Pozdravljeni,

ker se mi čedalje bolj dozdeva, da moj zakon propada sem potrkala še na ta vrata. Poročena sva 4.leta, imava dva otroka in živiva pri njegovih starših. To me tako utesnjuje, da kadar nimam obveznosti raje čepim doma za računalnikom kot da bi peljala otročka na svež zrak. Zdi se mi kot da sem v šovu z naslovom “veliki brat”.. saj nimam nobenih možnosti da se izognem vprašanjem, nadzoru njegove mame, ker imamo skupen vhod. če grem z malima pred hišo, že sveti zraven. Ko pridemo od kod domov nam pride odpret vrata, da ne naštevam ostale stvari, kjer ima zadnjo besedo. Mož je popolnoma nesamostojen, nima nobene volje do dela razen službe seveda. Res da sama nisem nevem kako vzorna gospodinja in da je stanovanje cirkus, tega ne tajim…
Bila sva na poroki, z mano ni plesal niti dve minuti, ni želel, je pa z ostalimi, čeprav sem si močno želela. Rekel je da ne more. ko sva v družbi in ko je čas da odidemo, raje drži še pločevinko piva in se mu ne mudi. Jaz pa vedno tekam z otroki. Govori mi da sem tečna, da kaj mi je, ne vidi pa svoje površnosti na katero ga opozarjam. Najina spolnost pride na vrsto enkrat na mesec in ne traja niti 10 minut. Ko je v službi me vsak dan pokliče včasih tudi dvakrat. Moram priznati da se večkrat vprašam kaj delam sploh z njim – a tu so dejstva, najina otročka. Do njega že dalj časa ne čutim ničesar razen hvaležnosti. včasih mi je celo nerodno iti z njim v trgovino. Želim si da bi se najin hladen odnos spremenil in da bi ga lahko vzljubila. Med nama je nenehna napetost, špikanje drug drugega in metanje polen pod noge. Po drugi strani pa imam v mislih da bo kmalu prišel dan ko bom rekla adijo.
V zadnjih nekaj mesecih sem zelo nestrpna, ko se vsedem sama v avto in pritisnem na plin postanem svobodna. Delam stvari ki jih prej nisem in čedalje bolj se stopnjuje moja nestrpnost, hitrost, vožnja v škarje, prehitevanje kolone, postane me strah, se zavedam tega a vseeno grem iz ene v drugo skrajnost, ne odneham čeprav slišim hupe, prevzame me adrenalin – popolna svoboda. In ko stopim iz avtomobila čutim neizmerno olajšanje. Mami me je opozorila naj ne vozim hitro to pa je v meni sprožilo ravno obratno. Ne poznam odgovora zakaj to počnem…
Ko je sinek nagajiv, si ga ne upam udariti saj bi ga verjetno preveč zato ga zaprem v sobo in počakam da se umiri, potem ga stisnem k sebi ga objamem mu povem da ga imam rada in pojasnim zakaj sem tako odreagirala. Potem je vse vredu. Je prav takšen način?
Vem da moja vsebina nima repa ne glave ampak to je trenutno v meni zato sem izlila sem in priznam, lažja sem…
Hvala za komentarje, vse sprejmem in upam da bom dovolj močna da jim sledim.
lp

Pozdravljeni, lopatkica70!

Iz vašega pisma je razbrati obup in občutek nemoči. Doživljate, kot da vsi drugi krojijo vaše življenje, samo vi pri tem nimate nobene besede. Doslej ste vse to nezavedno res dopuščali in v sebi nekako niste našli moči in odločnosti, da bi se začeli postavljati zase. Tu se vam je dogajala in se vam še dogaja krivica. Imate pa možnost vplivati na to (in to je vaša odgovornost) kaj se vam bo dogajalo v bodoče. Ni vam potrebno vsega kar sprejemati in dopuščati, lahko si dovolite biti vi in živeti življenje, kakor si ga vi želite. Ali bo to skupaj z možem ali ne se boste odločili vi oz. vidva, bo pa pri tem vsekakor potrebno, da bi tudi on dodal svoje kamenčke v mozaik vajinega odnosa. Doslej je namreč čutiti, da ta mozaik sestavljate bolj ali manj vi sami, on pa je tam nekje zelo v ozadju, kot oddaljen statist,ki se ga te stvari ne tičejo. Ob tem ste vi (upravičeno) vedno bolj nezadovoljni, ne vem pa koliko si upate o tem spregovoriti z njim in od njega zahtevati večjo vključenost v vzgojo, v razmejitve do njegovih staršev, zlasti pa v vajin odnos. Tu je res polno žalosti, bolečine in razočaranja, ki se od poročnega ne-plesa in zavrnitve (ki je nikakor ne zmorete predelati, dokler on ne bo začutil kako zelo vas je s tem prizadel) samo stopnjujejo v vajinih bolečih»sporih«, prizadetostih, napetostih vsakdana in se nato odrazijo v nezadovoljujočem spolnem življenju.

Glede posesivnosti in kontrole njegove mame bo moral v resnem pogovoru(verjetno pa večkratnih pogovorih) z njo urediti on, vi pa lahko pri sebi postavite neke razmejitve, da pač živite vaše življenje ne glede na to kaj si o tem mislijo drugi. Verjamem, da je to v »resničnostnem šovu« bistveno težje, še zlasti pred očmi radovednih pogledov in neprijetnih vprašanj, vendar pa vi niste nikomur dolžni polagati računov in lahko mirno poveste le toliko kot vi želite, (ali pa tudi ničesar) in se morda ob tem le skrivnostno nasmehnete ali skomignete z rameni. Vprašanje pa je koliko jeze se vam ob takšnem »preverjanju« prebudi iz vašega družinskega sistema in kaj ob tem začnete vi doživljati, da se s tem raje niti ne bi soočili in ostajate za računalnikom, čeprav se zavedate, da bi otroka potrebovala iti na zrak.

Verjetno doživljate vse polno jeze in besa, ki si ju ne upate (varno) izraziti, zato ju raje potlačite in na površju ostajate mirni, v vas pa vre kot v vulkanskem kraterju. Ta jeza se nekako sprosti v avtu, ko vas nihče ne more nadzirati in vam ukazovati, takrat ste vi tisti, ki sami določite kdaj in koliko pritisniti na plin. Takrat si lahko daste duška in se (končno) počutite sproščeni, osvobojeni (pritiskov), čutite prav adrenalinsko vzdušje, kar pa lahko povzroča zasvojenost (da s takšnim vedenjem, ki sproža prijetne občutke ne bi zmogli več prenehati). Žal pa se sami zavedate, da tak način sproščanja jeze in napetosti v vas ni varen in da poleg sebe (in svojih otrok) ogrožate še druge udeležence v prometu. Zato se lahko edino vi odločite (ali pač tudi ne), da boste preverili moč svoje volje tako, da boste vi obvladali in nadzirali svoje nagone in ne oni vas. Ob tem pa si lahko najdete tudi drugačne načine za pomiritev napetosti v vas, zelo pomembna je tu čisto telesna, fizična aktivnost in vztrajnost. Smete si organizirati življenje tako, da boste tudi vi lahko vplivali na aktivnosti in izbirali kaj vam je v redu in kaj ne, ne pa se samo podrejali nekim pričakovanjem in zahtevam (staršev, tašče, moža, nadrejenih, otrok…). Ker pa ste v zakonu in sta v odnosu vidva z možem, je pomembno, da ob tem upoštevata in vključujeta tudi drug drugega. Tu je čutiti pravo praznino odnosa, ki čaka, da jo bosta (oba) z neko vsebino napolnila ali pa bosta vse skupaj prepustila entropiji…

Dotaknila bi se še vprašanja odnosa s sinom. Mislim, da ni potrebno razpravljati, da se otroka ne udari (nobeno otrokovo nagajanje, izzivanje ipd.) nas ne opravičuje, kajti udarimo vedno iz svojega besa in nemoči, ker ne vemo več kaj storiti. Ko udarim, je to poraz mojega starševstva. Kaj pa ob tem doživi otrok? Otrok doživlja čisto zmedo, ponižanje, sram, krivičnost, jezo in bes, ne razume kaj je naredil narobe in zakaj je zdaj mamica pobesnela in podivjala, ni pa več nasmejana in razigrana kakor je bila prej…, če se je pa on samo igral in raziskoval nove stvari… Ob vsem tem je fizična bolečina še najmanjši problem. Gre za totalno razvrednotenje otrokovega dostojanstva in njegovega občutka o sebi (ustvarjanje slabe samopodobe). Otrok se bo ob ponavljajočih zlorabah naučil, da je on kriv, da on ni v redu, da mami pa že ve kaj je prav, saj je ona odrasla… Za vas kot mamo vse napisano ne velja, saj se zavedate, da bi otroka s tem prizadeli. Morda bi dodala še tole. Ali se otrok lahko sam umiri, če ga npr. pošljemo v drugo sobo? Za lažji razmislek bi dodala, da je to razmerje povsem podobno kot če bi vas mož poslal v drugo sobo, da se umirite in nato umirjeni pridete nazaj. Bi se vi ob tem umirili – ali bi postali še bolj razočarani, jezni in besni, prizadeti in užaljeni, ker vas ne razume in ne začuti vaše stiske?

Odgovor je v obeh primerih NE. Otrok se ni sposoben sam umiriti, saj je njegovo telo fizično preplavljeno z vsemi težkimi občutji (sram, strah, jeza, bes, žalost, gnus,prezir…), ki jih sam še ne zmore regulirati in s tem predelati. Otrok takrat potrebuje umirjeno mamo ( enako velja za očeta), ki zmore ta čustva v sebi predelati in ubesediti, njega pa pomiriti. Malega otroka se umirja z objemom ( je pa pomembno, da se najprej v sebi umiri starš sam!!!), kasneje pa z naslavljanjem otrokovih čustev in občutij ob tem.

Lopatkica70, mama ste, ki želi dobro svojima otrokoma in verjamem, da boste storili vse, da boste ugotavljali kaj je res dobro za vas in zanju. Nihče ne ostane skupaj samo zaradi otrok, ker otrok potrebuje srečna, zadovoljna in umirjena starša. Ali se bosta odločila, da bosta vajin odnos obrnila v novo smer in ujela nove tirnice ali pa se bosta razšla, pa je odvisno od vsakega od vaju. Če vam(a) morda pri tem lahko koristi pomoč kakega strokovnjaka za družinske terapije, pa je spet odvisno od vaše odločitve.

Kakorkoli, vse dobro vam želim.

Pozdravljena lopatkica,

bolj kot sem brala tvoje vstice…vse bolj sem videla sebe v tem postu. verjamem ti kaj doživljaš, ker tudi sama nekako doživljam zelo zelo podobno. Lahko pa mi pišeš na mail da ti bo še lažje: [email protected]