Pozdravljeni,
morda bi moje vprašanje bolj spadalo v temo nezvestoba, ampak vseeno. Prosim vas za nasvete, upam da da me ne boste obsojali.
Stara sem 28 let, eno leto in pol poročena. Z možem sva par 8 let, lepo se razumeva, nimava večjih prepirov ali nesoglasij. Imava svoje stanovanje, službi, letos načrtujeva otroka. Do tu vse ok.
Problem je v mojih skušnjavah do drugih moških. Po poklicu sem natakarica, dnevno srečujem veliko moških, sicer bolj ali manj istih, ker prihajam iz manjšega gorenjskega kraja. Sicer bi jih srečevala v katerikoli službi, ampak vsi vemo, da je pri tem poklicu veliko hecov, in pa seveda debat med stranko in natakarico.
Po videzu sem precej privlačna, zaradi svoje komunikativnosti in smisla za humor tudi simpatična. Vedno sem dobre volje in svoje delo rada opravljam. Zato dnevno slišim veliko pohval na moj račun.
Uglavnem, problem je, da ko dojamem, da sem moškemu všeč, da čutim tisto naklonjenost, se mu ne znam upreti in ne čutim nobenih zavor. Nikdar se ne bi vezala, da bi razmišljala o tem, da bi svojega moža pustila, ali čez njega govorila, ampak vse to mi pomeni zgolj zabavo. Živimo enkrat, zakaj se ne bi privoščili? Saj s tem nikomur ne škodim, pazim da se ne razve, tudi fantje/moški, s katerimi sem imela avanture (to sta bila dva, oba za daljši čas), so takšni, da se spustijo v to zgolj za zabavo. Gre samo za seks. Oba, s katerima sem imela avanturo (ne istočasno, je pa trajalo dalj časa, z enim dve leti, z drugim še traja), sta poročena, stara okrog 30. V avanturah uživam. Uživam v spogledovanju, flirtanju, osvajanju, nato pa avantura.
Je morda problem v tem, da sem nezrela? Da na svoj zakon ne gledam tako kot bi morala? Ali se bo to kdaj končalo? Globoko v sebi vem, da ne delam prav. Menim, da ne spadam v kategorijo t.i. lahkih deklet, saj se v to spustim čisto zavestno, z veseljem, v tem vidim res neko veselje in užitek. Morda zato, ker je prepovedano?
Prosim za kak nasvet. Kako se vi spopadate s skušnjavami?

Draga jelkaross,

Za začetek bi vam rada napisala, da ste me kar malo (pozitivno) presenetili s svojo iskrenostjo in neposrednostjo. Res je čutiti vašo simpatičnost in odprtost. Hkrati veste, da ne delate prav. Tu se mi postavi vprašanje, ali VESTE, ker poznate neka družbena pravila, ali ČUTITE, da nekaj ni prav. V tem je namreč bistvena razlika.
Pa lepo po vrsti: najprej bi želela sporočiti, da nikakor ne želim tega odgovora oblikovati v moralističnem tonu, ker tega lahko najdete dovolj na vsaki spletni strani, pri vsakem t.i. strokovnjaku in itak ne verjamem v koristnost takega pristopa. Želim pa se odzvati čisto preko občutij, ki jih pušča vaše sporočilo. Težko napišem, kaj je vzrok vaši nesposobnosti upreti se skušnjavam, ker ničesar ne vem o vas, zato le nekaj ugibanj.
Prva stvar, bi bilo seveda zanimanje, v kakšni primarni družini ste odraščali, kakšna je bila kakovost odnosov med vami in starši (ali drugimi skrbniki), med staršema, med eventualnimi sorojenci… Vpogled v to temo bi dal temeljne odgovore vaših nagibov in vaše (ne)sposobnosti uravnavanja teh nagibov.
Če pa smo pri »simptomih«, pa tole: pišete, da je vaša nezvestoba povezana z užitkom, veseljem in zabavo. Če to troje združim, lahko sklepam, da je vaš užitek in veselje povezan z nečem površinskim, vsekakor pa ne z nečem globokim, intimnim. Tu se pojavi slutnja strašanskega strahu pred resničnim, trajnim, globokim in odgovornim odnosom z eno osebo, ker v tej globini in ekskluzivni pripadnosti biva neka (nezavedna) grožnja nepredelane groze. Občutek ob vašem odkritem pisanju je, kot ste že sami občutili, da ste v enem delu sebe ostali »otrok«; lastnost otroka je igrivost, neodgovornost,… in tako vi doživljate tudi lastne avanture. Hkrati pa vam notranji »starš« žuga, da to ni prav. Očitno pa niste imeli priložnosti odrasti v zares odraslo osebo, ki bi bila HKRATI v stiku s svojim igrivim, duhovitim otrokom, željnim življenja in uživanja in starša, ki vodi po varni poti. In ta hkratnost se kaže kot OBČUTJE (in seveda zavedanje) v telesu , kaj je prav (varno) in kaj ne. Ne gre za neke moralistične norme, ampak za odraslo odgovornost do sebe, v prvi vrsti, in do partnerja. Kdaj začutite bolečino, ki bi jo doživljal vaš mož ob vedenju, kako živite svojo intimo? Kako prostor, ki bi moral biti samo vajin, naseljujejo še tujci, ki jih skrbno skrivate po omarah? Pa to ni trkanje na vašo vest, ampak bolj zanimanje o vaši sposobnosti empatije, ki je osnova vsakega odraslega partnerskega odnosa.

Vsi ljudje imamo skušnjave. Vendar stvar ni v tem, da je narobe to, da skušnjave so, temveč v tem, kaj in kako delamo s temi skušnjavami. In to je razlika med neodgovornim otrokom in odraslim, ki zmore sprejeti odločitev, ki je čim bolj skladna z njegovimi željami in potrebami in nato tej odločitvi ostajati zvest. Kar pomeni ostajati zvest sebi. Torej, ko skrivate pred možem svoje avanture, to za vajin zakon ne pomeni nič boljšega, kot če bi možu odkrito povedali, kako je z vami. Ravno nasprotno. Vajin zakon je v krizi. To morate vedeti in zato me skrbi za odločitev, da bosta v ta zastrupljen prostor povabila še otroka, bitjece, ki neskončno potrebuje varno, čisto okolje in ogromno občutka pripadnosti. Kako ga bo dobil, če niti vi ne veste, kam pripadate. Ne pripadate niti sebi, drugače spolnosti ne bi mogli doživljati kot zabave. Spet to ni kritika; ste takšni, kot ste in ste tam, kot ste. Vendar pa ste stari 28 let in to je čez glavo dovolj, da se odgovorno soočite najprej s sabo, s svojim zakonom in nato razmišljate o otroku.
Pišete tudi, da se ne morete upreti moškemu, ki vam da vedeti, da ste mu všeč. Tu se kažejo znaki globoke narcisistične rane – koliko vas mora potrjevati zunanji svet, da imate občutek, da ste vredni ljubezni, da ste sploh kaj vredni? Potrebujete drugega moškega, da lahko ostanete v vezi s svojim možem. Verjamem, da se vam je do sedaj zdelo to zabavno, lepo, vendar pa vam lahko zagotovim, da boste z leti postajali bolj in bolj nesrečni, bolj in bolj izpraznjeni in nesposobni v odnosu karkoli dati. V odnose greste le kot otrok, ki želi dobiti, uživati. Vendar pa je bistvo odnosa v sposobnosti sprejemati IN dajati. Ne pa jemati. Tudi jemanje ni isto kot sprejemanje…
Tudi »prepovedan sad« je oblika nezrelosti, neodraslosti, ker je način raziskovanja in preizkušanja meja. Pri 28 letih bi moralo biti TELESNO jasno (torej čisto nezavedno, avtomatično), da nezvestoba rani OBA!, ne le prevaranega partnerja. Spet je občutek, da ste do tega zavedanja še zelo daleč.

Samo še nekaj namigov,misli, nikakor ne navodil. S svojim svetom se boste soočili po svoje. Najprej morate vedeti, zakaj se v resnici spuščate v izvenzakonska razmerja – odgovore boste našli globoko v sebi, nihče zunanji vam jih ne more dati. Zato pa potrebujete vstopiti v proces raziskovanja sebe, iskanja svojih spominov, preteklosti, da bi razumeli svojo sedanjost. Nato boste morali s to preteklostjo razreševati, da si boste lahko izbrali prihodnost, ki si jo želite in jo tudi ustvarjali in vzdrževali. Najbolj pošteno bi bilo, da prekinete z izvenzakonskimi razmerji in si poiščete strokovno pomoč, vložite vse svoje sile (tako tiste uničujoče, kot tudi tiste ustvarjalne – kar imamo vsi v sebi) v raziskovanje sebe. Če tega ne zmorete pa bi bilo pošteno, da svojemu možu iskreno poveste, kako je z vami in tu bosta imela 2 možnosti: ali se soočita z vajinim zakonom, ki ni v redu, zakaj potrebujete druga razmerja, kje se ne čutite zadovolj(e)ne, kaj pogrešate,… ali pa bo mož tako prizadet, da bo odšel, lahko bo postal nasilen. Morda pa vas vara tudi on? Kako bi vam bilo občutiti to? … Vse to so možnosti, vendar je to vajina edina realiteta. To, kar živita sedaj, je laž.
Upam, da vas nisem s tem odgovorom samo moralistično okrcala in prizadela, ampak da boste iz njega zmogli črpati moč, da se postavite nazaj na svojo pot odraščanja v odgovorno odraslo osebo, s katere ste nekoč (morali) skreniti. Srečno!