sem jaz kriva ali kaj?
Ne vem, kako naj začnem. S fantom sva skupaj dve leti, imava sinčka 1leto starega + njegova dva otroka iz prejšnjega zakona, ki sta pri naju.
Da začnem s problemom: mlada sem, razumno je, da si vsake toliko zaželim “žura” ter prostega časa za naju. Kadar mu rečem, če gre z mano kam, se mu nikoli nikamor ne da ali pa reče, da gre s svojim sinom nekam. Dva dni mu dobesedno težim, da greva kam (npr. po malega v vrtec) skupaj, ali na sprehod, pa ravno takrat se gre peljat s kolesom s svojim sinom, ali pa gre gobe nabirat z njim. Mene ne moti, če je z njim, hvala bogu. Moti me to, ker nikoli ne gre z mano. Potem pa zve, da je danes “frej”, pa ker je jezen na šefa, ker nima ur, reče, da gre na pivo in to “pivo” je pri njemu skoraj vsak vikend. Jaz pa ostanem doma sama z njegovimi in svojim otrokom. Ne da se mu dopovedati, da bi jaz tudi kam šla, na kakšen obisk ali pa kam.
In zdaj čakam živčna doma, kdaj bo prišel.
Rada bi, da mi vi svetujete, kako postati flegma na take stvari, ker sem zmeraj žalostna, kadar gre on na pivo, ker zmeraj ostane zunaj dlje, kakor obljubi, jaz ga pa živčna kličem in prosim, naj pride domov. Potem, ko pride, se uleže na kavč in mi naročuje, kaj naj mu naredim za jest(zvecer!). Jaz mu pa zmeraj ustrežem.
Prosim, če mi lahko daste kak nasvet, kaj naj v tem času delam, da ne mislim na to, koliko časa ga ni in kje je. Ker tudi spati ne morem. Zaspim, ampak se zbujam in hodim gledat, če je prišel.
Oprostite za tako nerazločno razlago, ampak sploh ne vem, kako naj drugače napišem.
Hvala!
Spoštovana ga. Taradada,
ko sem brala vaše vprašanje, sem se najprej vprašala, kaj vi sploh pričakujete od partnerskega odnosa in življenja s partnerjem. Pa ne, da bi imeli previsoka pričakovanja, ampak daleč prenizka. Oz. zakaj pristajate na to, da je tako, kot je (očitno vas moti situacija, pa vendar jo dopuščate)? Od kje toliko nemoči v odnosu z moškim(i)?. Hkrati pa se še za vse, kar se dogaja, sprašujete, ali ste krivi vi (kot ste zapisali v naslovu), kar se mi zdi, še dodatna krivica. (So)odgovorni ste lahko samo za to, da dopuščate, da stvari ostajajo take, če ne boste nič naredili.
Kar jaz čutim ob vsem napisanem, je veliko žalosti, krivic, osamljenosti, ponižanosti, izdanosti, nevrednosti pa jeze (ne vem, zakaj si je ne morete zares priznati in uporabiti tako, da bo pripeljala do konstruktivne spremembe za vas). Verjetno tudi vi čutite podobno. In je prav, da ta tako čutite, ker je to normalen odziv na dogajanje oz. življenje, ki ga opisujete. Ker po vašem opisu sodeč, človek težko reče, da je to odnos, ki bi si ga želel na dolgi rok in ki bi vam(a) na dolgi rok zagotavljalo zadovoljstvo v odnosu in življenju. Prej se sliši kot obljuba razočaranja, izdajstva, zlorabe… Če pa se vse to dogaja vam, pomeni, da negativno vpliva tudi na vajinega sina (in tudi njegova otroka).
Ampak najbolj žalostna stvar pri vsem skupaj je pa vaše zadnje vprašanje »kako naj postanem flegma na take reči … kaj naj delam v tem času, da ne mislim, na to, koliko časa ga ni in kje je …«. Ker iz njega veje »sprijaznjenje« s situacijo, sprejemanje dejstva, da partnersko življenje z leti očitno zgleda tako, kot zgleda vajino, in da je z vami nekaj narobe, ker se takemu življenju ne zmorete prilagoditi. Pa bi vam rada povedala, da ni tako – tako zgledajo »prazni« in »mrtvi« odnosi, kjer partnerja životarita drug ob drugem oziroma mimo drugega (pa čeprav je verjetno veliko takih) in se verjetno tudi enkrat razideta. In ne vem, zakaj bi se vi morali s tem sprijazniti oz. sprejeti to kot vaš/vajin način življenja. Zakaj bi morali sebe in svojega otroka obsoditi na »životarjenje« namesto na življenje in srečo? To, da še niste »flegma«, je zdravo, daje upanje, da vaše življenje ne bo zastalo v praznem teku in da boste vendarle začeli skrbeti zase! In za to si lahko samo čestitate!
Se pa sprašujem, od kje to, da ste se (navidezno) kar vdali? Sprijaznili? Da sebe tako malo cenite in spoštujete? Da morate v strahu skrbeti za svojega »moškega« in ga čakati (ponoči ne spite, ko ga ni pravočasno domov), da to še kar prenašate (pravite, da se vsak vikend ponavljajo »ponočevalska piva«?), da mu celo nato uslužno pripravite večerjo, ko se končno vrne (Kakšno ponižanje je to za vas v resnici po vsem čakanju in trepetanju – medtem ko on leži na kavču? Koliko ste v resnici jezni nanj in česa se bojite, da mu morate tudi takrat ustreči – nasilja/da vas bo zapustil/…?)? Si predstavljam, v kakšnem vzdušju ga potem vi štirje doma čakate čez vikend, kaj počnete, se lahko sploh sprostite? Ste vsi napeti, prestrašeni, razboleli, osamljeni, jezni, se sprašujete, kaj bi lahko naredil/a, da bi »on« ostal doma, bil z nami…? Od kje vam je vse to tako znano, tako domače, da ste to kar vzeli za svoje in ste pripravljeni v tem živeti še naprej – da bi kar postali »flegma« za to? Človek si nehote naslika vašo domačo družino, kjer je bila verjetno podobna situacija (mama osamljena, izdana, čaka.. morda celo alkohol, nasilje…).
Pa ne bi rada pretiravala in vas zastraševala. Rada bi vas pa spodbudila, da vzamete življenje v svoje roke in naredite vse, da boste lahko srečni, zadovoljni, ljubljeni in spoštovani v tem odnosu, da boste čutili, da vas partner ceni, spoštuje, ne izrablja alkohola ali česar koli drugega za potešitev svojih stisk in ne »beži« pred vami in družino. (Se sprašujem, zakaj je ločen – je bilo tudi v prejšnjem zakonu tako, da je odgovornost za svoje življenje valil na druge – šef je kriv, služba, žena….???) Ali pa v kolikor to ni možno (spoštljiv in varen odnos), da poskrbite zase na drug način. Ker tudi če smo poročeni ali v partnerstvu, še vedno je vsak odgovoren zase in za svojo srečo sam! Nikoli ne morem reči, da je drug odgovoren za moje slabo počutje, nezadovoljstvo ali pijančevanje, vpitje, zmerjanje ali celo nasilje ali varanje. Ja, lahko se mi ob njem vzbudijo določeni negativni občutki, nezadovoljstvo ipd., vendar kaj bom s tem naredil, pa je izključno moja odgovornost. Bom vpil na drugega? Ali pa bom odločno, vendar spoštljivo in jasno vztrajal pri stvareh, ki zame niso stvar pogajanja? V odnosu je to zvestoba (tudi pivo je lahko varanje!!), zaupanje, medsebojna pozornost in pogovor, skupno starševstvo, skupaj preživeti trenutki, spoštovanje mojega osebnega dostajanstva in potreb (da lahko občasno vsak od partnerjev poskrbi zase in svoje potrebe, medtem ko drugi pazi otroke)… Če se ne znam/va tako pogovarjati, ali tega nisem/nisva vajen/a, ker se nisem/va imel/a tega kje naučiti, ali si bom/va dal/apriložnost in se tega naučil/a?! Obstajajo knjige, delavnice, terapije, prijatelji, ki to znajo in ki mi/nama lahko pomagajo… Če je vsak odgovoren zase, pa sta za odnos vedno odgovorna vsak pol. Da oba vložita maksimalno vanj.
Možnosti za spremembo torej skoraj vedno so, vprašanje je samo, ali smo jih pripravljeni izkoristiti. In ali smo v želji po drugačnem, po lepšem odnosu tudi dejansko pripravljeni tvegati nekaj novega, drugačnega, bolj odločnega, samozavestnega, včasih tudi bolečega, ker je potrebno prej razčistiti težko preteklost ipd. Kar še zdaleč ni spodbuda k temu, da gremo iz enega odnosa v drugega – ker se bo stvar slej ko prej ponovila, če se JAZ ne bom spremenil prej, ker očitno privlačim take partnerje!!! Optimalna rešitev je, da se oba partnerja zavedata svojih težav in začneta zanje skupaj iskati rešitev. In če je potrebno tudi strokovno pomoč. V kolikor pa eden ne želi sodelovati, ima drugi še vedno možnost poiskati pomoč sam in tako poskrbeti zase in svoje otroke. Ker je težko biti starš (oče ali mama), če ti tak odnos ali slaba samopodoba »spodžre« materinstvo ali očetovstvo.
Gospa Taradada, začnite skrbeti zase v odnosu. Vztrajajte pri skupnih aktivnostih, pri rednih pogovorih o vajinem počutju – ne vem, ali vaš partner sploh ve, kako »gnilo in zanič« se vi počutite v odnosu in ob nekaterih njegovih dejanjih; ne vem, ali vi kaj več veste o njegovem počutju ali morate kar ugibati? V kolikor vama taki pogovori ne stečejo, poiščita pomoč. In ne dovolite, da se vam dogajajo stvari, ki vas ponižujejo (večerja po prihodu iz gostilne zanj? kako je iti potem spat skupaj po takem prihodu? Kako vam je biti varuška njegovih otrok cele dneve in vikende? Kako vam je biti pri njem na »zadnjem mestu«? Koliko se ga bojite oz. se bojite izgubiti še to v vajinem odnosu, kar imate?…). V kolikor on »ne sliši« na to, začnite vi sami skrbeti zase. Pogosto drugega šele dejanske spremembe v našem vedenju prisilijo, da se sooči s spremembo, ki je prišla v življenje, in vzamejo naše besede zares, če so bili prej navajeni, da se da kar »pometati z nami«. Lahko pa tudi nočejo slišati tega nikoli in takrat je na nas, da se odločimo, kaj bomo naredili – ali se bomo vdali še mi … Poskrbite za svoja mala zadovoljstva občasno tudi izven odnosa in poskrbite, da ne boste povsem izolirani od ostalega sveta (uredite si, da boste lahko občasno se tudi sprostili – kar ne pomeni, da ga boste »žurali« do jutra ob alkoholu ali partnerja kakorkoli prevarali; lahko je sprehod ali kava s prijateljico, obisk pri mami, sprehod, telovadba…).
Taradada, pred vama je veliko dela, če želite, da stvari postanejo drugačne. A kot pravite, ste še mladi in naj bo to vaša prednost: učljivost, pripravljenost za delo na sebi, čas (spremembe, ki naj bodo dolgotrajne, terjajo tudi svoj čas – veliko časa), mladostni optimizem in zagnanost, enoletni sinek je dodatna motivacija… Življenje je lahko lepo tudi za vas/vaju – če si ga bosta takšnega naredi/la!
Vse dobro vam želim in imejte se radi ter se spoštujte!
Pozdravljena,
znašla si se v veliki stiski, ki te je popolnoma okupirala. S fantom sta skupaj komaj dve leti, imata sina, pa fant že ne najde časa za vaju. Zate mora to biti grozno in verjamem, da se počutiš popolnoma zapuščeno in nemočno ob njem. Fant kar naprej žura in prihaja domov, kadar se mu zljubi ter se pri tem ne ozira nate. Ob vsem tem se sinu posveča, tebe pa brez slabe vesti zanemarja. Vse to je posledica vajinega odnosa, ki že nekaj časa ni v redu. Če odnos ni dober, tudi ostalo ne štima, zato je treba kaj spremeniti.
Namesto da nemočno čakaš, kdaj se bo prikazal oz. kdaj bosta skupaj kaj naredila, skupaj kam šla, ti predlagam obratno. Vzemi življenje v svoje roke in NAREDI KAJ ZASE!!! Otroka daj v varstvo (k mami, varuški – kamorkoli) in POJDI VEN. Lahko greš na sprehod s prijateljico, na kavo, v kino… Ne oziraj se na fanta, verjemi, kmalu bo opazil in bo želel, da gresta kam skupaj. To, kar si želimo, se vedno zgodi takrat, ko se NE OBREMENJUJEMO VEČ, ko nam je popolnoma vseeno. Zato ga ne čakaj več, ne kliči ga in mu ne teži. Sam bo opazil spremembno in se bo začel drugače obnašati.
POKAŽI, DA ZMOREŠ tudi brez njega!!!
Spomnim se kako sem si pred leti okupirala glavo s tem kaj za hudiča pomeni: dovolite si čutiti jezo in uporabite jo konstruktivno. Dolgo časa sem potrebovala da sem razumela ta mogočen stavek. Ravno jeza mi je pomagala da sem se prebudila iz zaspanega odnosa v katerem že dolgo nisem zadovoljna. Sem sedaj, po ločitvi, bolj? Da, sem. Še posebno ker vem da si zaslužim več in ker vem da sem bila jaz tista ki je držala odnos pokonci, ampak za to sta potrebna DVA.
Moj nasvet: pogovor, pogovor, pogovor in terapija.
En tak podoben primer zelo dobro poznam. Vmes se je ženska začela dobivati z drugim (ki ga je spoznala v enem kafiču, ko je bila enkrat s prijateljicami na kavi). Dokler ženski ni bilo dovolj, je popokala svojega otročka in šla k novemu partnerju. Si je z njim uredila družino. Tisti ded, ki se je vedel podobno kot tvoj, pa je zdaj, po 20 letih, osamljen, zamorjen, tečen in nasploh nemogoč skoraj 50-letnik, ki samo še hodi v službo in domov, nima družbe in si je sploh ne želi. Naj povem, da ga je takoj po tistem, ko mu je žena odšla, nehal žurat in se je že začel umikat v osamo.
hmmm.da se vsem zahvalim za odgovore in pomc.
Dobru nasveti,hvala vam. mogoce pa res tako naredim GUCKA.
Jah pogovori ne pomagajo kaj dosti.Ampak moram reci da je ta teden zelo priden bil;) je doma ,ker je bolan,jaz pa delam in je kosilo delal,otroke cuval,skratka moski kot si ga zelim.upam da bo to trajalo se dolgo casa;=)