Sinko kliče očeta po imenu
Lep pozdrav!
Imam malček zakomplicirano situacijo, pa me zanima vaše ravnanje v zvezi s tem. Imava 2 leti starega fantka, očka kliče ati, mene mami. Se pa dogaja zadnje čase da atija kliče po imenu, kar je precej moteče. S fantom paziva da se med seboj kličeva ati in mami ampak priznam da ga včasih pokličem po imenu in v pogovoru s prijatelji in domačimi omenjam njegovo ime, saj tako vsi vemo za koga gre. Če rečem ati prijatelji mislijo da mislim na svojega očeta.
Kako rešiti to dilemo, seveda občasno tudi fant mene kliče po imenu, pa malčke tega ni pobral. Ve kako mi je ime vendar me tako nikoli ne kliče, zanj sem mami. Ima pa ati lahko ime (Sašo) in mu je morda zanimivo ker ga lepo izgovori.
Joj, samo ne kličita se mami in ati! A je to edino, kar sta v življenju? Sta s tem, ko sta postala starša, nehala biti tisto, kar sta? In to, da sin kliče očeta po imenu, je faza, ki jo da vsak otrok skozi. In prav je, da otrok ve, kako je staršem ime. Kaj, če se kdaj izgubi? Saj ima tudi on ime, ne? Ga ne kličeta menda sin? Če temu ne bosta posvečala pozornosti, bo šlo, kakor je prišlo. Naš je enkrat prek cele trgovine zavpil moževo ime, naj ga počaka. Jaz sem se samo nasmehnila in iz tega nisem delala tragedije. In še noben otrok ni svojega starša vse življenje klical po imenu. Faza, ki pride in mine.
P.S. Ta situacija je daleč od zakomplicirane. Je nekaj najbolj običajnega.
Ne, ne še ena. Od moje svakinje fant in vsi njegovi bratje in sestre kličejo starše po imenu pa so sedaj stari vsi okrig 30 let. Tako so jih klicali, zato ker so jih tudi vsi drugi in pravijo, da so imeli zaradi tega težave v šoli, baje je morala mami vsako leto, ko so dobili novo učiteljico(osnovna šola) tja razložit, da jo to ne moti in da jo otroci lahko kličejo kot jim paše. Učiteljica se ni strinjala, vendar potem ni več otrokom težila.
Pa še ene 2 družini-znanci poznam, kjer otroci starše kličejo po imenu.
Sama imam 21 mesečnega sinčka in sedaj mi pravi včasih mama včasih nana(ime mi je Jana), očka pa kliče tata, čeprav ga jaz ati ali Andrej, je pa res, da zelo malo govori in da nana kliče zato, ker se mu fajn zdi.
Zvončica, če to spodbujaš ali je doma zaželeno, valjda, da se bo obdržalo. Saj otroci hitro vidijo, koliko je ura. Samo če jaz sinu rečem: Ti mami skuha čaj in ne, ti Špela skuha čaj, bo hitro pokapiral, kaj je pravilno. Včasih se še poheca (ima štiri leta), drugače sem pa še zmeraj mama in ati je ati, čeprav se z možem kličeva izključno po imenih. In ja, sploh v najstniških letih je zelo popularno, da se starše kliče po imenih, ampak to je že druga tema.
Tudi naš je kar dolgo časa klical očka po imenu. in tudi jaz sem ravno iz tega razloga mužu začela govoriti očka, a ni nič pomagalo. Pogosto sem sina opozarjala in če je rekel po imenu, sem se delela da ne vem o kom govori, dokler ni rekel očka. Npr: Miloš mi je prinesel avtka!… Kdo? …. Miloš!… Kdo pa je to? … Ja očka ne, mama! In tako neprej. Vsak dan. Moža je to strašno motilo. (mene tudi) Nekako pri štirih letih pa ga je začel kar sam od sebe klicati očka. Morda je to res razvojna faza, a samo za nekatere! Če nočeš, da ga kliče po imenu, boš morala vztrajati !
Pa lepo se imejte!
Hvala vam, sama staršev ne kličem po imenu in mi to ni všeč. Pri nas se nismo klicali po imenih in moram reči da sta starša kljub vsemu poročena 22 let in sta ohranila strast in ljubezen-očitno.
Meni je všeč če me fant kliče mami in jaz njega ati, me to ne moti. Zato je verjetno res le faza, ko mali atija kliče po imenu.
Nisva le oče in mama v življenju, seveda ne, vendar ne maram da bi naju otrok klical po imenu. Ati in mami sta vendar ljubkovalni besedi in veliko lepše se mi zdi če fant reče:Mami te kliče, daj mamici lupčka,…
Kot pa da bi izgovoril moje ime.
Sicer pa vsak po svoje.
LP
Mene je hčerka tik pred drugim rojstnim dnevom začela klicati po imenu. Imam lahko izgovorljivo ime in jo to očitno zabava. Enako se je dogajalo tudi z nečaki in otroci prijateljic, ki so me vedno klicali po imenu med prvimi v družbi, ko sploh še niso govorili.
Tudi mene je zbodlo pri lastni hčerki, ker bi bila seveda raje še naprej “mami”, ampak so me prijateljice potolažile, da to obdobje mine. Upam, da bo…ali pa tudi ne. Skratka, ne se preveč obremenjevat; na silo se ne da nič spremeniti. Midva se pa med sabo seveda še naprej kličeva mešano, ker mene zabava, da je oči oči in ne po imenu. Je pa res, da je potrebno v odnosu med partnerji ohranit osnovno vlogo – partnerstva, nismo namreč samo starši, smo tudi prijatelji, ljubimci….zato je ključnega pomena, da se še naprej kličemo po imenih.
Pr nas je bil isti problem. Mož ni želel, da ga sin kliče po imenu, ker je on sam tako klical svoje starše-po imenu (tako so ga sami naučili). Sedaj ko je sam oče pa tega ne mara. Hoče, da ga sin kliče očka ali oči ali ata, karkoli, samo ne po imenu. No, in kot nalašč ga je mali klical po imenu. Rešil je tako, da se ni oglasil, ko ga je klical po imenu. Oglasil se je samo, če ga je poklical očka. No, in mali je to kmalu pogruntal in od takrat ga kliče – očka!
moja mama mi nikoli ni bila prijateljica, vedno mama, za očeta velja isto, pa ju kličem po imenu od 5-6. leta (ko sem se prvič pred blokom drla mama, pa je na okno priteklo ene 8 mam, pa nobena prava).
Z možem se kličeva striktno po imenu, taščo in tasta tudi (moževa družina se tudi kliče po imenu), medtem ko naju hči kliče mami in ati, babici in dedke pa ravno tako babi in dedi.
ampak če naju začne klicat po imenu tudi ne bo nič narobe…