Selitev da ali ne
Pozdravljeni! Obračam se na vas, ker nisem ravno prepričana v svojo odločitev. Torej takole gre, s fantom živiva v najetem stanovanju v našem glavnem mestu. Sama sem v Lj študirala in že precej let živim stran od svojih staršev. Kar mi ustreza. Fant je do pred enega leta živel v domači hiši, s svojo mamo. Star je 31. Njegova mama pričakuje, da se bo preselil nazaj domov (enkrat v prihodnosti) in da bom z njim prišla tudi jaz. Imajo namreč prosto spodnje nadstropje, ki ga je potrebno še urediti. Sama se tega zelo otepam, nekako imam občutek (mogoče se motim), da to ne bi bilo ravno dobro. Ker sem že od rane mladosti navajena živeti po svoje si nekako ne predstavljam, da bom zdaj tam. Naj povem, da je njegova mama sicer dokaj prijazna, ne zgleda ravno škodljiva oz. da bi delala kaj v škodo drugim. Mislim pa da se bo vtikala, če bova dol živela. Kot človek oz. karakterno pa ni moje sorte…sprašuje, opravlja, gleda čez okno, poglej to poglej uno…jaz enostavno nisem taka. Ne zanimam se za druge ljudi in jih pustim pri miru. Imam svoje prijatelje in družino s katero se res dobro razumem. Moja mami posluša, ko govorim in me upošteva.
Fant glede selitve pravi, da bova še videla in da če ne bom hotela it pač ne bova šla. Seveda je problem kupiti stanovanje v Lj, saj človek nima lih 100.000€ rezerve 🙂 moji starši pa tudi ne morejo pomagati. Seveda je to njej voda na mlin in s tem me tudi drži u šahu. Citiram:”Kaj bosta plačevala toliko denarja, če sta lahko tukaj, saj tukaj je fajn,….pa bom spodnji štuk prepisala na fanta in bla bla.” Meni pa še vedno ni do tega. Mislite, da sem krivična in da nočem niti poizkusiti? Drugače se s fantom dobro razumeva. Vem, da mu bo pamet solila, če se ne bova preselila ampak menim, da bo zdržal al pa preslišal. Sama sem precej odločne sorte in nimam dlake na jeziku. V tem primeru se zadržujem. Moti jo tudi (kot mi je omenil), da nisem verna in niti krščena in da sem iz mešanega zakona. Primer: zadnjič smo govorili, da se sosedova (pri njej) prodaja in kdo jo bo kupil…in “tašča” pravi, da raje vidi, da jo kupi ena njihova daljna sorodnica kot pa kak Srb. Pojasnilo: moj oče je Srb. Saj ne veš a bi se smejal al jokal 🙂 zaenkrat to sprejemam in ne komentiram (kar je kar težko) bojim pa se, da mi bo zrastel pritisk potem bo pa hudič. No, saj mislim, da sem si na koncu svoje izpovedi že sama odgovorila na zgoraj zastavljeno vprašanje 🙂
Spoštovani,
mislim, da ste si res že sami odgovorili na vprašanje oziroma da se močno nagibate k negativnemu odgovoru. Mogoče bi vam samo z nekaj pogledi iz svojega zornega kota pomagala osvetliti vašo situacijo.
Občutek, da te nekdo drži v šahu, sploh pa če je to bodoča tašča, ki »maha« s stanovanjem, je milo rečeno neprijeten, dolgoročno pa razdiralen. Seveda je mogoča tudi ta rešitev, toda v vsakem primeru – če se bosta odločila za ali proti – se mi zdi najpomembneje, da si s fantom vzameta čas za temeljit pogovor, če je treba, tudi več pogovorov na to temo. Odlična štartna pozicija je, da vas on ne sili, da bi šla skupaj živet v materino hišo. Toda preverita, kaj to pomeni za vas in kaj zanj. Tu se ne odločate samo vi – vsaj upam. Pomembno je tudi, kako glede tega čuti on, kaj je pripravljen storiti, katero stališče zagovarjati. Iz vašega pisma sklepam, da njegova mama živi sama, da je tudi osamljena in da bi rada imela sina za družbo (najbrž ji je pomembnejše, da (p)ostane njen čustveni partner, kakor pa da se osamosvoji od nje in odraslo zaživi s svojo partnerko); poleg tega se ji zdi oddaja ali prodaja stanovanja, namenjenega njemu, verjetno nemogoča rešitev.
Denar za stanovanje, sploh pa v Ljubljani, res ne raste na drevesu. Toda če se s fantom lotita poštenega brainstorminga, bosta odkrila še druge možnosti, če bosta le odprta za domiselne rešitve. Pri takšnih materialnih zalogajih, kot je stanovanje, se pogosto počutimo pritisnjeni v kot, v konfliktni situaciji – na levi zid, na desni prepad; če se ne prepustimo strahu, pa ugotovimo, da smo le svojim občutkom pustili, da so nas tako »stisnili«.
In ne morem mimo »taščinega« nesprejemanja vaše religiozne (ne)usmeritve in očetove narodnosti. Tista pripomba o »kakem Srbu« je bila morda izrečena nezavedno, toda nobeno naključje ni, da ste jo vi slišali. Najbrž ste ostali brez besed. Oprete pa se lahko na telo, ki vam po občutkih jasno sporoča, kaj si želite.
Srečno in lep pozdrav,
Sama si si že odgovorila in ti tudi jaz toplo priporočam, da se ne preseliš k tašči. Ko bosta še sama bo še nekako šlo, ko bodo pa tu otroci pa verjemi govorim iz lastnih izkušenj ne bo več nobenega občutka, da imaš stvari v svojih rokah. Pa vedno ti “prijazni” pogovori in kompromisi…
Je pa ponudba zelo vabljiva ali se zadolžiti za 20 let ali pa uživat in si še kaj zraven privoščit. Z leti postane “kaj zraven privoščit” brez pomena.