Pozdravljeni.
Že do koder mi seže spomin sem imela slabo samo predstavo, sama sebi sem se zdela psiho-fizično grda, nesprejemljiva, kot otrok nisem živela pri starših, dogajalo se je masikaj ” neprebavljivega ” in pa med drugim sem bila tudi spolno zlorabljena. V puberteti sem zbolela za bulimijo. Življenje imam navzven urejeno, kar pa se tiče psihe me še vedno ruka in še vedno je moj filter bulimija. Sem poročena in tu nastopi problem. Mož je dober človek, zaupanja vreden, me ima rad – morda kar ” preveč “, kajti zaradi velike ljubezni, se mu včasih skoraj utrga na račun mene oz. bulimije… Tako da neglede na to, da ga čutim in ga imam rada… je ogrono balasta v najini vezi z obeh strani. Misli, da iz tega izvira tudi slab sex oz. iz moje strani tudi neželja po njem, odpor. Opazila sem, da ko je mož ljubeč, pozoren, da se vsaj malo potrudi me razumeti…ga čisto drugače dojemam v sexualnem smislu, sicer pa ko se prepirava ali se jaz odločim da me je z določeno zadevo užalil ( je ali ni ) in se grem neko latentno agresijo oz. borbo v svoji glavi – začutim totalni odpor do njega v tem smislu. V glavnem vem, da dokler se bom jaz bojevala z bulimijo bo mislim, da več ali manj tako…ker on pristane na 2 dni v tednu, da si dam ” duška ” in pričakuje, da bom jaz ta njegov vidik lahko kar sprejela oz. živela tako oz. kakorkoli že… hudo mi je da se mi stvari na nek način samo ponavljajo ( čeprav sedaj neprimerljivo milejše ) ampak še vedno je čutim agresijo nad sabo – in to me velikokrat fura v princim, čeprav vem da nameni niso slabi in da je vse povedano le z najboljšimi nameni, zadevo začutim ko neko posilo in z odporom. Za moža je rešitev – konec bulimije – in to pomeni po njegovo – konec vseh težav, brez mejna srečan ( sedaj me popada že cinizem ), tudi če neham s tem, je za tem skrita še kakšna večja svinjarija… Ne vem hotela sem napisati nekaj o slabem sexu zaradi katerega sem velikokrat jezna in obenem žalostna- pa sem malo zašla….. 3 leta že hodim k psihiatrinji . Za odgovor se zahvaljujem in LD

Morda bi bilo dobro, da bi zamenjali psihiatrinjo. Nedvomno je, da je strokovnjakinja na svojem področju, da ima strokovno znanje, vprašanje pa je ali vam je kot človek, kot oseba dovolj blizu. Poleg strokovne pomoči potrebujete tudi tudi močno emocionalno oporo. Tudi to naj bi vam nudila vaša terapevtka. Tudi vaš partner, poleg ljubezni, ki jo čuti do vas, potrebuje znanje, da vas bo bolje razumel in vam v krizah lažje pomagal. Vaše težave v spolnosti ni kriva bulimija, oboje, motnje v spolnosti in bulimija sta posledica vašega življenja in travm doživetih v mladosti. Ne obupajte, ker možnosti, da se rešite vse te navlake iz mladosti in polno zaživite vsekakor so.

Alenka B

Zahvaljujem se vam za odgovor. Ko gldam nazaj svoje življenje preden sem začela hodi na terapijo in potem se je precej spremenilo na bolje, tako da mi je psihiatrinja v pomoč, z njo se pogovarjm zelo odkrito ( morda – žal ) je tudi edina oseba s katero se lahko in mi daje občutek, da me zares razume, emicionalno oporo mi daje in je tudi edini človek s katerim sem več ali manj neobremenjena, tako da rada hodim k njej na pogovore, mi je blizu. Problem je bolj v tem ( sva se tudi večkrat pogovarjali ), ker na začetku sem k njej hodila na 14 dni, sedaj pa cca enkrat mesečno oz. na mesec in pol in mi manjka ( njena zasedenost, moja služba – v poštev pride samo popolsan – dela samo enkrat na teden ). Povedala mi je tud za možnost drugega psihiatra – za bolj pogoste terapije, vendar tega nočem. Strah me je. Strah me je da se jaz enostavno nebom nikoli rešila te navlake, bolanega odnosa z materjo, ki me duši in o tem bi lahko ( še vedno ) kričala vsak dan. Preden sem spoznala moža mi je blo precej vseeno itak sem živela iz dneva v dan, sedaj pa me to moje stanje psiho-fizično ful obremenjuje, nekako pa kar tacam na mestu in imam občutek nemoči. To pa potem pelje tudi v odnos z možem, ki zadevo sicer razume, vendar ne razume kako to kar traja in traja, nima potrpljenja…in njegovi zaključki so da ga nimam dovolj rada, da živim mimo njega, da sem trmasta, kako, da ne razumem, da sem sedaj njegova žena, katero ima zelo rad, nebi rad, da umrem in bi rad ŽIVEL z njo itd., me zasleduje če jem, če nejem, koliko, itd. To je zame zelo hud pritisk, tako da je samo še ena posledica, ki jo moram reševati oz. lažno prikrivati, skrivati. Ne rešim pa nič! No in tu je sex, ki je že zaradi tega obremenjen ( z moje strani ),pote pa še to, da se mi zdi, da se mož premalo potrudi zame, vse ful na hitro – o tem sva se pogovarjala- predlagal je oralni odnos kot za predigro-zame pa je to spet bum v srš, zdi se mi, kot da nebi imel pojma o ženski oz. ženskem telesu, zdi se mi egoističen v tem smislu, vem pa tudi – kar nekajkrat sem ga zelo užalila in glede moje nezainteresiranosti in togosti – se lahko tudi zato tako vede. Predlaga – sili položaje, ki jih nemaram, čeprav ve.. Na začetku se spominjam je bilo kar uredu, potem nekaj časa ful hudo, sedaj pa je še vedno vse prej kot ” orgazmično “. Občutek imam, kot, da sva šla tako daleč, da nemoreva popraviti. Razmišljam tako, da lahko upravičeno pričakujem od njega da reši najin sex s tem, da bo stvari delal tako kot jaz mislim, da bi jih moral, saj ni ” degrediran “, vendar tudi dvomim v to upravičenost – obenem pa tudi ko se trudi – ni od mene nobenega pravega odziva, kot da bi na silo želela dober sex….Čutim željo- kadar se pojavi – na račun tudi ” okoliščin “, vendar jo nisem sposobna izpeljati in občutiti- sramujem se da sem ženska in sramujem se predstave o uživanju oz. doživetju orgazma, svojega telesa nisem nikoli zares sprejela….Hvala, Pika

New Report

Close