Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Psihiater odgovarja so anti depresivi res tako nevarni?

so anti depresivi res tako nevarni?

Pozdravljeni,
moj dolgoletni problem je strah pred socialnimi stiki, ki jih spremlja vselej kak biološki odziv (stiskanje v prsih, mišična zakrnelost, potenje, tresoč glas in solzenje), zaradi česa se izogibam takim situacijam, za katere vem, kaj bo prineslo (zlasti neugodno je solzenje, kar lahko vsak opazi in tresenje glasu – temu potem sledi samoobtoževanje, da sem strahopetna, si ne upam nekih normalnih reči in da sem preobutljiva, da mi ne sme nihče nič reči… če naštejem le nekaj tistih, ki mi najprej padejo na pamet).Tudi v domači hiši, z domačimi ljudmi se ne morem oz. ne upam o vsem pogovarjati, po telefonu, kaj šele z ljudmi v nadrejenem položaju ali tujci. S tem je povezana tudi depresivnost, nespečnost, občutki nemoči in želja po samouničenju. Vem, da so strahovi nerealni in pretirani, si pa ne znam pomagati. Strahove nekoliko omilim s tem, da si vzamem kake lexaurine ali podobno iz družinske lekarne, ki je dostopna vsem, čeprav so zdravila napisana na drugo osebo. To je edini način, da lahko opravim pogovor kolikor-toliko normalno – z zdravnikom, s profesorji, na uradih, npr. Vseh takšnih ‘nevarnih’ situacij pa se izogibam, kolikor se le da, saj se ne bi želela osramotiti zaradi bioloških reakcij, ki jih ne znam kontorlirati. Poleg tega ponavadi tem sledi blokada v glavi, tako da ne znam nič povedati, oz. govorim fragmentirano in o drugih reče, če mi kaj pade na pamet. Ne bi pa rada, da bi bila spet deležna kakega pomilovanja, v nobenem primeru, češ da o kakih rečeh govorim in da iščem samo pozornost s tem, ko omenjam samomor ali pa bolečino.

Zato se mi je zdela edina rešitev – da si naročim zdravila po internetu iz tujine (npr. Indija). Pa se je zataknilo, ko sem začela brati o stranskih učinkih prozaca, paxila, zolofta… etc (to info sem našla na strani: http://www.ssristories.com/index.php). Res bi raje videla, da imam toliko poguma, da grem k kakemu slov. psihiatru v SV Sloveniji, ampak (poguma) tega ni od nikjer in ga tudi ne bo. Cenim vaše delo in nočem, da bi zvenela arogantno s tem, ko se mi zdi, da si lahko sama ‘predpisujem’ zdravila ampak to je edino izvedljivo v mojem primeru. O tem sem tudi veliko prebrala sama (socialna anksioznost, CB terapije, depresije, etc…) iz domačih in tujih virov.

Mogoče mi lahko v enem stavku ali dveh, kolikor vam čas dopušča poveste, če razen tablet in skupinskih/ind. terapij obstaja še kak tretja pot, bilka, na katero se lahko človek nasloni? Ali pa ne obstaja nič, torej še naprej to, kar je bilo doslej in tako do konca življenja? Ni mi lahko o tem pisati, verjemite mi. Varuje me le to, da ni očesnega in govornega stika. Za kak namig se vam iskreano zahvaljujem…

> Zato se mi je zdela edina rešitev – da si naročim zdravila po
> internetu iz tujine (npr. Indija).
Jaz tega ne bi počel, ker je na internetu ogromno goljufij. Amazonu in podobnim spletnim trgovcem lahko zaupaš, ampak da bi iz Indije naročal zdravila, pa se mi zdi preveč riskantno.

> začela brati o stranskih učinkih prozaca, paxila, zolofta…
> etc (to info sem našla na strani:
> http://www.ssristories.com/index.php). Res bi raje videla, da
Kolikor jaz razumem to spletno stran, ni ravno nujno, da so se ta dejanja zgodila zaradi jemanja zdravil. Človek dobi težave z duševnim zdravjem, začne z medikamentnim zdravljenjem, naredi samomor ali ubije nekaj ljudi in potem so za to kriva zdravila? Precej za lase privlečeno. Koga pa bomo okrivili za vse samomore in umore, kjer storilci niso jemali antidepresivov?

Hvala za nasvet, raček. Skrbelo me je predvsem to, da te ne opozorijo na vse možne stranske učinke – kdor je nagnjen k samomoru, ali obstaja torej še večja verjetnost da se ubije? Ali pa kdor zatira svojo agresivnost, se lahko sporži nepredvidljiv plaz? Res je, včasih je za lase privlečeno. Bojim pa se, da jim gre za profit. Če bi več ljudi vedelo za takšne stranske učinke, bi se mogoče manj odločali za nevarna zdravila. Ali pa tudi ne…. Ne vem… iščem informacije in argumente preden se odločim, ne morem kar slepo zaupati zdravilu. Res je, ne vem, kaj je bilo krivo, če ni bil na zdravilih. Mogoče pa tisto na strani pisali ljudje iz obupa, da se ne bi zgodilo komu podobno, če ljudje ne vedo, kaj lahko pričakujejo, pa da bi bil potreben nekak monitoring, kaj se dejansko dogaja. Oz. da bi vsaj vedeli, da se lahko poveča možnost samomora ali pa agresivnost. Takšna eksperimentiranja mi niso prav nič všeč, ljudje ki izkoriščajo obup drugega, da bi sami obogateli, pa še manj.

Glede naročanja preko interneta sem zelo skeptična, še posebej glede zdravil, nikoli ne veš kaj dobiš in morda bo to še bolj škodovalo. Menim tudi, da si sami ne morete predpisati zdravil, vsak človek zase je drugačen in ni nujno da vam vse ustreza. Prav tako antidepresivi pomagajo šele po nekem določenem času, na začetku se lahko težave še stopnujejo, prisotni so lahko tudi močni stranski učinki. Ne vem če ste z vsem tem lahko seznanjeni kar sami, brez strokovnega nadzora. Najboljša možnost je, da zberete pogum in se obrnete na kakšnega psihiatra, verjamem da je to težko, ampak se mi zdi edina dobra rešitev. Če niste pripravljeni na soočenje v živo, lahko vedno pišete psihiatru tudi po mailu, razložite mu svoje težave in vsaj del tega lahko rešujete le z besedami, morda vas bo lažje spodbudil in nagovoril k obisku. Ne jemljite tega kot nekaj najhujšega kar se vam lahko zgodi, vzemite to kot nek izziv, ki je sicer težak, ampak vam lahko bistveno izboljša življenje. Lexaurin je pomirjevalo od katerega lahko postanete odvisni, zato ni dobro da s tem pretiravate. Vsekakor priporočam obisk psihiatra, tam je vse lažje, ker se ukvarja z ljudmi, ki imajo podobne težave in vas lahko razume, vam lahko svetuje, ima izkušnje in to je velika prednost pred amaterskimi poskusi samozdravljenja. Odločite se in storite to kot da je zadnja stvar v življenju, vse je le v glavi.
Želim vam veliko uspeha.

Pozdravljeni,

če imate psihične težave vam lahko pomaga psihiater. Če bi imeli težave s kolenom, bi verjetno iskali ortopeda. Bi se odločali za zdravljenje z zdravili na osnovi prebranega, z zdravili, ki bi si jih naročili prek interneta? Bi bili s tem zadovoljni?
Psihiatri pomagamo z zdravili in s psihoterapijo. Žal, se je treba tehnik za obvladovanje naučiti in pogosto tega človek ne zmore sam. Predvsem kadar so težave prehude, je morda smiselno začeti najprej z zdravljenjem z zdravili, nato pa uporabiti druge ukrepe. Berem, da vas vaše težave bistveno ovirajo v življenju. Zvenite zelo odločeni, ko napišete, da poguma za obisk psihiatra ne bo. Škoda. Po nepotrebnem zgubljate čas. Hkrati pa se krepijo vaša laična prepričanja (tudi zmotna) o strokovnih vprašanjih, ker nimate priložnosti, da bi jih v sodelovanju s strokovnjakom preverjali.

Pravite, da veliko berete, predlagam, da pregledate še spodnje linke, poiščete ljudi s podobnimi težavami, ki vas bodo opogumili, da boste ukrepali v pravi smeri.

lp

Problem z očmi, kakršnega navajate, sem imela tudi jaz pred mnogimi leti. Sem tudi bolj plaha oseba. Če sem se srečala z neko osebo, so mi brž, ko sem jo zagledala, začele teči solze. Med pogovorom sem morala gledati drugam, ne v oči osebe, ker solze tečejo najbolj, če se sogovornika gleda v oči. To je res neprijetno, saj sogovornik lahko opazi, da je nekaj narobe. Če je bilo vreme sončno, je bila ta težava večja. Potem sem si nabavila zatemnjena očala. Ta precej pomagajo proti solzenju, hkrati pa sogovornik ne opazi, kam je usmerjen pogled.
Solzenje se je pojavljalo predvsem, kadar sem bila utrujena, in če mi je kronično primanjkovalo spanja.
Priporočam vam, da obiščete psihiatra. On vam bo predpisal to, kar bo imel za najbolj primerno za vas. Boste bolj umirjeni, manj treme boste imeli s pogovori z ljudmi, sčasoma boste pozabili na težave z očmi.

New Report

Close