shizofrena psihoza

Spoštovani!
Najprej se Vam moram opravičiti za svojo neučakanost. Zavedam se tega, da Vas verjetno zasipamo z vprašanji.
Ker pa mojega vprašanja niste prejeli, Vam bom svoje težave ponovno opisala.
Tokrat bom v pričakovanju Vašega odgovora bolj potrpežljiva.
Torej.
Več kot leto dni bo od mojega odpusta iz psihiatrične bolnišnice. Diagnoza: shizofrena psihoza. Ena najtežjih stvari v mojem življenju po dogodkih l. 2001 je bila ponovna vključitev v družbeno okolje.Brez pomoči moje ožje družine in ambulantne zdravnice ne bi šlo, saj so bili prijatelji v tistih trenutkih izjemno redki.
Tako sem z velikimi težavami (težave s koncentracijo) dva meseca po odpustu opravila zelo zahteven izpit in tako izpolnila pogoje za vpis v zadnji letnik študija. V tem letu sem opravila vse študijske obveznosti razen dveh izpitov, honorarno delala in si s tem denarjem kupila avto, si (sedaj kot absolventka) našla službo v svoji stroki in žačela z “normalnim ” življenjem.
Moja mama je zelo ponosna name zaradi dokaj hitrega napredka po tako težki bolezni, vendar pa nažalost sama tega ponosa ne občutim.
Imam številne težave, ki se prej niso pojavljale. Nesamozavest, nekomunikativnost (posebno moteče v mojem poklicu), nezbranost, neredna menstruacija, čustvena otopelost, nobene želje po spolnosti (spolnih odnosov nisem imela že več kot dve leti, kljub temu, da sem vmes že imela fanta – vendar nisem začutila ničesar).
Poleg tega sem opazila, da sem začela govoriti s strahom in dolgo časa izbiram besede, pri tem se mi jezik občasno zaplete. Potrebujem ogromno spanca (okoli 10 ur dnevno). Jemljem risperdal 1.5 mg, akineton 2 mg, prozac 20mg. Hodim tudi na kontrole, vendar mi (če sem čisto odkrita) pogovor s psihiatrom, o vsakdanjih stvareh, na par mesecev ne pomaga.
Vsega zgoraj naštetega pred boleznijo ni bilo in tako se sprašujem ali se bo kdaj to spremenilo. Zavedam se, da je zdravljenje proces, ki traja, pa vendarle…
Prosim za Vaše mnenje in predloge o tem kako lahko sama prispevam k odpravitvi navedenih neprijetnosti.
Lep pozdrav,
Teja

Spoštovana Teja,
v bistvu ste pogumni in odločni, ti dve lastnosti pa pogosto manjkata ljudem ki so prestali psihotično epizodo.Potem ko minejo vsi produktivni znaki bolezni( ev blodnje ali zaznavne motnje) ostaja pomanjkanje volje največje breme tako za pacienta, kot za psihiatra , ki skuša najti načine, kako bi to nevšečnost odpravil.Sodobna zdravila so v tej smeri le malo učinkovita, poskusiti pa velja z popestritvijo motivacije.Prebiranje obveznega , neprijetnega pisnega materiala postane prijetnejše, če vmes , za oddih, prelistamo zanimivo revijo,fizične obveznosti popestrimo s športom in podobno.Kar zadeva pretiran spanec in pomanjlkljivo željio po spolnosti, ju lahko povzročajo tako nekateri antidepresivi kot nevroleptiki.Dogovorite s s svojim psihiatrom za ev. zamenjavo zdravil.
Za vaše samospoštovanje, pa tudi boljšo poklicno izhodišče bo nujno potrebno, da dokočate študij, čeprav se vam v tem trebnutku to morda zdi brezpredmetno.Če bodo zapleti pri terminih za izpite, boste lahko s prošnjo in psihiatrovim potrdilom uveljavljali ugodnosti .Pišite še !

Pozdravljeni, gospod Rejec!

Tudi sama se že dolgo želim obrniti na vas s podobnimi vprašanji.
Pred tremi leti sem se zdravila zaradi iste diagnoze. Zanima me, ali bodo občutki, ki me od takrat dalje – tj. nekakšna odtujenost, “odlimanost” od tega (realnega) sveta, strah pred ljudmi in odgovornimi situacijami ipd., sploh kdaj izginili ali pa bodo vedno (bolj ali manj) prisotni?

Nika

Spoštovana Nika,
deloma se boste morali naučiti z njimi živeti in jih nadomeščati z občutki ,sprejetosti v svoji družbi in te polagoma prenašati na vse okolje, deloma pa jih bodo zmanjšalazdravila, ki jih že uporabljamo in tista ki nam jih kot bistveno učinkovitejše napoveduje farmacevtska i dustrija.

Živjo Teja!!

Mene pa zanima če veš zakaj je do tega prišlo oz zakaj si zbolela? Zaradi kakšnega fanta? Kako je z tvojimi stiki z ljudmi sedaj- ali novi opzazijo, da si imela hude problem? Koliko časa si bila v bolnišnici in ali si imela misli na samomor.

Lp in vse dobro

Zdravo Goran,
težko bi rekla zakaj je prišlo do tega, je veliko sprožitvenih faktorjev. Tega niti zdravniki niso znali razložiti. Težave sem imela na faksu, težave z nekim fantom, težave s prijatelji….
Popolnoma sem se izgubila, čeprav bi težko rekla, da je bil to vzrok bolezni, prej posledica.
Pri meni je bolezen počasi napredovala (niti se nisem zavedala, spremembe so opazili drugi),dokler nisem popolnoma izgubila stika z realnostjo (govorila nerazumljive stvari, sredi noči napol gola – sredi zime, tekala okoli hiše in iskala nek ključ…..). No, ko se je to zgodilo, so me družinski prijatelji prišli iskat in me odpeljali domov k mami. Tam sem neutolažljivo jokala in mami popolnoma nič ni bilo jasno.
Ker sem vztrajno odklanjala psihiatrično bolnišnico, sem cele tri mesece ostala doma in s svojim nerazumljivim obnašanjem povzročala skrbi mami. Bolezen je seveda napredovala, do te stopnje, da moj želodec ni prenesel hrane, prisluhi pa so se tako okrepili, da sem jokala od zmešnjave v moji glavi.
Na koncu sem sama prosila, da naj me sprejmejo v bolnišnico.
Tam sem preživela en mesec in pol na zaprtem oddelku in pravtako en mesec in pol na odprtem oddelku.
Ta izkušnja me je zelo spremenila, postala sem bolj zrela. Skoraj prezrela za svojih 22 let.
Težko bi rekla, da se mi je že na zunaj videlo, iz kje sem prišla. Mogoče od začetka po odpustu iz bolnišnice. Predvsem zaradi zdravil. Tisti, ki so me prej poznali, so spremembe opazili. Prej sem bila urejeno dekle, potem pa se dolgo časa nisem popolnoma nič ličila, niti posvečala posebne pozornosti svojemu videzu. Nisem želela izstopati. Večkrat me je bilo tako strah prihodnosti, da bi najrajši umrla.
Težko bi ti nazorno opisala svojo bolezen, saj se je v meni porajalo toliko različnih občutkov (in se do neke mere še vedno), da bi bil en popoldne pogovora premalo.
Sedaj izgledam in funkcioniram solidno. Imam nek svoj krog ljudi, s katerimi se dobro počutim in za katere imam občutek, da me sprejemajo in spoštujejo moji bolezni navkljub.
Bolezni se ne sramujem in jo sprejemam. Sem tudi toliko odgovorna, da z abstinenco (alkohol, droge) in rednim jemanjem predpisane terapije ne povečujem verjetnosti, da se to ponovi.
Upam, da sem ti vsaj delno odgovorila na tvoje vprašanje, če pa te še karkoli zanima, le vprašaj.
Sem namreč mnenja, da se o psihičnih boleznih premalo govori.
Lep pozdrav,
Teja

Mene pa zanima kakšne prisluhe si imela, in kako pogosto…a si imela tudi privide? kako pa je počutje med boleznijo? a si se zavedala kaj delaš? npr. ko si govorila nerazumljive stvari si se zdela čudna sam sebi? mene zanima tudi če si lahko srečen ko imaš shizofrenijo…je vedno tudi depresija zraven? kaj pa tisti občutki ki si jih omenila…kakšni so? Hvala

Spoštovana Teja!

Po tvojem pismu sodeč si nekaj let mlajša od mene, predvsem pa dosti let mlajša od moje mame, kateri se je vse to, kar opisuješ ti, v roku 15. let dogajalo že 3x zaporedoma, ker ni želela jemati predpisanih zdravil in je odklanjala kakršnokoli drugo vrsto terapije.

Zato TI ISKRENO ČESTITAM ob izjavi, da “Sem tudi toliko odgovorna, da z abstinenco (alkohol, droge) in rednim jemanjem predpisane terapije ne povečujem verjetnosti, da se to ponovi.” in držim še naprej pesti zate, ker smatram (sama sem bila namreč neposredno “vključena” v vse “zmešnjave” ki so se dogajale z mojo mamo, ki pa je moja najboljša prijateljica in jo imam zelo rada) da je to edina “rešitev”, da se tovrstno stanje ne ponovi.

New Report

Close