smislu, ne govorim o matrialnih dobrinah, nudili prav vse. Tudi sama bi rada imela tako razmerje, vendar sem naletela na napačnega. Res pa je, da si vedno rečem, saj se bo spremenil. In ker se človek ne spremeni in niti nima volje se vsaj prilagajati, v meni že nekaj časa raste želja po razhodu, samo ker sem bolj nesamozavestna, me misel na “samoto” malo straši. Saj vem, vse se preživi, ampak, moraš imeti pogum. Meni ga še kakšen gram manjka, toda iz dneva v dan sem bolj prepričana, da bom naredila konec. Seveda pa po osmih letih skupnega življenja ni lahko. Pa melahko ozmerjate z neumnico in še kaj. Lahko je govoriti, ko si v stvari pa je druga pesem. Jaz vsaki tisti, ki je končala tako razmerje, lahko samo čestitam in jo občudujem.

aja in še to, ne želim si otroka z njim, res ne, že dve leti, sem prepričana, da on ni človek za biti oče mojemu otroku. včeraj sva samo padla v tako debato (taki pogovori so pri nama redkost) in je izustil tole, pa me ja malo šokiralo,čeprav že vem, da se ne želi poročiti-to me sicer ne moti. sam potrdilo sem dobila, da je res še vedno mamin sinček, ki ne bo nikoli odrastel! In jaz trapa, ki zapravljam svoj čas ob njem!

Hej punca,
Se danes zakljuci to, ker kasneje bos samo se odlasala in se bolj trpela.
Na tvojem mestu bi sla v potovalno agencijo in si rezervirala dopust za en ali dva tedna in odsla sama nekam po svoje tako da nihce nebi vedel. Na dopustu bi razvajala samo sebe in dobro premislila o vsem skupaj in si naredila plan za prihodnost. Po dopustu bi se odpravila v stanovanje v totalno drugi obliki. Spocita, upedenana in s povzdignjeno glavo bi vzela se zadnje stvari in lepo odsla ZA VEDNO. Od egoista bi se samo lepo poslovila in nebi nacela nobenih pogovorov. Od sedaj naprej bi vase investirala veliko. Ukvarjaj se s sportom, pojdi ven, In sama od sebe bos spoznala nove ljudi in kaksnega fanta ki te bo vreden,
Srecno,
Nadalina