sobivanje
Živim z človekom, ki je nacis, on je najpametnejši, najboljši, najbolj sposoben…znaša se na vse. Šla sva skozi vse tipične faze, od nošenja po rokah, do krutega pristanka na tleh, neštetih očitkov, dajanja mene v nič, afer in groženj, da naj spokam, če mi kaj ni všeč. Nisem šla. Ne zato, ker ne bi imela kam iti, ampak zato, ker vem, da nikoli ne bo miru. Ker se bi znašal na mene preko otrok, ker sem se navadila umaknit, ko začne in najti svoj mir v trenutkih, ko pobegnem. Kot zdaj. En teden je on z otrokoma, preživimo zadržan vikend, in nato jaz naslednji teden sama. Naše bivalne enote pokrivajo to možnost, da smo vsak na svojem koncu. Z lahkoto prevzamem vse obveznosti, samo, da sem lahko sama, pot pretvezo naj si on odpočije in nato si izborim še to zase. Ni mu všeč, ko ugotovi, da bo moral biti sam z otrokoma, ampak ko sem jaz na vrsti, smo vsi srečni, da njega ni zraven. Še pes je vesel, ko smo sami.
Vem, da to ni najboljša popotnica za mojo srečo, ampak je izhod v stiski, ki je ne znam rešit.
Z otrokoma imam odprt odnos, dovolj sta stara, da vidita sama na svoje oči, da kot družina ne funkcioniramo. Je pa več miru, če se izognemo drug drugemu. Tudi, ko smo doma ne spi več v spalnici. Spolnih odnosov nisva imela že več kot leto dni, “dotaknila” sva se za novoletni poljub, pa še to, ker sva bila v družbi in je bilo nekako normalno, da si voščiva, sicer pa se zvito izogibam vseh dotikov in poljubov. Ni mi do njega. Gledam ga, kako ga je strah, ko izgublja moč nad mano, ko ne iščem več priložnosti, da bi bila skupaj sama, ko sem vesela, da gre…da zmorem vse tudi sama brez njega, da ga ne rabim …da sem finančno neodvisna, to ga straši, in si izmišlja nove in nove stvari, da bi bil on glavni.
in zdaj k mojemu vprašanju: je kdo od vas v podobni situaciji, se da na dolgi rok živeti tako drug mimo drugega, in kakšne so posledice za otroke s katerimi imam res povsem odprt odnos. Vidita, da ne funkcionirava, ko sem sama z otrokoma se jima 100% posvetim in imamo se super, ko sta z očetom ni tako.
Kar se tebe tiče – če ti je dovolj oziroma če ti odgovarja tako živeti imaš vso pravico do tega (in tudi vso odgovornost). V življenju moramo vsi sprejeti kompromise – ti veš kakšen je, kaj je, zakaj se tako vede, in če ti je dovolj (in to sprejmeš), se da tako živeti “dokler vaju smrt ne loči” imata lahko (verjeti ali ne) trdnejši odnos od večine zakoncev. Oba jasno vesta kaj pričakujeta in kaj se pričakuje – če ti je dovolj in če ti njemu ostaneš dovolj, je lahko disfunkcionalni “happily ever after”. Trdno verjamem, da so v zvezi (ali obstane), hibe pomembnejše od vrlin – hibe določajo “nesrečo”, vrline pa le “srečo” zveze.
In kaj še čakaš v takem odnosu, kjer ni več ljubezni ??? Zapravljaš čas. Na tvojem mestu bi se ločil že zdavnaj. Če boš ostala v odnosu z osebo, ki jo ne ljubiš, boš naredila dvojno škodo. Prvo, ker sama zgubljaš dragoceni čas, ko bi lahko bila z nekom, ki ga imaš rad in ti bo vračal ljubezen. Kot drugo, vaši otroci gledajo vaš odnos in bojo odrasli v disfunkcionalne osebe, iskali bojo natanko tako ljubezen, kot jo imata vidva z partnerjem in bojo posledično sami nesrečni v svojih vezah.
Prav tako partnerski odnos brez intime (dotikov,poljubov,seksa) ni partnerski odnos. Sta cimra. Še en zelo močan razlog da se razideš z osebo. V odnos u osebo vstopaš tudi zaradi intimnih odnosov in če tega ni, sta samo znanca, cimra. Totalna zguba časa, a življenje je eno samo. Naredi uslugo sebi, partnerju in otrokom ter išči ločitev.
Odvisno kaj si zelis od zivljenja. Sem odrascala v taki druzini, nadaljevala v partnerstvu, 12 let. Imava tudi otroka, 9 let. Zdaj bo pocasi eno leto odkar sem se odselila. Poiskala sem si pomoc, ker me je psihicno zlomilo, financno…pobral mi je vse. Sem se pobrala, par prijateljev mi je ostalo. Ni lahko s takim clovekom, trudim se da mali razlozim, pokazem da gre drugace, ceprav je tezko ker sem jaz odsla in vidi krivdo v meni. Potem je tukaj CSD, ki ti kaj se otezi. Verjemi vase, bodi mocna…pojdi naprej.
živjo. Tudi jaz imam podobno situacijo,razlika je samo v tem, da otroci niso njegovi ampak jih imam z bivšim partnerjem. In ja vse je skoraj tako kot si naštela,da je on najboljši in najpametnejši,da sem vedno jaz kriva za vse in vsak prepir, tudi spolnih odnosov ni in tako dalje. Aja pa s tem, da sva skupaj komaj 2 leti,prve pol leta je bilo vse super fino fajn.In sedaj že pošteno razmišljam o odhodu od njega,ker sva si enostavno preveč različna nimava skupnih interesov itd.
Uglavnem ja želim ti, da se pravilno odločiš kako naprej in da najdeš srečo
Sama sem bila vsaj 10let v takšni vezi,skupaj imava eno že polnoletno hčer.Na začetku je bilo 10let kar znosno a čedalje je bilo slabše, od katastrofe ljubosumja do alkohola…Dolgo sem oklevala z odhodom saj nisem imela kam. A očitno je moralo trajati tako dolgo saj enkrat sem pa le našla kar sem iskala.Moja največja motivacija je bila hči saj je videla, da skupaj res nikakor ne funkcionirava.Mnogokrat si rečem le zakaj nisem šla že prej.
Predlagam pojdi, zaživi in uživaj
Bom nesramno napisala: ne čakaj, da ga Bog pokliče k sebi! Prvih 5 let sploh nisem opazila, da sem vsak dan bolj ponižna, bolj hodim po prstih, vedno premalo zaslužim, vedno predolgo ostajam na delu. Malo me je premaknilo, ko mi je rekel, zaradi katerega kur… irja sem si prebarvala lase. Potem se je začelo dogajati: ljubosumje, nadiranje v javnosti, žaljenje, poniževanje in še rak in izguba službe. Nisem se odselila, ker se je on priselil v moj dom in nisem se ga mogla rešiti. Predpostavljam, da je bil njegov cilj podedovati delež mojega imetja, ker je svoje že razdelil svojim otrokom in ga niso več niti povohali. Rehabilitacija v zdravilišču mi je bila v veliko pomoč – odmik od vsakdana in velika podpora vseh bolnikov. In sem se po prihodu domov počasi začela postavljati zase in se upirati. Vem samo, da bi bila mrtva, če bi tistega dne nasedla njegovi provokaciji. In njemu se je ponesrečilo: samomor. Od tistega trenutka, ko so ga pokopali, je moje življenje spet čudovito. Zato ne čakaj, jaz sem predolgo: skupaj 12 let. Mi je pa toplo pri srcu, da je končal tako kot je in je vsaj ena nova žrtev psihopatskega moškega manj na tem planetu.
Mi je poznano, živim v takšni družini in lahko povem da na otrocih tak odnos pusti posledice. Sama sem se kot otrok velikokrat počutila krivo za nerazumevanje med starši. Hitro sem se naučila biti zaskrbljena za svojo mamo, ki je bila bitko z očetom katerega sem poimenovala kar tirex. Nekako tudi sama zaradi izkušenj težko zaupam moškim in si nikakor ne želim imeti takšnega. Ko pomislim kaj sem se od očeta naučila, ne najdem kaj pametnega le manjvrednosti, neuspešnosti, prehitre odgovornosti in skrbi. Hvala bogu za mami, ki me je ogromno naučila, dala ljubezen… Tak odnos pusti ogromne posledice na zdravstvenem stanju in psihi. Res škoda, da takšni ljudje svojih napak ne vidijo in se jih ne da spremeniti. Tudi sestra ima težave v zvezi s partnerjem, kjer je kriva bolj ona pomoje, tudi zaradi odraščanja na takšen način. Takšnim ljudem prideš do živega tako, da te njihove besede ne ganejo, si finančno preskrbljen in močan. In če mu drugi ljudje povejo da ne dela prav, kar si seveda žal ne upajo.
Pozdravljena, tudi sama imam zelo podobno zgodbo. 6 let nazaj sem se odločila, da tako ne gre več naprej. Enako kot pri vas sem vlekla vse do danes, ko sta otroka stara že 20 in 15. Smo uspeli prodati skupno premozenje, delitev ni bila pravicna, ampak to je se najmanj pomembno. Edino kar obžalujem je, da nisem zbrala poguma in odšla prej z otrokoma. Zato, ker je imelo nanju zelo slab vpliv, sploh na sina. Moj nasvet je, da ne čakas. Zbereš pogum in se umaknete. Ker potrebujete mir. Ne bo lahko, ampak je nujno. Srečno!