Imam 8 letnega sina. Z njegovim očetom ne živiva skupaj od sinovega 2 leta. Od sinovega 4 leta živim z možem, ki ima dva najstniška otroka iz prvega zakona. Najstinika ne živita z nami.

Mož ima mojega otroka zelo rad, vozi ga v šolo, pomaga ko je bolan (počisti bruhanje za njim, mu daje zdravila), stoji skupaj z menoj z njim pri zdravniku, ga uči, skratka za moje pojme ne dela nobene razlike med “svojima” in “mojim”. Nobene razlike do te mere, da otroka tudi vzgaja, kar pomeni, da mu tako kot jaz odvzame določene pravice (ni Tv, ni računalniških igric,..), če otrok ne uboga, ga povleče za ušesa, ko grdo odgovarja nazaj in mu naroči naj prinese kuhalnico za “čez rito”, ko namerno res naredi veliko škodo. Otroku tako jaz kot mož pokaževa mejo, saj sva mnenja, da je bolje tako, kot da se izgubi. Kaznovan je tudi pri mojih starših, pri stricih, če počne kozlarije na “njihovemu terenu”. Če sina kasneje vprašam, ali je bil kaznovan po krivici, to vedno zanika. VE, zakaj je bil kaznovan.

Otrokov oče je z njim 3× na teden po par ur. Tako mu ustreza. Prav tako, ga za počitnice vzame za nekaj dni, običajno pa ga pelje k svojim staršem.
Problem nastane, ker mi otrokov oče očita, da mo mož tepe otroka. Ne pretepa, pač pa udari, čeprav si otrok to zasluži (tako kot piše v prvem odstavku). Oče namreč trdi, da mož te pravice nima. Da mu je nihče ni podelil.

Jaz osebno smatram, da je vzgoja odgovornost in dolžnost, ne pa priveilegij, ki ti ga mora nekdo podeliti. Da otroka vzgajajo tudi dedek, babica, stric, njegova žena, ….moj mož. Da nikakor niso samo starši poklicani k vzgoji in tudi k kaznovanju, ko si otrok to seveda zasluži.
Če npr. moj nečak vame v ihti vrže igračo, jo bo od mene še isti trenutek dobil, ne bom čakala, da se njegovi starši pogovorijo z njim.

Mnenje?

Obstajajo tudi druge metode, npr. pogovor. Lepa beseda lepo mesto najde. Sama menim (sem mama dveh otrok) da bo vaš vzorec prevzel tudi vaš otrok in bo tepel naprej – svoje sošolce, sosede, kasneje svoje otroke. Ali je nujno potrebno toliko žrtev?
Jaz bi/sem rešila to drugače: ko dobiš igračo v glavo, poveš, kaj bi se ob tem lahko zgodilo (izguba vida, izguba ravnotežja in posledično padec, razbita glava). Tvoj otrok si sigurno ne želi bolne mame in bo prihodnjič bolj pazil. Napišite ali še bolje narišite pravilno in napačno obnašanje na papir. Med barvanjem teh podob se o narisani situaciji pogovorite na široko in z mirnim glasom. To slikanico (vanjo vklučite vse od skakanja po kavču, neumitih zob, igro z nevarnimi predmeti, pogovor s tujci,…) tudi večkrat vzemite v roke in naj sam ponavlja kaj je prav in kaj narobe, kaj se lahko zgodi.
Verjamem, da je to boljša metoda ob kateri boste vsi lažje prenašali napačne odločitve.
Pozdrav.

mala_koala,

vašo »vzgojno« dilemo lahko razumem, saj je poklic starševstva nekaj, kar se začne in nikoli ne konča in se z vami strinjam, ko pravite, da gre predvsem za odgovornost. Vendar žal težko sprejmem model oz. stil vzgoje, kot ga razumete in izvajate vi, čeprav verjamem, da veliko vlagate v starševstvo. Odgovornost tolmačim drugače. To, kar opisujete v dilemi, je kaznovanje, zaničevanje in poniževanje otroka. Pa čeprav verjamem, da te besede težko sprejemate, razumem vašo stisko in nemoč. Vendar, ker želite otroku najbolje, je odgovornost potrebno tudi zares izvajati.

Ne glede na to kako zapletena je lahko naloga postavljanja lastnih in otrokovih meja, ko se odločimo zanje iz novega oz. novih zakonov, je eno jasno: ne starš, ne krušni starš ali skrbnik NIMA PRAVICE zlorabljati svoje moči nad otrokom (OZN – človekove in otrokove pravice, Zakon o preprečevanju nasilja v družini). Glavno odgovornost do otroka ima otrokov starš, vedno in povsod, ne stari starš ne institucija.

Odgovornost starša do otroka se ne kaže preko njegove uveljave nadmoči nad otrokom (npr. sebično zahtevanje, ignoriranje, nekontrolirano vpitje, zmerjanje, čustveno zanemarjanje ter vsaka druga oblika nasilja). Odgovornost je v ustvarjanju pogojev, v katerem se bo otrok razvijal in bo spoštovan kot človek, ki ima pravico biti-v-svetu, pravico do ne-jev, nestrinjanj, zavračanj ali kljubovanj itn. Vsak otrok v varnem okolju izraža naravne zmožnosti za vzajemen odnos, ker:

* je socialno bitje (ima pravico do varnih odnosov, ki so pogoj za razvoj)
* so njegovi odzivi v odnosih vedno smiselni (način odziva je smiselno usklajen s celostnim razpoloženjem starša)
* je pripravljen na osebno odgovornost (na področjih skladno z razvojem)
* staršu nudi nesluteno bazo sporočil o primernosti, obsegu in globini vzgojnih metod (zato tudi starš za vzgojo v resnici sploh ne potrebuje knjig, ker ima dovolj naravnih zmožnosti za to)
* ni dobro/slabo vzgojenega, neposlušnega, razvajenega, nemogočega, tiranskega, egoističnega otroka

Zadnje izhaja iz tega, da se je otroka (pre)dolgo smatralo kot izključno izraz tega, kot se nam kaže navzven, sam po sebi, pomena odnosa pa se dolgo sploh ni vključevalo. Odtod ni bilo posluha za spremljanje otrokovih in starševskih odzivov. Opisani potenciali pomenijo, da je otroku potrebno izkazovati spoštovanje enako kot do odraslega človeka. Razlika med prvim in drugim je le v obsegu in globini izkušenj. Starši prepogosto živijo v prepričanju, da je otrok nekaj neizoblikovanega, nekaj praznega, kar je potrebno šele izoblikovati in »zapolniti«. Ni res, opisani potenciali so ravno to: naravna duševna struktura (z možgani), ki jo je potrebno šele s sočutnim odnosom razvijati – spremljati, preučevati, se ji odzivati v skladu s potrebami in kontekstom.

Tako starši mislimo, da delamo v dobro otroka, storimo pa ravno obratno. Razlog je v tem, da smo bodisi sami doživljali podobno dresuro, bodisi v tem, da se v danem trenutku še nismo uspeli notranje umiriti in zato svoj nemir nevede in nehote projiciramo v otroka, ki postane naslovnik nečesa, kar ne zmore in ne zna predelati (če za to nima varnega vzora). Navzven se kaže, da za neprimerno vedenje potrebuje kazen. V resnici pa potrebuje NAJPREJ! sprejem lastnega nemira, NATO njegovo regulacijo ter pomiritev. ŠELE PO TEM sledi postavljanje meja. V praksi je zadnje pogosto kar na prvem mestu (postavljamo otroku meje, ko se še sami nismo uspeli umiriti…).

Sodobne raziskave s področja vzgoje kažejo, da je vsaka oblika kaznovanja (psihična ali fizična) kontraproduktivna in destruktivna. Otrokov razvoj je v tem stilu »vzgoje« zavrt, ker odrašča v sramu, ponižanju in krivdi, medtem pa jezo, ki izhaja iz krivičnosti takega odnosa staršev (ali skrbnikov) do njega, tlači, zanika, odceplja (ker je njegova jeza nesprejeta, nezaželjena…). Kasneje tak otrok enako počne s svojimi otroki, čemur se ne gre čuditi in bo moral veliko garati, da se razreši ponotranjenih škodljivih vzorcev. Skratka, tak starševski stil ne razrešuje ničesar, ampak le poglablja otrokovo stisko in trpljenje celotne družine.

Poskusite delati na sebi toliko, da svojim otrokom ponudite kar največ tistega, kar ste vi pogrešala od svojih staršev.

Lepo pozdravljam in želim veliko sočutnih pogovorov!

Vedno me zaboli, ko slišim/berem, da nekdo (pre)tepe svojega otroka.

Zanima me, ali vidva z možem tudi drug drugega kdaj mahneta, če si oni drugi “zasluži”. Upam, da ne.
Tu se mi ne zdi bistveno, da to počne vaš mož, ki ni oče tega otroka….še bolj žalostno je, da to počne mati. Vzgojne kazni, ki ste jih navedli (nič tv-, nič računalnika) se mi zdijo v redu, postavljanje mej je obvezno, ne samo v tej starosti, ampak tudi kasneje.
Očitno se otrok toliko zaupa očetu in mu potoži o vašem ravnanju. Dobro bi bilo, da se malo zamislite in pogovorite vsi skupaj.In predvem ne tepite več tega otroka…prepričana sem, da to pusti posledice na otroku. In da se bognedaj nekega dne zgodi, da vam vrne z istim metrom-potem pa mozganje kje in kaj smo naredili narobe.
Ko udariš šibkejšega od sebe je to vedno znak, da smo nemočni mi sami. Zato je treba delat tudi na sebi, prebrat kakšno literaturo, se pogovarjat z drugimi starši. Biti starš je zahteven poklic in učimo in rastemo skupaj.

In še tole:
strinjam se, da nekako sodelujeo privzgoji tudi ostali sorodniki….ampak da ga tudi oni kaznujejo, ker “ni bil priden”….to pa res….ne predstavljam si svoje mame, da bi kaznovala moje otroke. Dedki in babice imajo neko drugo, bolj prijetno vlogo. Ta cela paleta sorodnikov mogoče tako dizorientira vašega otroka, morda ima pri vsakemu drugačne meje…..in kako naj se potem znajde, kaj je prav in kaj ne. Res, mislim, da se morate pošteno pogovoriti in razdeliti vloge kdo je za kaj in kdo ne.
V tem primeru gre vsa moja podpora otroku in očetu!!!

Joj, groza. Sama imam dva otroka. Oba v zgodnji puberteti. Dobro vzgojena, tako vsaj pravijo pedagogi v šolah. Nikoli jih nisem tepla. Vzgaja se lahko tudi drugače. Tudi sama sem ločena. In če bi mi otroci govorili, da jih “ta nova” kdaj udari, bi bivši imel resne težave z mano. Pa kar se vzgoje tiče, je to predvsem stvar staršev. Strici, tete in ostalo sorodstvo pa naj bi le spoštovalo najina načela in jih upoštevalo, kadar je otrok pri njih.

Svetujem ti, da resno vzameš v razmislek odgovor g. Durakoviča. Se strinjam z njim.