Smrt stare mame

Včeraj je umrla moja stara mama in nisem niti malo žalosten/pretresen zaradi tega. Tudi, ko je umrl stari oče je bilo isto. Ali je to zaradi moje duševne bolezni?

Malo moti, da nihče ni odgovoril, ker je tako kočljiva tema…

Ne vem kakšno duševno bolezen imaš, kakšne odnose si imel, kako nepričakovano je bilo, koliko moraš “zdržati” za druge.
Je precej taboo tema ampak, če bi npr. Ju videl/slišal enkrat na desetletje in sta imela znanega terminalnega raka – pač, ne moreš nekaj pretirano biti tradicionalno žalujoč.
Podobno velja, če imaš hudo depresijo, kjer je čudež, če si zmoreš zobe umiti.
Ali pa žalovanje za hudo dementnim starim staršem, ki si ga izgubil že pred leti.
Pa so nasilja, pa so preobremenitve z npr. Dolgovi, pa so čustveno labilni drugi bližnji s katerimi se moraš ukvarjati.

Smrt bližnjega je huda, ker je končna. Po kopitu (ker je ravno danes bila ena tema podobna) – žaluješ za starim staršem, ker nikoli več ne boš mogel prideti na čaj piškote in pridobiti še en lep spomin nanje, kako ste skupaj srečni na vrtu… Če je stari starš ena ***, ki te je vsakič nadrla z očitki kako si odveč pa gnil pa len, kako niso mogli na sprehod, kako sprejemljivi vnuki pridejo pometati teraso in kidat sneg, … Pri slednjem primeru lahko žaluješ samo za priložnostjo, ki je nikoli nisi imel. Kar seješ, to žanješ. Ob rojstvu otroka/vnuka še nihče ni postal dober starš, samo dobil priložnost. Premalokrat se sme reči, da je vsi ne izkoristijo.

Moje sožalje, vseeno za kaj. Vseeno pa pazi, da ne pride za teboj (lahko tudi podzavestno).
Lp

New Report

Close