ŠENT POMAGAJ MI.

Pozdravljeni,stara sem 29 let.Imela sem težkomladost v smislu,da sem bila vedno sama.Tiranski starši,ki so bili zelo nasilni do vseh,so se itak ločili.stara bom 30 let,skušam doštudirat,preživljam se z delom v gostinstvu(ni redno),ZADOLŽENA SEM..vsem..tudi svojemu predobremu fantu.Postajam obupna.In sama si vsiljujem grde misli,naprimer,strah me je,če bom komu kaj naredila,sploh tistim ljudem,ki so mi najbolj pomembni.TO SO GROZNE MISLI,ŠE TO ME DODATNO RAZŽIRA.SAMA SE RAZŽIRAM.BOJIM SE SAME SEBE.SAJ NE BI STORILA NIČ NIKOMUR.ZAKAJ PA SE POTEM BOJIM SAME SEBE?POMAGAJTE MI.POMISLILA SEM ŽE NA SMRT.TO E TAKO ŽALOSTNO.BILA SEM NEMOČNA.MNOGOKRAT.ČEPRAV SE TUDI BORIM…KAJ ME PELJE LADJA ŽIVLJENJA??S FANTOM NE MOREVA ITI NA SVOJE.NIMAVA OD ČESA.ON ZATO TUDI TRPI-NE DAJEM MU KAR RABI.POMIŠLJAM NA SMRT.OBŽALUJEM VSE SVOJE NAPAKE..VKLJUČNO DOLGOVE…KAJNAJ STORIM,DA SEM SPET SREČNA.TAKO KOT NEKOČ.KO SEM BILA ŠE ŽIVLJENSKO NEDOLŽNA.-ČEPRAV SEM IMELA GROZNE STARŠE(NASILJE!!)….
OK.IN STARA SEM ŽE.IMELA BOM 30 LET!!!!!!!!!!PA ŠE NIČ NISEM.NIČ.