Se ponovno oglaša….katastrofa. Nisem še odšla od doma-razlog mamine grožnje. ko sem jim povedala da resnično grem, je bilo rečeno zakaj mi tega treba, da se bom uničila, da naj pridem že enkrta k pameti….zgrozila je da se bo šla obesit…celo noč jokala, da če bi vedela da nas nekoč ne bo doma da nas niti nebi imela in še miljon takih….neslednje jutro ko smo se zbudili nje sploh ni bilo doma in noben ni vedel kam je sploh šla (da bi se odlasila na telefon ni govora), vrnila se je šele zvečer, takrat mene ni bilo doma ker sem pač čez praznike odšla k fantu. Jz res ne vem je tako težko sprejet drugačnost človeka, popolnoma me že razjeda vsa ta stvar, psihično sem čist paf. Ima kdo kakšen učinkovit nasvet kako iti najčažje čez tako oviro, rada bi postala bolj odločna in ostala pri svojem kar mislim in želim, ne da me ene besede sesujejo totalno na tla. Ne morem več tako naprej, res ne. Nobene samozavesti nimam, kaj šele vero vase 🙁

Ob takih starših je niti ne moreš imet, žal.

Če/ko boš odšla boš itak sama zase odgovorna. Mama s svojim partnerjem ne dožilja tistega, kar naj bi. Čustveno jo partner ne izpolnjuje zato ta del “doživlja” s svojimi otroci in sedaj, ko naj bi otro(k)-ci odšli po svoje se ji “podira svet”. Nič ni kar bi ji ostalo. Vse te “scene” NE počne zato ker bi želela tebi le dobro! To počne zaradi lastnega čustvenega ugodja, ki bi ga izgubila s tvojim odhodom!
Ne moreš ji pomagat, lahko si le njen “suženj”, celo življenje, in te ona izsiljuje s samomorom (in podobnim) zato, da bi ti počela stvari, ki njej ustrezajo.

Ne nasedaj in pojdi.
Prej ji daj vedet, da te njena čustvena izsiljevanja ne ganejo in da te s tem ne bo imela v oblasti. Njej največ pomeni, da se ti “žreš” ob njenih scenah, to jo “hrani” in navdaja s pogumom za nove podvige s katerimi si zagotavlja oblast nad tabo.
Zase pazi da ne boš ponovila njenjih napak, kar se rado primeri, ker drugega kot čustvenega izsilevanja nisi poznala kot otrok.

******** [i]Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš. (Galvin K.)[/i]

On_

Ne moreš verjet kako tvoje besede popolnoma držijo kljub temu da nas ne poznaš. Sama je rekla da tu doma že dolgo časa ni več srečna, da je že hotela delat samamor ampak ga ni zaradi nas hčerk. Že od malega vcepnila v glavo da starše treba poslušat ker imajo vedno prav, se rezultat tega vidi pri meni. Ne zmorem iz sebe dat tizga kar resnično čutim in kakor jaz razmišljam, vendar to samo pred njo. Drugje še posebej z fantom se z veseljem pogovarjam o vsem na glas.Moram zbrat pogum in se tega otresit. Čeproav vem da bom rabila kar nekaj časa da se tega v sebi popolnoma rešim, čene drugače pa tud z psihiatrom. Hvala ti za vse te besede ki mi vlivajo pogum in zaupanje vase, da le nisem tako zabita kot pravi.

Ah kje, nisi ti zabita 🙂)
Bi pa nekomu pasalo, da bi bila…. 🙁

Mnenje staršev nam vsem zelo veliko pomeni in če so oni nesrečni se tako počuti tudi njihov otrok. To je nekako evulocijsko pogojeno s preživetjem. Otrok je nemočen brez staršev, popolnoma odvisen od njih, sploh kot malček. Kasneje nas bi morali starši nekako “odrinit” od sebe, da lahko zaživimo samostojno. Mnogi starši se ne morejo ločit od otrok, ker so ti edini smisel v njihovem življenju. Partner je prišel nekje, ker je “moral”, z njim nimajo nič skupnega razen otrok, otroci pa predstavljajo tisto čustveno zadovoljstvo.
Tvoja mama ima v bistvu težave s svojim partnerjem in te težave rešuje preko tebe in ti verjetno nevede dela škodo. Lahko pa, da načrtno manipulira z vami. 🙁(

Ljudje smo si različni pa vendar v svojem bistvu delujemo vsi po istem principu zato si mi tako “poznana”.

******** [i]Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš. (Galvin K.)[/i]

Selitev, odhod otrok od doma so za starše boleče. Za mame je težko tudi takrat, ko organizirajo same idealno poroko svojih otrok. Sama sem se mlada poročila, z nedokončano šolo, brez službe. Bila sem odvisna od drugh, a bila sem tudi močna in vedela sem, kaj hočem. Po enem letu skupnega življenja sem zanosila, še naprej študirala in pridobila dve diplomi. Moja največja je bil moj otrok. Dobro sem pa vedela, bilo je pred 30 leti, da moram tolči naprej, ne jokat, če ne bo vse po maslu, ker sem se za vse sama odločila. K staršem se itak ne bi mogla vrniti, ker ni bilo prostora. Zate je pomembno, da ohraniš ljubezen do staršev, ne glede, kaj počne mama, očitno je še čustveno nezrela in polna strahu. Pomebno je, da ljubiš in vztrajaš v svoji želji, kje pa piše, da morajo vse veze propasti, če je en v paru še odvisen. Meni je mož pomagal, zdaj pa jaz njemu vračam, v tem je čar veze. Starša, če sta prava strša, naj te ljubita, spoštujeta in ti data možnost. Njuna ljubezen se bo izkazala v sprejemanju tega, kar se dogaja in v tem, da te ljubeče sprejmeta, če se boš morala vrniti. Midva z možem sva doživela lani podobno zgodbo. Hčerka je zdaj spet doma, sama želim, da živi samostojno življenej, saj je finančno neodvisna. Ves čas ji dopovedujem, da je življenje njeno, da jo imamo radi, da je dom gnezdo vračanja, vendar naj prevzame odgovornost za svoja dejanja. Je že skrajni čas, da začno mladi samosatojno življenje prej in ne pri 30, 40 oz. živijo v mama hotel. Ti si pogumna. Mami svetuj, naj se s kom pogovori, naj bere forume, naj začne osebnostno rasti. Srečno!

Uh, pri 21 in ( ne ŽE ampak KOMAJ ) 8 mesecih zveze s fantom selitev. Ne recimo iz študentskega stanovanja od cimer, pač pa od MAME k fantu. Predpostavljam, da v njegovo stanovanje, bog ne daj da kar k njegovim staršem.
Mislim, da je oz. bo tukaj še najmanjši problem tvoja mama. Ona je vendarle tvoja mama. Skrbela je zate od malega in celo tekom šolanja in kot vsaka mama imela vedno prav. Ampak ona ve, da boš ti nekega dne šla iz domačega gnezda. Vprašanje pa ni le, če je ona pripravljena, da se to zgodi že sedaj, ampak če si ti. Saj veš, tudi pri pticah je tako, da mladičke spustijo iz sovjega gnezda šele, ko so prepričane, da znajo leteti. Mogoče bo tvoja mama imela pomisleke. In če jih bo, bo to verjetno zaradi tega, ker se ji bo zdelo, da si še mlada in da si s fantom komaj 8 mesecev. Punca 8 mesecev ni veliko. V tem obdobju človeka šele dobro spoznaš ali pa ga po začetni zaljubljenosti šele dobro začneš spoznavati. Ti pa si že sedaj pripravljena, da se iz maminega varnega zavetja preseliš v njegovo, v njegovem kraju iščeš službo, živiš v njegovem stanovanju. Nič ni narobe, če se imata rada in načrtujeta skupno prihodnost. Tako je edino prav, če se imata dva iskreno rada in jima je jasno kakšne cilje imata v življenju. Ampak vseeno, naj se ti nikamor ne mudi. Sploh če nameravaš v tako kratkem času tako drastično spremenit svoje življenje; se odselit od mame, poiskat službo in zaživet skupaj s fantom. To so 3 veliki pomembni koraki v tvojem življenju. Zelo veliki. Pomembno je, da jih narediš premišljeno in če se le da postopoma. Da ne boš pozneje česa obžalovala.
Seveda pa je kdaj treba v življenju tudi improvizirati,vsega se tudi ne da “na ziher”. Ne skrbi, če boš ti srečna s tem, bo zagotovo tudi mama. Kot vsaka mama pa bo verjetno tudi ona imela pomisleke. Jaz bi jih. Pa nisem še toliko stara, da bi bila lahko tvoja mama. 🙂
Pač povej ji kako in kaj in kakšne načrte imata s fantom. Potem boš pa že videla kako naprej. Verjetno boš prej živela z njim kot pa našla službo. Takšni časi so danes. Pa boš sproti videla kako se bodo stvari razpletale tudi v vajinem odnosu. Če ne probaš, ne veš. Nikar pa it od mame v slabem vzdušju. Če te ne bo razumela, poskusi ti njo. Večkrat jo pokliči, pa če se le da, jo na začetku pogosto obiskuj. Mama je vendarle mama. In če se bog ne daj stvari med vama s fantom kdaj zakomplicirajo, je dobro vedeti, da imaš še vedno nekje nekoga, ki te bo imel vedno rad in ti bil vedno pripravljen nudit varno zavetje.
Je pa res, da smo nekateri mamino gnezdo zapustili že prej, pri 18ih, mnogi deloma celo prej. Meni osebno se je pri približno tvojih letih zdelo pomembno, da se znam počasi sama postavit na noge in sem (finančno) neodvisna ne le od staršev, ampak tudi od fanta. Šele takšen občutek svobode ti omogoča resnično svobodne odločitve.

Zdravo, melisica!

Kar pogumno naprej, rabiš osamosvojitev & oditi svojo pot. Odnos z mamo se bo pač moral zgraditi na novo, vsi mladiči enkrat zapustijo gnezdo.

Edino, kar bi ti položil na srce je, da ne začni z družinico prehitro. Pusti vama, da se spoznata & izoblikujeta do konca… po svoji kilometrini (na sredini tridesetih, se ločujem), ne bi nikakor imel otrok s človekom, s katerim še nisem preživel vsaj 5 let skupnega življenja (ne razmerja, skupnega življenja), sploh pri tej starosti.
Preveč se še spreminjaš, pa to velja za oba… tako da bolje počakat z otroci, ko se odnos stabilizira in *ne* pogrešaš *ničesar* v odnosu. Otroci so super… ampak prvih nekaj let našponajo odnos do maksimuma in vse, kar je prej nekako pometeno, privre na dan.

Tako da… pogumno naprej, ampak z glavo lepo počasi, četudi srce hiti 🙂

Pozdravljeni!

nevem na koga naj se obrnem, pa vendar se moram nekomu izpovedat.

Stara sem 22 let, študiram in delam in imam fanta, kateri hodi v službo. Skupaj sma 4 leta…Težava je pa v tem, da moja starša tega fanta ne sprejemata…on ne sme k nam domov, ko jaz pridem domov me ne pozdravita, ali jima nekaj ne odgovarja, skoz neki grdi pogledi. Ati me je enkrat v alkoholiziranem stanju napodil od doma. Ko ju moj fant pozdravi ne odzdravita. Vse to me zelo boli in me je strah vsahič, ko pridem domov kaj bo spet narobe. No in s tem fantom sma se odločila, da grema na svoje, sedaj je pa težava v tem, da nevem kako to povedati svojim doma, ker vem da bo mi mama grozila, da nima več za koga zivet, živim tudi z dedijom in babico, katera tudi ne bosta razumela. Vglavnem strah me je…nočem skodovati svoji mami, vendar tako več ne mroem naprej…od tega vsega sem postala živcna razvalina. je sploh kakšna moznost, da mama normalno sprejme novico?…to mi je največja želja..res si zelo zelim lep odnos z njo.

Draga Anja1411,

s svojimi domačimi boš težko imela dober odnos, ker ravnajo tako nespoštljivo s tabo. Ne pogledajo te, ne pozdravijo, ne sprejemajo tvojega fanta. Žal je tako in moraš se sprijazniti s tem, da imaš bolj slabe starše.

Za selitev na svoje se dobro pripravi, potem pa mirno povej domačim malo pred odhodom. Reakcija bo, kakršna bo. Zanjo nisi ti odgovorna.

Ponovadi je tako, da so starši najprej presenečeni, morda celo jezni, potem pa se sprijaznijo. Saj je naravni red tak, da odrasli otroci gredo na svoje.

Modri starši pa mladim pri selitvi pomagajo.

Anja1411, največ kar lahko narediš zase, za svojo srečo in svoj mir, da greš od doma, tako kot si se odločila, in se ne obremenjuj s tem, kaj si bodo starši mislili. Nisi dolžna se jim opravičevat, ker si želiš lepo umirjeno življenje, kjer se starši ne bodo tako grdo obnašali do tebe in kjer ne boš živčna razvalina, kot sama praviš.
Zaslužiš si svoje življenje, zato se ne oziraj na druge, tvoji starši pa naj živijo svoje življenje, se vsaj ne bodo imeli zmrdovati nad kom več. Tako da, kar pogumno in uživaj v samostojnem življenju!

hvala za spodbudne odgovore.

najhuje je da se vsega tega zavedam…ampak se sama sebe ne spoštujem dovolj, da bi lahko potem tudi brez slabe vesti naredila tako da bo prav…sama sebe ne razumem zakaj me po 7 mesecih res trpljenje in ne gledanja staršev na mene tako skrbi za njih, najverjetneje zato ker jih imam rada.

mi lahko predlagate kakšen način kako in na kak način povedati to staršem?

hvala za odgovore.

Anja141 imaš identično zgodbo kot jo je imela Melisica. Preberi si moje (in tudi druge) odgovore, ki smo jih napisali njej in preberi omenjeno knjigo če želiš razumet zakaj ti to počnejo. Nisi ti kriva niti tvoj fant. Tvoji starši čustveno manipulirajo s tabo zaradi lastnih čustvenih težav v odnosu s svojim partnerjem.

******** [i]Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš. (Galvin K.)[/i]

Priporočam branje te teme vsem tistim mamicam, ki mislijo, da je njihov največji dosežek v življenju ta, da so rodile otroka, ki ga zdaj z vso silno ljueznijo vežejo nase. Nekga dne ga bodo morale spustiti, da odide. In njihovo življenje mora imeti še kakšen smisel. Otrok, že mladoleten, je samostojno bitje. Polenoleten pa v celoti odgovoren za svoja dejanja. Največja napaka, ki jo starši delajo, je ta, da mislijo, da če je otrok polnoleten in morda finančno odvisen od njih, da je v vsem odvisen tudi od njihovih odločitev oziroma, d aimajo oni pravico odločat o njegovem življenju. Ni tako. Otrok ima pravico tudi do delanja napak. Celo tistih napak, ki jih starši lahko predvidijo,a je otrok slep zanje. Če otrok nima zaupanja vanje,se lahko na glavo postavijo, a njihovega nasveta ne bo upošteval. Zaupanje pa se ne zgradi čez noč. Kar zadeva selitev od doma, pa samo to: če ne gre zlepa, gre pa zgrda. Tudi starši nimajo vedno prav. Zagovarjam pa “zlepa” in spoštljiv odnos starši-otrok.

Sama imam podoben problem. Vendar sem stara 27 let in imam 10 letnega sina. Končujem že drugi študij, delam preko študenta ter poskušam začeti svojo podjetniško pot. S fantom, kateri ni oče mojega otroka sva skupaj že 3 leta, on ima redno službo. Mama, ki je že veliko dala skozi, ko ima svoje dneve (ponavadi, ko je luna) se krega z mano in očetom kako mora ona vse narediti, išče po hiši malenkosti, ki niso pospravljene itd. Postalo je že nevzdržno.
Zato sem se s fantom odločila, da se preseliva v starejšo hišo, ki je last mojega očeta in tam še vedno stanuje babica. Hiša bi tako ali tako prešla nekoč v mojo last in bi jo bilo ptrebno poraviti.
Prvo kar me muči, je to, da bi sina iztrgala iz okolja, ki ga je vajen, kjer ima prijatelje. V šolo in na krožke bi še vedno iste hodil, saj je hiša oddaljena 5km stran od trenutnega doma.
Druga kar je, je kako povedati mami, ki bi totalno znorela. Misli namreč, da nisem sposobna skrbeti sama zase in za sina. Težko mi je tudi, ker bi ji odpeljala vnuka stran.

Težko mi je, ker doma ne morem nikoli sproščeno zadihati, ker se bojim, da bo spet začela s svojimi napadi, po drugi strani mi je težko za očeta, ki ga bom pustila samega z njo in mu odpeljala stran vnuka s katerim se odlično razume.

Če ti je vse to tako zelo težko, potem me ne čudi, da mami misli, da nisi sposobna sama skrbeti zase, če me razumeš. Hočem povedati, da moraš tudi mamo razumeti na nek način. Res pa je, da so eni starši s svojo neprestano “skrbjo” lahko zelo nadležni in moteči in s tem nikoli ne nehajo.
V glavnem za tako dokaj velik korak se prej prepričaj, da na greš iz dežja pod kap. Namreč, če greš k babici, se m izdi velika verjetnost, da bo zgodba tam podobna, kar bi pomenilo, da ste situacijo za vse vpletene samo še poslabšali. Ali pa tudi ne.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

Narobe ste me razumeli, težko mi je samo ker bi sina iztrgala iz okolja ki ga je vajen. Za druge stvari mi sploh ni problem. In ne bi dejansko živela pri babici, ampak bi si tam uredili svoje stanovanje, saj je hiša zelo velika.

Dokler hiša ni tvoja tako, da si ti zapisana kot lastnica v ZK, se moraš zavedati, da denar vlagaš v tujo nepremičnino, v lasti druge osebe, in ta oseba lahko z njo naredi, kar želi. Nikjer ne piše, da jo mora predati dedičem, pa še to je dedič tvoj oče, ne ti, plus tu so še morebitni strici in tete (se pravi očetovi sorojenci, razen če ni edinec). Plus tu je potem še vprašanje babičine oskrbe, če bi morala v dom in nima dovolj visoke pokojnine, kar bi lahko pokrila z npr. prodajo hiše. Ni tako preprosto, kot se tebi zdi.
Nahecati v vlaganje še čisto tretjo osebo, je pa sploh štrik za vrat.
Če gledaš na selitev kot na tragedijo za otroka, potem se pač ne odseli a ne. In če gledaš, komu kaj jemlješ in katero odraslo osebo prepuščaš samo sebi – tvoji starši so verjetno še dokaj mladi, zdravi, opravilno sposobni. Če se oče doslej ni ločil od mame, mu je v redu tako, kot je, in kot odrasla oseba je sam odgovoren za svoje življenje. Kako bi se tebi zdelo, če bi recimo oče predlagal, da se preseli s teboj in partnerjem, ker se mu zdi, da bi bilo tebi tako lepše? Ne bi šlo, kajne. Zakaj torej tak podcenjevalni odnos do njega, da ni sposoben sam poskrbeti za svojo srečo?
Starši so ti verjetno veliko pomagali, ker si bila tako mlada mamica in ko si študirala. Lepo je, da to ceniš, vendar jim to (v svoji glavi in z načinom razmišljanja) ne kažeš na pravi način – tudi mama ima svoj način izkazovanja čustev, a pustimo to, ker lahko govorimo samo tebi kot začetnici teme. Ti moraš še veliko zadev premisliti in razčistiti in mislim, da trenutno ne bi bilo dobro v to vleči še partnerja oziroma fanta.
Razmisli tudi, sploh ker si očitno zelo sposobna ženska, zakaj se ti tako upira takšna osamosvojitev, da bi šli živet v SVOJO nepremičnino, ne k staršem in ne k starim staršem. Mislim, da je čas, da odrasteš tudi v tem smislu.

New Report

Close