Skupno življenje

Obračam se na vas, ker več glav več ve in mogoče mi bo malo bolj jasno kaj narediti.
Sem punca stara 23 let in imam partnerja starega 27 let. Skupaj sva 3 leta in od tega eno leto in pol skupaj živiva.
Partner živi s starima staršema že skoraj desetletje, ima svojo spalnico in kopalnico, vse drugo si delimo. Večino časa ko sva doma preživiva v sobi, razen ko kuhava in jeva. Ni slabo, oni so vredu ljudje in jih imam rada ampak me ta soba že duši… Rada bi šla na svoje, da bi imela svoj mir, svojo kuhinjo, dnevno sobo…. Z njem sva se že neštetokrat pogovarjala o tem in tudi on si tega želi.
Problem je nastal, ko je dobil ponudbo za stanovanje. Dala bi 30k€, čeprav je vredno 50k€. Stanovanje čaka na naju.
Zdaj pa že dva meseca govori, da bo teto, ki prodaja poklical, da se dokončno zmenita kako pa kaj pa še kar nič. Probavam mu ne “težit” vsak dan, zato 1x na teden omenim kdaj se bo šel zmenit pa je odgovor vedno enak “naslednji teden bom pa res”. Kje je problem? Ali morem bolj na trdo z njim in ga postavit pred ultimat al kaj naj? Zmešalo se mi bo, ker nemorem več tak živet.

Spoštovana Zgubljenainzmedena,

lahko razumem, da postajate nestrpni in jezni na partnerjevo morda nehoteno, pa vendar zavlačevanje z odselitvijo na svoje. Želite si imeti svoje gospodinjstvo in biti na svojem, kar je legitimna potreba mladih odraslih. Čeprav nimata slabih odnosov s partnerjevimi starimi starši, pri katerih začasno živita, je za mlade pare zelo priporočljivo iti nekam na svoje, kjer si ustvarita življenje po vajinih merilih in sploh vidita kako dejansko sama med seboj funkcionirata.

Pomembno se mi zdi, da partnerju mirno poveste kako se počutite, kako postajate nezadovoljni in vam situacija postaja nevzdržna, kako zelo si želite, da naredita korak naprej k stanovanju, ki se vama ponuja. Verjetno vaju tudi ne bo kar čakalo v nedogled, tako da se mi zdi zelo pomembno, da tisto gospo pokličeta in ji pokažeta interes, sicer se lahko zgodi, da ga proda komu drugemu. Nisem sicer točno razumela ali gre za neko sorodnico (teto) ali nepoznano osebo, kakorkoli pa je pomembno, da vidva najdeta neko medsebojno soglasje kaj vidva želita. Pomembno bi bilo raziskati in izvedeti kaj partnerja ovira, kakšni strahovi oz. podzavestni vzorci ga zadržujejo pri tem, da bi lahko odšel z vami na svoje. Razumem, da se partnerju verjetno začenja prebujati separacijska stiska, ko se bo moral odseliti od starih staršev, pri katerih stanuje 10 let in da morda tega raje ne bi storil. Vprašanje je kakšno stisko, morda celo nerešeno travmo ima za vsem tem, kakšni so razlogi, da živi pri starih starših in ne starših, kakšne odnose ima z vsakimi od njih, koliko mu dajo dovoljenja oz. blagoslova za oditi na svoje, koliko pa si želijo ali morda nehote celo pričakujejo, da bo ostal tam in skrbel za njih, morda pa ima tudi takšen dogovor z njimi… Ne vem, ugibam. Razlogov je lahko veliko, pomembno bo, da se bosta čim bolj sproščeno in iskreno pogovorila. Če ne bosta zmogla sama, pa vama priporočam terapevtsko pomoč.

Vse dobro in kar pogumno.

Lep pozdrav.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Ista dilema pri naju samo, da so starši. Jaz sem mu postavila ultimat ker drugače ni šlo. S tem da je pri meni trajalo 1 leto in sem 1x mesečno opomnila, da se mi že malo meša. Septembra sva začela razmišljati kako in kaj, do novega leta sva si vzela čas, da vidiva kako funkcionirava v istem domu, po novem letu sva bila dogovorjena, da začneva pogovor s starši, ki bi nama dali parcelo. Ta pogovor se je zavlekel v junij. Takrat sem znorela in rekla ali greva sedaj takoj ali pa grem sama na svoje pa lahko s5 na daljavo živiva. Potem je ta projekt padel v vodo s tem, da sem čakala na uradni “ne da se zidat” 3 mesece, čeprav bi lahko imeli informacijo v 15 minutah. Oz če smo natančni, te informacije še vedno nimam. Samo potihnila je zadeva. Konec poletja sem spet znorela, našla stanovanje in postavila nov rok, konec novembra mi je mogel povedat ali mu je moja ideja všeč ali pa najde nekaj drugega. Konec novembra ni bilo druge kot da sprejme mojo idejo, ki je tudi daleč najboljša. Tako da zdaj planirava obnovo stanovanja in spomladi/poleti selitev. Celo leto je trajalo nekaj kar bi se lahko zmenli v dveh pogovorih. Ne ker se mu ne bi dalo delat ali ker ne želi bit tam, ampak ker se boji spremembe in mu je lepo doma. Cona udobja. Kot je višje napisal nekdo: miren pogovor, poveš, da je treba it. Glede na to da je sam rekel da bo šel ne vidim smisla, da pretiravaš z reakcijami in en dan enostavno prideš domov in mu rečeš, da je čas da se gresta zment. Če kaj sovražim so limoni (ljudje, ki odlajašo manj prijetne stvari na jutri). In moj je žal tak za stvari, ki ku niso nuja. Je pa vsak par drugačen. Pri meni je bilo to učinkovito ker drugje ultimatov nimava. Ko sva se dala skupaj 1000 let nazaj sva rekla, da je to ena zadeva, ki je ne delava. Meni je tako prekipelo, da sem potem šla v to in je videl, da sem resna. Verjamem, da nekdo ki to dela skozi, nima učinka.

Nisem zaznal, kdo je glavni financer. 23 letna že ne, najbrž samo utruja, nima pa predstav,kaj je to položnica.
Naj se odseli,si kaj najame pa bo videla,da dela za najemnino. Hitro bo v solzah nazaj.
Ene so pač obremenjene s tem,kako bi moralo biti.
Če ji kaj ne paše, lahko gre. Naredila bo obema uslugo.

New Report

Close