Skrivnosti partnerjeve preteklosti
Pozdravljeni!
Na vas se obračam v upanju saj smiselne smernice za nadaljevanje odnosa.
S partnerjem sva v odnosu slabi dve leti in že zelo kmalu se nama je nenačrtno zgodila sedaj 10 mesečna punčka. Odločila sva se da jo obdrživa in za to odločitev nama ni niti malo žal, saj naju razveseljuje vsak dan. Ko sem zanosila sem se preselila k njemu in ravno ko sem bila v najbolj čustvenem stanju je on službeno odpotoval za 1 mesec in kasneje za 2 meseca. V tem času nisva imela priložnosti graditi odnosa, sem pa partnerja bolj spoznala na čustvenem področju. Oba sva iz družin kateri primarni starši so se ločili, pri njemu je bilo posredi tudi varanje,psihično ter fizično nasilje s strani očeta.Kasneje se je njegov oče preselil k drugi ženski s katero ima otroka, a pred 6 leti je nesrečno padel in umrl.Kaj vse se je dogajalo ne vem,ker je fant tih in precej odrezav kar se tiče njegove preteklosti,vse kar izvem je preko tašče ali njegove sestre.Fant je precej hladen in nečustven,čeprav vidim kdaj da ima solzne oči ki jih spretno skriva.Precej velik problem je tudi komunikacija,zelo nerad se pogovarja,izkazuje čustva,nerad se crklja in tudi intima med nama je popolnoma zamrla že pred 4 meseci ali še več ne štejem več.
Ko sem ga vprašala zakaj je temu tako mi pravi da sem mu debela in da s tako žensko ne more biti.Naj povem da imam od poroda 3kg več saj sem športnica in zase redno skrbim.Sklepam da je nekaj v ozadju, saj sem izvedela da je pri njih bila golota velik problem, pogovarjali se tudi niso kaj dosti, oče je bil precej premožen in tako so se šopirili samo materialno. Pride tudi dan, ko se popolnoma zapre vase in ne komunicira,gre na računalnik in tam preživi tudi cel dan in še večer.Zdaj ko je mala večja je partner postal malo bolj odgovoren in z njo gradi bolj čustven odnos (poskušam mu prikazati odnos kakršnega on ni poznal). Sama sem bolj čustvena in željna pozornosti,sama vem da tudi nimam očiščenih vzorcev in zaradi tega silim vanj.Mama se mi je praktično odrekla in tako sem bila malo tu malo tam.Z očetom in njegovo ženo se razumemo super in pri njih vedno lahko najdem toplino,zavetje in pogovor.Ne vem kako naj vzpostavim stik s partnerjem in zaživimo kvalitetno družinsko življenje.Sama se trudim vsak dan z vsemi opravili,trgovina,kuhanje,pomivanje,pospravljanje in skrb za hčerko.On ponavadi pride iz službe in gre spat.Ko ima dober dan gremo kam skupaj velikokrat pa greva sami.
Zdaj se mi porodniška izteka in kmalu grem nazaj v službo katero imam res rada,tuhtam da morda se bodo takrat razmere kaj izboljšale…poleg tega imamo tudi čisto premajhno stanovanje in zdaj se borimo še s pomankanjem prostora,veliko je dejavnikov ki nama grenijo odnos,on pa se ne želi pogovarjat o občutkih.
K terapevtu noče,ker pravi da nima težav a sama mislim da jih ima ker ni opustil preteklosti.Njegova sestra hodi že nekaj mesecev ker pravi da ima težave in ne vidi izhoda (razlog je prav ta iz preteklosti)
Upam, da sem saj malo predstavila težavo, in se srčno zahvaljujem za odgovor!
Spoštovana luny,
berem o bolečini, ki vsebuje veliko negotovosti. Iz opisa se da razbrati, da imata oba veliko nerazrešenih tem in izkušenj, o katerih se morda še ne znata pogovarjati. Pri tem je pomembno, da vsak spregovori o sebi, iskreno in pristno, ne da bi kdor koli koga obtoževal ali da bi se kdo počutil ob drugem ogrožen. To se v teoriji sliši fajn, v praksi pa ni tako preprosto. Ko je potrebno v intimnem odnosu pokazati sočutje, gotovost in odgovornost, se pri nerazrešenem ozadju, kot ga imamo, dogaja to, da reagiramo v skladu s tem kakor smo vajeni reagirati v stresni situaciji (spremenjene okoliščine, novi ljudje, novi izzivi, premagovanje frustracij…), lahko otrpnemo oz. se odzovemo destruktivno, smo agresivni ali pa nasprotno, zapademo v molk, pasivnost in se umaknemo. Skratka, o teh situacijah je potrebno govoriti, sicer bo odnos postal podhranjen (ni varnosti!) in s časoma prične odmirati, saj se ne more hraniti zgolj s fizično prisotnostjo, osnovno rutino, prelaganjem odgovornosti na drugega itn. Potrebne so opredelitve odnosa, vlog in odgovornosti v njem, pravila in se potem držati dogovorov. Sicer je težko upati na uspeh.
Spremenimo lahko le sebe, druge ne.
Vprašanja, na katera si je potrebno poiskati odgovor, ste že nakazala v vaših stavkih:
– je partner uspel odžalovati in predelati očetovo smrt?
– je pripravljen na zavezujoče partnerstvo in očetovstvo?
– kako oba živita z izkušnjo ločenih staršev, kako pri tem doživljata sebe in kako drug drugega?
– o katerih temah najtežje spregovori(te) in čemu je tako?
– partner z žaljivimi konstrukti o vaši »debelosti« le ščiti lastne boleče teme. Čemu?
– od kod težnja, da prebujate partnerjevo čustveno izražanje, iniciativnost itn.?
– kaj bi se zgodilo, ko se ne bi toliko ukvarjala s partnerjem in zahtevala, kar sta dogovorila in čemur sta se zavezala?
– ste pripravljena na to, da postavite meje in rečete dovolj in ne obnašanju, ki je za vas boleče? itn.
Gre za to, ali sta pripravljena pokazati sebi in drug drugemu ranljivost (in zakaj ne?), da pričneta obrambnim mehanizmom in izkrivljenim prepričanjem onemogočati, da uničujejo vzdušje v odnosu. To zahteva resno odločitev, da bomo vsak zase pričeli bolje skrbeti in prenehali z zanikanjem, izgovori, opravičili, obtoževanjem itn. ter se podali v odnos IZ SEBE. Govoriti je potrebno o sebi, drug drugemu, pokazati interes za bolečino, potrebe, na to, kar drug drugega v odnosu moti in kaj naju zavezuje, povezuje. Ko soglasno sprožimo tak proces, bo vedno manj ogroženosti oz. več varnosti, ker govorimo o sebi, o svojem doživljanju, o čustvih in mišljenju in smo kljub ranljivosti pri tem še vedno v odnosu. Dovolimo si začutiti težke vsebine in se ne obtožujemo, ker DELIVA ranljivost, ne pa sodb o drugem. Tako lažje prevzemamo odgovornost za lastno situacijo in z njo tudi nekaj naredimo, ne da bi težili k spreminjanju partnerja.
Odziv na vašo naslovno temo bi bil: spregovorite partnerju o lastni ranljivosti in lastni preteklosti, bodite nanjo in nase ponosni, ne potrebujete siliti v partnerja in njegovo zgodbo. Razodel vam jo bo, ko bo pripravljen. Če te pripravljenosti kljub vsemu ne boste doživela, bo čas za nove korake. V kolikor bi pri ponavljanju in vztrajanju v odnosu imela težave, se lahko vedno obrneta na bližnjega terapevta, ki vama bo pomagal ozavestiti škodljive vzorce, povrniti moč za delo na spremembah, ki si jih tako želite.
Srečno.
Velikokrat pravimo, da so moški lažnivci, AMPAK !!! … Zakaj jim ne verjamemo, ko nam povedo resnico? Rekel ti je, da si debela in da on s takšno žensko ne more biti. Sploh ni pomembno, ali si debela (enim so tudi manekenke predebele), pomembno je, da on s takšno žensko ne more biti in dejansko on s teboj ni. Umika se ti, se te izogiba in ti to tudi jasno pove – s takšno žensko ne morem biti. Ti zdaj iščeš vzroke, koplješ po njegovi preteklosti, ti bi reševala njega … Ne, sebe boš morala rešiti. On je takšen, kakršen je. Spremenila ga ne boš. In tudi prislila ga ne boš, da bi te imel rad in živel kvalitetno družinsko življenje. Mogoče ga noče s teboj, mogoče pa ga resnično sploh ni sposoben živeti z nobeno žensko.
Žal mi je, da sem ti morala to napisati.
Mp-3 hvala za iskren odgovor, vsekakor se strinjam, da ga ne bom spremenila niti ne prisilila,naj ti povem, da mi reče da me ima rad, me objame le težko izraža čustva,glede intime mislim da se sramuje sebe in ne mene, le projecira skozi mene….ja se pa tudi sama sprašujem če je sploh zmožen živeti z žensko, ne vem…koliko časa bo še tako in koliko časa bom vztrajala, pa bo pokazal čas…imava majhno punčko, kateri je odličen oče in smo nekje v postopku selitve…zdaj ni čas za drastične odločitve