Pozdravljeni.

Pred tremi dnevi sva se skupaj s sinom (12 let) napotila proti trgovini. Na pol poti tja mi reče, da hoče domov. Ko sem ga vprašala zakaj, je rekel, da ga je sram z menoj. Njegov odgovor me je čisto pretresel. Nisem ga držala za roke, hodil je dva koraka za menoj, malce sva se pogovarjala, potem pa kar na enkrat BUM. Za pojasnilo, sem mama urejenega videza, naravneg izgleda, prijazna do drugih. Skratka nič drastičnega.

Tako šokirana sem bila, da sem ga poslala domov, sama odšla v trgovino in se tam jokala. Prišla domov, jokala v postelji celo popoldne, večer in celo noč. Enako naslednji dan.

To ni izjavil prvič. Prvič je bilo pred dvema tednoma. Ko je videl, kako sem bila prizadeta, se mi je opravičil. Opravičilo sem sprejela in o tem potem nisva več govorila.

Ne razumem, zakaj se me sramuje.

Zelo sem žalostna in ne vem, kako naj postopam.

Hvala.

Ne delaj lutke iz njega. Sinček rabi druge vzornike in svojo fantovsko pot in počasi vedno več odgovornosti. Pošlji ga samega v trgovino da bo lahko ponosen ne pa da se šunjaš zraven.