Sestavek za prebiranje
Lep pozdrav; našel sem sestavek, ki se mi zdi zares strokoven in življensko realen.
PARTNERSKI ODNOSI: ZAVESTNA ODLOČITEV
Od romantične do zrele ljubezni
Andrej Trampuž, univ. dipl. psiholog, klinični Imago partnerski
terapevt
Ste se kdaj počutili, kot da ste v svoji partnerski zvezi zašli v slepo
ulico? Ste se vprašali, ali ste v resnici izbrali pravega partnerja? Ste
sanjali o ljubezni in sreči, nato pa padli na trdna tla?
Partnerski odnos se običajno začne s čarobnim občutkom zaljubljenosti,
ki ne traja večno. Ko izgine občutek enosti, ki jo da zaljubljenost,
zaljubljenca spoznata, da sta dve različni osebi, še zdaleč ne taki, kot
sta se videli na začetku. Prvotni občutek povezanosti izgine in čeprav
sta skupaj, se čutita daleč drug od drugega. Ker je praznina boleča,
nehote pridejo prav otroci in delo z njimi, milijon opravil po hiši,
televizija, prekomerno delo, ločeni hobiji ali celo ljubimci in različne
omame. Ko pa sta skupaj, kar ne vesta, zakaj si gresta na živce in zakaj
se lahko tako hitro prepirata zaradi vedno enakih nepomembnih
malenkosti. Kaj se dogaja?
Neizpolnjene potrebe iz otroštva
Razlog, da se dva človeka zaljubita, presega fizično privlačnost, željo
po druženju, celo podobnost vrednot in interesov. Sega daleč nazaj in
ima korenine v neizpolnjenih potrebah in ranah iz otroštva. Pri tem ne
mislimo na travme zaradi spolnega ali fizičnega nasilja v otroštvu ali
na posledice, ki jih otroku puščajo ločitve staršev, njihova smrt ali
alkoholizem v družini. Gre za neprijetne izkušnje, ki jih niti ne
zaznamo, pa vendar še po dolgih letih vplivajo na partnersko zvezo. Gre
za vsa naša neizpolnjena hrepenenja po nežnosti in varstvu na naši poti
iz otroštva. Tudi če smo odraščali v varnem in skrbnem otroštvu, so se
nam v dušo zarisale nevidne brazgotine, saj nobeni starši, še tako
predani, niso sposobni popolnoma zadovoljiti vseh otrokovih potreb.
Drugo obliko otroških ran smo dobili v procesu socializacije, skozi vsa
sporočila, ki smo jih dobivali od okolja o tem, kdo smo in kakšni naj
bomo. Tudi te igrajo v zakonu veliko, toda prikrito vlogo. Vsaka družba
si je izoblikovala zbirko načinov obnašanja, pravil, prepričanj in
vrednot, ki naj jih otroci prejmejo, starši pa so najbolj odgovorni, da
jih nanje prenesejo. Kljub najboljšim nameram, so sporočila, ki jih
prejmemo, pogosto grenka. Nekaterih misli in občutkov ne moremo imeti,
odreči se moramo nekaterim naravnim oblikam vedenja, zatajiti nekatere
sposobnosti in nagnjenja.
Tako nastane izgubljeni jaz, tisti del, ki smo ga zatrli zaradi zahtev
okolja. Na primer: v določenih okoliščinah ničesar ne občutimo, ne
moremo misliti, nikoli ne plešemo, nismo posebej kreativni . Gre za naše
naravne sposobnosti, ki so bile izrezane iz naše zavesti. Niso uničene,
še vedno jih imamo, toda trenutno niso del naše zavesti in zdi se, kot
da jih nimamo. Da bi zapolnili praznino, razvijemo pročelje, za katerim
se skrivamo, svoj neresnični jaz. Njegova naloga je prekriti zatrti del
resničnega jaza in nas obvarovati pred novimi duševnimi ranami. Naša
prvobitna popolnost, tista čudovita, ljubezniva narava postaja vse bolj
zakrita. Da se zaščitimo pred kritiko, v samoobrambi nekatere svoje
negativne poteze zanikamo. Na primer: “Nisem hladen in nedostopen,
temveč močan in samostojen.” Ali: “Nisem slabič, temveč le bolj
občutljiv.” V bistvu to drži. Te negativne lastnosti niso del prvobitne
narave. Nastale so iz bolečine in so tujek, ki nam pomaga prebiti se
skozi zapleten in včasih sovražen svet. Vendar to ne pomeni, da teh
lastnosti nimamo, okolje lahko kadar koli potrdi, da jih imamo. Toda to,
da jih zanikamo, nam pomaga obdržati pozitivno podobo o sebi in
preživeti. Te negativne lastnosti postanejo zanikani jaz oziroma del
neresničnega jaza, ki ga je še posebej boleče priznati.
Romantična ljubezen
V naravi obstaja naravna težnja, da narava nenehno poskuša zdraviti
sebe. Prav tako tam, kjer so čustvene rane, narava prične s procesom
zdravljenja. Vendar, ker so čustvene rane vedno rane v odnosih, se lahko
pozdravijo samo v odnosih. Tako nezavedno iščemo nekoga, ki nam bo
pomagal zaključiti otroštvo, zaceliti rane iz otroštva in ponovno
pridobiti popolnost. Pri tem kaže, da lahko naša duševnost sprejme
čustveno zdravljenje le skozi nekoga, ki je podoben tistim, ki so nas
ranili. Prirojena težnja po popolnosti zahteva izbor partnerja, ki ima
največje možnosti za ozdravljenje naših otroških ran in izpolnitev naših
neizpolnjenih otroških potreb. Da bi se to zgodilo, potrebujemo
povezanost z nekom, ki je dovolj podoben staršem, ki so nas ranili.
Vendar nihče pri zdravi pameti ne bi izbral nekoga, ki ima podobne
negativne značilnosti kot starši, ki so ga ranili. Kdo bi zavestno iskal
partnerja za življenje, ki je depresiven, kritičen, nedostopen? Kot
rešitev je narava ustvarila romantično ljubezen. Ta nas začasno omami,
skrije naši zavesti negativne lastnosti našega partnerja in ustvari
veliko pričakovanje, da bodo naše neizpolnjene potrebe izpolnjene in
stare rane ozdravljene. V tem stanju ostanemo, dokler nismo v zvezi
dovolj globoko povezani. Romantična ljubezen je torej način, da se
povežemo z nekom, ki bo čez čas neskladen z nami na zelo poseben in za
nas pomemben način . ker je to oseba, ki jo potrebujemo za zdravljenje.
Spopad za prevlado
Po poroki, ali ko smo skupaj dovolj dolgo časa, opoj popusti, obveze
padejo z oči in vidimo svoje partnerje takšne, kot v resnici so,
depresivne, kritične, nedostopne, nezanesljive – izredno podobne
negativnim potezam naših staršev. Odnos preide v fazo spopada za
prevlado, ko partnerja poskušata drug drugega spreminjati po lastnih
željah in pričakovanjih. Začne se psihološka drama, ki se imenuje
nezavedni zakon. To je zakon, v katerega partnerja prinašata svoja
skrita hrepenenja in privzgojene vedenjske navade iz svojega otroštva,
ki ju neizogibno vodijo v nasprotja in spore. Pri tem uporabljata
negativne načine, kot je na primer kritiziranje, da bi dosegla pozitiven
rezultat. To nikoli ne uspe. Večina zvez na tej stopnji odnosa obstane
in živi tako do konca, kar pomeni do smrti ali ločitve. Mnogo ljudi tu
pobegne. Napačno zaključijo, da so napravili bistveno napako v izboru,
ne vidijo, da je v resnici to naravni načrt za čustveno zdravljenje.
Skoraj polovica parov se loči v tem obdobju. Nato ugotovijo, da so pač
slabo izbrali in gredo v naslednjo zvezo, kjer se ves krog začne
ponovno.
Pri tem je pomemben še en dejavnik v procesu izbire partnerja. Ne samo
da se povežemo z nekom, ki bi lahko bil najboljši zdravilec za nas,
ampak se znajdemo z nekom, ki zahteva od nas, da zrastemo na področjih,
kjer imamo pomanjkljivosti, da bi mi bili lahko zdravilec za njega. Kar
en partner potrebuje za zdravljenje, je drugi najmanj sposoben dati –
dokler se del jaza, ki je bil zatrt, ne aktivira in se značajske obrambe
ne omehčajo. Ko se en partner raztegne preko svojih omejitev, da bi
zdravil drugega, v procesu sam postane bolj cel.
Na primer, če smo se kot otroci naučili zaščititi se s potiskanjem
čustvenih plati našega jaza, se najdemo skupaj z nekom, ki bo zahteval,
da delimo z njim svoja čustva, ker je to pomembno za njegovo
zdravljenje. Če smo se naučili biti pretirano čustveni, bomo našli
nekoga, ki nas bo rotil, da postanemo bolj razumski in premišljeni. Če
smo ugotovili, da je nevarno iskati stik ali čustveno bližino in smo
postali tihi in oddaljeni, bomo pritegnili nekoga, ki bo potreboval od
nas čustveno bližino. Če smo se naučili kot otrok, da smo preveč
oklepajoči, nas bo pritegnil nekdo, ki nas bo prosil, da mu damo
prostor, spoštujemo njegovo samoto in uživamo njegovo svobodo.
Dobra novica je, da se začnejo dogajati čudovite stvari, ko se par
zaveda tega procesa in se odloči, da sodeluje z zdravilnim načrtom. Par
stopi v fazo zavestnega zakona.
Zavestni zakon
To, kar je prej izgledala past, sedaj postane rešitev. Na temeljih
zavestne odločitve ostati skupaj partnerja spoznavata sebe in drug
drugega v novi luči. Zapreta izhode in obudita ljubeče obnašanje. Z
novimi spoznanji in novim odnosom postaneta zdravitelja drug drugemu.
Podarita si tisto, po čemer hrepenita že od otroštva, in si medsebojno
pomagata ponovno pridobiti svojo popolnost.
Za zavestni zakon je značilno, da sta partnerja spoznala, da ima
ljubezenska zgodba skrite cilje – ozdravljenje otroških ran. V zavestnem
zakonu si prizadevati ustvariti realnejšo podobo svojega partnerja.
Prevzemati začneta odgovornost za to, da si medsebojno pokažeta, kakšne
so njune potrebe in želje. V odnosih postaneta bolj premišljena. Naučita
se vrednotiti potrebe in želje partnerja na tak način, kot vrednotita
svoje potrebe in želje. Prepoznavati začenjata temne plati svoje
osebnosti. Naučita se novih načinov zadovoljevanja svojih osnovnih
potreb in v samem sebi začenjata iskati moči in sposobnosti, ki jima
manjkajo. Bolj se začenjata zavedati svoje potrebe po ljubezni,
popolnosti in združitvi s svetom. In nenazadnje sprejmeta dejstvo, da
zavestnega zakona ni lahko ustvariti.
V večji meri se strinjam z vsem kar naj bi v otroštvu vplivalo na razvoj naše osebnosti in zanikanje samega sebe kot posledice zatiranja ali razvoja naših naravnih sposobnosti. Nekoliko pa dvomim v način, ki naj bi ga narava predvidela za zdravljenje in sicer predvsem iz dveh razlogov:
1. po mojem mnenju doživljenjsko partnerstvo pri človeku ni naravno temveč privzgojeno stanje, ki sta nam ga privzgojili civilizacija in vera. Znane so tudi ugotovitve, da je prvotni namen porok bil predvsem premoženjske narave oz. zaradi čimmanjšega drobljenja premoženja ob prenosu iz generacije na generacijo.
2. Avtor sam ugotavlja, da večina zvez obstane na začetni fazi t. im. zdravljenja ali pa se le-te prekinejo. Če bi šlo res za nekakšno naravno obliko zdravljenja ter doživljenjsko partnerstvo kot naravno obliko zveze, potem bi prej pričakoval, da bo obratno. Narava bolj ali manj poskrbi, da živi organizmi nagonsko izbirajo sredstva, ki jim rane, takšne ali drugačne, v večji meri tudi zacelijo, avtor pa skuša dopovedati, da je to pri partnerstvu bolj izjema kot pravilo, če se celjenju prepustimo sami.
Strinjal se ne bi tudi s tem, da se tisti, ki si poiščejo novega partnerja, ponovno znajdejo v istem krogu. Kolikor poznam te druge zveze, so ponavadi mnogo bolj trdne, seveda če si je nekdo poiskal partnerja z namenom, da se bosta drug drugega dejansko tudi dopolnjevala.
Strinjam se sicer s tem, da je želja vsakega najti takšnega partnerja, ki mu bo vse zatrto ponovno obuditi ter do konca razviti nekatere procese razvoja naših lastnosti in sposobnosti. Verjetno drži tudi to, da nas večina nagonsko najde ravno partnerja, ki je po svojih lastnostih bolj kot ne podoben svojim staršem ter da faza zaljubljenosti to podobnost zamegli. Da pa se zgodi ravno to, bi si morda prej razlagal na ta način, da je človeška osebnost zatrta v tej meri, da gre (kljub nasprotnim željam) za podzavesten strah pred spremembami. Seveda vse to lahko pomeni tudi zdravljenje obeh partnerjev, žal pa se mi le zdi, da ne na ta način, da ostaneta skupaj, kajti v takih primerih lastnosti in izpolnjevanje želja enega ponavadi vodi ravno prevlado ali samozanikanje drugega (delno ali pa v celoti), to pa se mi ravno ne zdi ozdravitev. Če gre tu resnično za zdravljenje, potem je to bolj v smislu, da gre za še en potreben psihični udarec, ki človeku pomaga premagati ravno ta strah pred lastnimi željami.