Pozdravljeni,
Star sem 33 let.Imam 2 otroka.Sin 7 in hcera 4.S partnerko sva skuoaj 13let.
Imam problem ker ne morem brez sladkarij.
Vedno sem imel tezave z tezo.Nisem bil debeli sem pa bil bolj zamascen.Leto nazaj sem shujsal 20 kil zaradi osihicnih problemov.Nato sem pristal na antidepresivih in moja depresije se je popravila nato sem spet dobil tek in zacel vec jesti.Dobil sem nazaj nekje 13kg.
Sedaj hodim na fitnes 2 meseca.Imel sem tudi osebnega trenerja.Prehrano sem cisto spremenil.
Ze 3 mesece ne jem belega kruha, bucnega olja, soncnicnega olja, jema samo polnozrnate stvari, na solati devisko oljcno olje, piscancja prsa, ne jem svinskega, pariske, pijem samo vodo.Ta nacin prehranjevanja mi ful ustreza.
Ne morem pa se odpovedat sladkarijam.
Skoda mi je ker hidim 4x na teden na fitnes, zjutrsj sem se navadil jest zajtrk( jajca) cez dan se drzim s kosilom zdravim, imam vsaj 4 obroke.spijem 3litre vode.Potem pa se pregresim z sladkim.Prvo pojem zdravo kosilo, potrm pa me zgrabi nemogoca zelja po sladkem.In pojem celo cokolado.vcasih se potem cez nekaj casa spet kake kekse colkoladne ali cokolado.
Kak to pojem imam zelo slabo vest.Ampak takrat pa me napade taka zelja po sladkem da se sploh ne morem ji odpovedat.
Nabavil sem si proteinske cokoladice, proteinsko nutelo.sam to ni isto.Nevem kak naj crtam sladko.Ostako hrano sem lahko spremenil.Kak pa je sladko v igri pa ne gree.

Spoštovani!

“potrm pa me zgrabi nemogoca zelja po sladkem.In pojem celo cokolado.vcasih se potem cez nekaj casa spet kake kekse colkoladne ali cokolado.
Kak to pojem imam zelo slabo vest.Ampak takrat pa me napade taka zelja po sladkem da se sploh ne morem ji odpovedat.”

Sladkor je ena najbolj zasvojniških snovi nasploh. Želja je v vas (nas ne napada od zunaj, ne zgrabi, …), tiči je v našem spominu in sproži zahtevo po takojšnji potešitvi nje same. Kot bi bili povsem brez kontrole nad svojim obnašanjem posežemo po čokoladi, čokoladnih piškotih, ipd…. Iz vašega pisanja lahko v nekaterih odstavkih prepoznam vedenje, ki je značilno za zasvojenost. Ja, te težave se lotimo na točno tak način, kot pri zasvojnostih z drugimi substancmi. In je točno tako kot ste napisali: pri sladkem ne gre. Saj tisti hip, ko zaužitjete novo čokolado, ojačate ta spomin in bo v kratkem ta nemogoča želja želja (hrepenjenje je to, želja, ki se ji ne morete upreti) še močnejša.

torej, v Kognitivno vedenjski terapiji pogledamo za kakim primernejšim nadomestnim vedenjem, ki bi vas “osrečevalo” toliko kot sladkor (in nekatere druge substance v čokoladi inositol, l-triptofan, maščoba, …), Imate morda kakšno idejo, kaj bi to lahko bilo? Ob tem nudimo psihološko podporo za časa odpovedi sladkemu, pomagamo skozi obdobje abstinence, vsaj prvih nekaj dni. Dejansko je odpoved sladkemu precej velik izziv.

Ker sladkor telesu ni potreben za delovanje, je naš spomin naravnan tako, da bo pozabil na sladkor in prijetne občutke, ki izvirajo iz uživanja (sladkor po kosilu povroči alkoholno vrenje v želodcu…to pa povzroči omamo), kaj kmalu, če le ne boste obujali spomina. Se pravi, če bo nekaj tednov najbolj sladka stvar, ki jo boste pojedli jabolko (ne sok, niti sliva, niti hruška, niti ananas, nič kar je bolj sladko kot jabolko) se bodo hrepenjena sčasoma zmanjšala in postopno izginila. V različno dolgem času med 2 meseci do 2eh let…V tem času se bo ta “nemogoča želja” toliko zmanjšala, da boste imeli čas premisliti (5 sekund je dovolj), ali je čokolada po kosilu res tisto česar si želite.

Kako se vam tole sliši?
Boste poskusili? Morda še kje kaj preberete. Lahko se tudi oglasite pri meni.

V vsakem primeru,
vse dobro vam želim,
Mirjana

Pozdravljeni!
Zelo zanimivo vprašanje, a ne? Mislim, da se nas veliko tukaj bori točno s tem problemom. Me pa nekaj vseeno zanima: sama sem bila že tolikokrat na dobri poti ozdravitve, da niti prešteti ne morem. Brez sladkega sem bila različno dolgo časa, tudi več mesecev (najbolj sladko je bilo res jabolko), pa se je ta obsesija vseeno vedno znova vrnila … In tudi pri meni je točno sladkor tisti, ki me “bremza” pri hujšanju ob vsej aktivnosti, telovadbi, pešačenju, vožnji s kolesom.
Bom hvakežna za mnenje!

Meni pomaga, da si naredim sladice, ki vsebujejo indijski trpotec ali pa glukomanan, oboje zapolni želodec ali pa vsaj ogromno otrobov. Sem nora na čokolado zato dodam čisti kakav (celo žlico do dve ali tri, če želim, da greni), sladim pa s proteinskim praškom (sirotka – whey). Sirotke dodam zelo malo, toliko da mi sladico posladi (nikoli ne dam polne merice, včasih samo eno žličko). Težava je v tem, da lahko pol ure po sirotki začutiš naval lakote, takrat pojem kombinacijo maščob in beljakovin (jajce ali oreški in semena (študentski futr brez suhega sadja) ali žlica masla iz oreškov ali olive in riba ali četrtina avokada in sir ali paradižnik in mocarela z olivnim oljem ali skuta s cimetom in bučnimi semeni… pač nekakšna mini malica – če je lakota prehuda zraven še okisana solata ali kakšna druga vlakninasta zelenjava) in sem potem sita, nimam več navalov na cukr. Morda kot ideja.

Moje mnenje je, če sladicam dodaš ogromno otrobov (npr. pirini polnozrnati moki primešaš otrobe, lahko dodaš še ovsene kosmiče) se sladkor zaradi vlaknin počasneje presnavlja in naval ne sledi, sladkorja poješ manj in nimaš navalov. Na primer takšne palačinke z navadno marmelado (sladkorju se potem ni potrebno povsem izogniti).

Ko se navadiš na takšno hrano, super sladke hrane ne potrebuješ več in začutiš sladkobo že v samem jabolku. Takrat veš, da je odvisnost prešla. In če se kdaj pregrešiš s super sladkimi piškoti in kavo, opaziš, da jih potrebuješ in poješ manj kot prej, sladkor tudi hitreje ponucaš za energijo.

Draga kolegica, hvala za tole! Vendar – pri svojih 50-letnih izkušnjah sem ugotovila in si priznala, da mi NIČ ne nadomesti klasične mlečne čokolade, če me prime. Sem poskusila že vse možno, kar bi jo nadimestilo, nazadnje pa pojem vse tisto in še čokolado čez. 😂

Trenutno sem na stopnji, ko me mlečna čokolada sploh ne gane. Drugače je z 99%, ki jo obožujem. 🙂 Bom videla, kako bo, ko bom 50. Hvala za tvojo izkušnjo.

Spoštovani!

Ja, točno tako ko pravite. nekaj časa se lepo izogibamo vsakemu enostavnemu sladkorju (ne samo kristalnemu ali rjavemu ali v obliki čokolade ali peciva) in kar gre. Potem ponovno nekaj malega zaužijm, in hopla …sem že v novem ciklu odvisnosti od sladkega. In tako iz kroga v krog…

Dobra nocica je ta, da na ta način poteka proces ozdravitve. Te prekinitve so pomembne in tisto kar šteje. Z vsakim ciklom sem močnejša, se bolj zavedam sebe in svojih potreb, čustev, želja, … cikli se krajšajo in ne obtožujem se več toliko, ko ponovno zapadem v čokomanijo. Če se odočim za čokolado (sladoled, napolitanko, ..) to naredim zavestno in lahko prepoznam, zakaj se zdaj želim te sladkobe.

“zdravljenje” lahko traja leta.
Dame, ni treba bit prestroga do sebe. You are doing great, ladies. Če vam en dan uspe brez sladic je to ogromno.

Tale forum, ki ga imate tukaj je zlata vreden.
Pozdrav vsem,
Mirjana

Obstajajo ljudje, ki jedo zato, da bi živeli in obstajamo ljudje, ki živimo zato, da jemo. Sem tak tip, da mi je hrana užitek in ne potreba po preživetju.

Zame ni nobena dieta s prepovedovanjem tega in onega. Na taki dieti zdržim 5 minut. Da se moram odpovedati čokoladi in sladkarijam ali pa sočnim rebrcem, hvala, nočem, imam raje 150kg!
Poleg tega gledam okoli sebe ljudi, ki jed vse od A do Ž in niso debeli, torej zakaj ne bi mogla tudi jaz tako?!

Shujšala sem 30kg, še 15 moam, da pridemna svojo prejšnjo težo. Jem načeloma vse, a po pameti.
Če imam za kosilo sočna rebrca, to ni 3x na teden ali mesec, ampak 1x na mesec, poleg tega pa le solato ali kakšno zelenjavno prilogo, nič kruha, nič krompirja, recimo eno tako konkretno kosilo ima zame 800-900 kalorij in ta dan pač varčujem pri drugih obrokih. Ampak si dam duška in uživam.
Sladkarije jem vsak dan, a niti slučajno se ne bašem, kot sem se prej. Včasih sem vsak dan pojedla po en krof, eno kemšnito in 100g čokolade ali pa škatlo piškotov, domča peciva pol pleha in podobno. Zdaj pojem pol kremšnite, rogljiček, recimo jabolčni zavitek ima relativno malo kalorij, na začetku sem te sladkarije jedla kar vsakodnevno, zdaj ne več, mi zapaše kdaj, a to je mogoče 2-3x na mesec. Pojem pa vsak dan ali sladoled ali čokolado in to izbiram mega dobre sladolede in čokolade, v bistvu praline, ki so marsikdaj tudi pregrešno drage in pojem le 20g teh čokoladnih bonbonov, včasih tudi samo 10g, ampak okus in sladkor me popolnoma zadovoljita. Ko ješ nekaj tako dobrega, ne porebuješ cele tone, da bi se zadovoljil. Mislim, da Milka sploh ne zadovolji naša čula okusa in potrebe po sladkorju in kakavu, ampak samo spodbuja po še in še, ker enostavno nisi dosegel užitka, ki si si ga zaželel.
Nikdar nimam slabe vesti, ko pojem sladkarijo! Imam jo vkalkulirano v dnevno prehrano in uživam v njej. Po drugi strani pa, ko pridem v slaščičarno, nimam nobene želje požreti cele vitrine ali vsaj probati vse, ka vidim v njej, ampak izberem eno sladico ali pa še to ne, če nimajo nič takega, kar bi mi zadovoljilo vse moje trenutne čute.

Opažam, da sem po vsem tem času vsaj malo prestopila mejo na drugo stran, da torej vsaj nekaj pojem zaradi samega obstoja in ne samo zaradi užitka, čeprav še vedno rada zadovoljim tudi svoja čutila. Verjetno nikdar ne bom v skupini, ki je zato, da živi, ampak se ne sekiram, če se obdržim tako, kot sem zdaj, bo super!

Moj nasvet, iz moje izkušnje, bi bil ta, da si privoščite sladkarije, ampak take, pregrešno dobre, tega manj poješ in bolj te zadovolji kot ena navadna čokolada.