So prazne floskule in ignoranca nov modni hit?

Pozdravljeni,

v zadnjem letu opažam pri ljudeh nekaj nenavadnega in ne vem ali se to zgolj meni dogaja ali se dogaja tudi drugim. Še bolj me zanima vzrok, zakaj se to dogaja.

Stara sem 28 let, živim sama v svojem stanovanju v mestu, kjer imam službo in v bistvu se nimam nad čim pritoževati, edino nad medčloveškimi odnosi sem vedno bolj razočarana. Nikoli nisem bila oseba za površinske odnose, prav tako imam eno hibo in ta je, da res ne maram, če mi ljudje lažejo v obraz ali obljubljajo nekaj kar se potem izkaže kot neka prazna floskula. Tako je že od rojstva, saj sem že kot predšolska ostro obsojala starejšega brata, ki je imel eno obdobje laganja.

Imam manjši krog prijateljev, čeprav sem kar klepetava, ko sem v družbi, ki mi ustreza in imamo teme, o katerih se lahko ure in ure debatira. Še sploh, če je veliko humorja in smeha.
Sem zelo radovedna oseba in rada pridobivam nova znanja, zato kar pogosto obiščem kakšne delavnice, tečaje, izobraževanja. Nekateri trajajo nekaj dni, nekateri so v daljšem časovnem obdobju, nekateri samo en dan. Ker iz moje družbe nikogar ne zanimajo te tematike, se vedno udeležim tečaja sama, kar pomeni, da sem tam odprta za nova poznanstva, klepete, navezovanja stikov. V bistvu s tem nimam problemov, vedno najdem koga ali več ljudi, s katerimi nastane debata. Z nekaterimi se res super razumemo, moram povedat, da ne vem zakaj, a mnogo ljudi mi prične takoj razlagat o svojih osebnih težavah, nekateri tudi o temnih skrivnostih, ki jih držijo bolj kot ne zase. Pogosto končajo pripovedovanje zaprepadeni z besedami: >joj, sploh ne vem, zakaj sem ti sedaj to povedal/-a?!< V glavnem, je kot neko takojšnje zaupanje pri določenih, ko spregovorijo z mano. Hec je, da sploh ne drezam z vprašanji vanje, sami se prično odpirat kot skrinjice. A sedaj pride tisti del, ki ga žal ne razumem.
V vsaj 90% primerov pride od teh ljudi pobuda, da si izmenjamo telefonske ali dodamo na messenger ter s tem ostanemo v kontaktu še naprej. Poleg tega tudi izrazijo željo, da bi se še kdaj dobili po tečaju, šli na kavico in klepet. Videti so zelo navdušeni. Z vsem se strinjam, mi je super, ker imam občutek, da sem spoznala v redu ljudi in bi se z veseljem še kdaj slišala ali dobila. A epilog je takšen, da si nekaj časa pišemo, kakšen dan ali teden, nato preprosto poniknejo. Pri določenih so res zgolj besede >zelo bi me veselilo, če bi se kdaj še dobili na kavi< in nato niti pišejo ne več.
Kar nekaj primerov je tudi, da sem sama zadnja pisala, postavila kakšno vprašanje, a nikoli več se oseba ni javila, odgovorila. Naj omenim, da z ničemer ne drezam v ljudi, jim ne postavljam kakšnih osebnih vprašanj. Vprašanja se tudi ne navezujejo na tematiko, če so mi kaj osebnega v živo povedali, ker te teme pustim pri miru. Spomladi so bila recimo splošna vprašanja, vezana na karanteno ob koroni in kako to obdobje preživljajo, itd.
Po tem, ko začno ignorirat, tudi nikomur več ne pišem, ne sprašujem, ne drezam. Vse pustim pri miru in sedaj ugotavljam, kako veliko je teh ljudi samo v zadnjem letu. Od nikogar, ki smo se tako super ujeli in so bili polni idej za druženje, ni ne duha ne sluha več.

Če nadaljujem, se mi je vse to pričelo pojavljati tudi v ožjem osebnem krogu in ne le s temi ljudmi, ki smo v bistvu bolj znanci, ker smo se le srečali tam na delavnicah za neko določeno obdobje.
Imam najboljšo prijateljico še iz faksa, s katero sva se včasih pogosto srečali, si pisali. Sedaj se srečava še, a spet je v zadnjem letu težava, ko jo vprašam oziroma predlagam termin srečanja in mi včasih sploh ne odpiše. Isto je, ko sva zgolj v navezi prek messengerja: nekaj vprašam in ne odgovori. Nato piše čez nekaj dni ali kakšen teden, mi postavlja vprašanja, sama nič ne odgovori na moje vprašanje. Meni neodgovarjanje na vprašanja ni v navadi, tako da ji res vedno odgovorim. Sem razmišljala, če je morda kaj kar se je v njenem življenju v zadnjem letu zelo spremenilo, a ne pridem na idejo, kaj bi to lahko bilo.

Ker sem trenutno samska in odprta tudi za spoznavanje fantov, mi skoraj ni potrebno razlagat, kakšno je stanje na tem področju, saj vam je do sedaj že vse jasno. Recimo, ko nekoga spoznam in greva na pijačo, kar ne more skriti navdušenja nad mano. Poln idej, kam bi lahko šla, kaj bi počela, daje tudi kakšne komplimente. Ker sem rada zelo aktivna, dam na vse pozitiven odziv, se strinjam s predlogi, kam bi šla, se bolje spoznala, itd. Potem se poslovimo in s tem je to več ali manj vse. Če nič ne pišem, je takoj konec poznanstva. V kolikor pišem (spet nevtralno in brez kakšnih posebnih vprašanj), morda celo dobim odgovor, a se že od daleč vidi, da zgolj zato, ker misli, da mora zadostiti temu, da je odgovoril. Potem ne drezam več naprej, pustim pri miru in kontakt se zaključi.

Po vseh teh identičnih zgodbah se mi pojavljajo vprašanja:
– zakaj se mi to dogaja?
– odvisno sicer od intenzitete odnosa, a po tem, ko opazim ignoranco, se lahko še dolgo sprašujem, kaj sem naredila ali povedala napačnega, da je temu tako. Ker vem, da kakšnih konfliktov z nikomer nisem imela, mi je še bolj nejasno. Želela bi preprosto preiti, nehat razmišljat o tem, ampak mi vedno tole najprej vzame kar nekaj časa za razmišljanje, preden dam na stran (odgovorov tako nikoli ne najdem). Kako bi šla z lahkoto naprej, brez samospraševanj?
– kaj je v ljudeh, da to počno? Sama bi veliko raje videla, če mi oseba v obraz pove >nisi mi< ali je preprosto tiho in ne daje pobud za ohranjanje kontakta ter naslednje druženje. Ne pa hlinjenje prijaznosti kot da so na odru ali igrajo v kakšnem filmu. Na koncu izpadejo dosti slabši od tistih, ki mi dajo že na samem začetku vedet, da ne bomo nikoli našli skupnega jezika, ker si nismo simpatični.
– ali je človeštvo že nasploh postalo tako zlagano, da skoraj na vsakem koraku lahko naletiš na te ljudi? To vedenje me spominja na tisto kar je značilno za Američane, ki te pozdravijo s >hi, how are you?< a v bistvu jih niti najmanj ne zanima, kako si. Je samo prazna floskula, da lepše izpadejo ali ne vem, kaj. Jaz nisem tako odraščala, nisem tako vzgojena, žal. Edine osebe, ki me res nikoli ne ignorirajo, mi ne prodajajo lažnih hvalospevov, so moja primarna družina. Ampak človek okoli sebe potrebuje še druge ljudi, prijatelje, partnerja,… A kako, če naletim zgolj na takšne “mine”? Pred leti so stvari potekale še bolj normalno, a v zadnjem letu je res poraz na tem medosebnem področju. Hvala, ker ste me brali ter za vaša mnenja,

Pozdravljeni, Špela28,

zelo skrbno ste popisali svoja doživljanja v odnosih, ki vas bolijo, prizadenejo in vedno znova razočarajo, morda že tudi jezijo. Čutiti je, da so vam dobri in prijetni odnosi zelo pomembni in da ste zanje sami pripravljeni tudi marsikaj vložiti in se aktivirati, medtem ko z druge strani večinoma ni tako. Kje so razlogi, da vam drugi ne odgovorijo oz. ne dajo povratne informacije, lahko le domnevam, vsak bi sicer moral razložiti svoje. Če malo ugibam, (čeprav s tem ne zagovarjam neodgovarjanja oz če se malo poigram z besedami, neodgovornosti), so razlogi, da so ljudje nad vami navdušeni in začutijo vašo odprtost, širino in sprejemanje in vam hitro zaupajo, potem pa se umaknejo, na njihovi strani, Morda niso mislili tako resno, morda se niso pripravljeni toliko potruditi in si vzeti časa, morda so bili le trenutno navdušeni, potem, ko je treba od besed k dejanjem, pa zapadejo v svoje stare tirnice, morda so to res zgolj floskule in naučeni vzorci vljudnega vedenja, morda se pa tudi ustrašijo vaših pobud in aktivnosti, saj vas s tem na nek način doživljajo kot zelo »zahtevno«… Seveda bi si bilo odraslo in odgovorno vse to priznati in vam odgovoriti, naredi pa vsak po svojih močeh in sposobnostih… Torej, ta njihov odziv govori o njih, in ne o vas. Kaj pa pove to vam in o vas? Vi se srečujete z morda prevelikimi pričakovanji in posledicami, ki so v tem, da kljub vloženemu trudu ostajate sami, da morda jemljete stvari nase in začnete dvomiti vase, da morda odnehate in obupujete, da dajete krmilo vašega življenja v roke drugim…. Vem, da boli in se je težko soočati z zavrnitvami, zapuščenostjo in neodzivnostjo, toda samo vi imate možnosti nekaj spremeniti pri sebi kako se na vse to odzivati oz. preprečevati ali vsaj ubesediti..

Iz napisanega razbiram, da ste samostojna, sposobna in odgovorna oseba, ki stoji za tem, kar reče, da ste oseba, ki se je pripravljena (morda še preveč) potruditi za odnose, da se sprašujete, če je razlog neodziva morda tudi kje na vaši strani…Da bi konkretno raziskali zakaj se vam to, kar najbolj ne marate, vse bolj intenzivno dogaja, vam predlagam relacijsko družinsko psihoterapijo, saj na vaša vprašanja ni tako preprostega odgovora. Pomembno bo globlje raziskati vzorce odnosov v družinskem sistemu in vaše odzive nanje.

Vse dobro vam želim.

Mislim, da živimo v zelo ponarejenih časih. Namen novih znanstev je predvsem polniti sezname stikov in prijateljev na družbenih omrežjih, ne dejanskim prijateljstvom. Poleg tega si počasi v letih, ko sklepanje novih prijateljstev postane bistveno težje kot nekoč. Ostajajo predvsem prijatelji, ki jih imamo že iz mladosti, novih je zelo malo oziroma so oportuna – ko so otroci majhni, se družimo z drugimi starši, ko otroci zrastejo, se družimo v športnih društvih, na primer (opažam, da je tega kar precej) ali z drugimi pari, ne pa ena na ena.

Se pa zgodi, da propadejo tudi stara prijateljstva. Tudi meni se je to zgodilo in to v zelo težkem obdobju. Pa kaj naj. Pač to ni oseba, ki jo lahko pokličem sredi noči in me bo pripravljena poslušat, očitno sem si nekatere stvari že dolgo samo domišljala. Opažam pa, da sem tudi sama postala “lena” za dobivanje v živo in da pogosto ostane samo pri obljubah. Pa se mi (mogoče nekritično) zdi, da se še nekaj trudim … Je pa lepo, da se ti to ne zdi prav in da si želiš drugačnih odnosov. Vsakega znanstva ti na ta način kljub vsemu ne bo uspelo nadgraditi v prijateljstvo, ampak kakšnega pa že. In ta bodo tista, ki nekaj štejejo.