Najdi forum

zdej, lahko napisem na dolgo ali na kratko: ce bom na dolgo, ne bom koncala do jutri zvecer…:))
skratka, s fantom sem skupaj okoli 5 let….nima smisla razlagat vse ostalo, je prevec, vendar pa sem vceraj po kreganju po telefonu in ko mi je vrgel dol telefon, mirno vzela v roke list in zacela pisati minuse in pluse….ne vem, kaj me je pograbilo, tega nisem delala nikoli prej….grozno je bilo, ko sem komaj najdla par plusov, minusi pa so kar leteli…..lahko da je bilo tako zaradi jeze, lahko da je tako res….
in bolj ko sem gledala, bolj se mi je postavljalo vprasanje: kaj sploh dealm tukaj?
zadnje case se pocutim spregledano, vse ima prednost pred mano, predvsem sluzba, faks…kadar mi nakloni kaj casa, gledava televizijo, ali pa ga komaj spravim na kaksen sprehod, pa se takrat ga komaj prepricam…nic vec se ne morem z njim pogovarjat, kar me mori, ker je on najbolj bogi, najbolj zmatran in seveda jaz nicesar nikoli ne razumem in ne znam potolaziti….vse kar delam, je poslusam, kako skoz dela in kako dela in bla bla bla….kako sem jaz ga ne zanima…..na zivce mu gredo ljudje, ki so kot jaz, brez pravega dela, lahko spijo in se smejijo…postal je bolestno ambiciozen…dostikrat mi kaj takega vrze v glavo, nasploh pa se noce nikoli pogovarjat o problemih, ker jaz itak skoz samo tezim, in nakladam 99% tega.
sita sem tega, da je, ko si le vzame cas zame, popolnoma otrocji…sita sem tega, da zaspi, medtem ko se jaz lahko jocem zraven zaradi necesa, kar me je prizadel….sita tega, da nikamor ne greva….nima casa…vedno najde kakrsenkoli izgovor samo da mu ni treba biti na nasih druzinskih obveznostih…sploh nima vec prijateljev, ima samo se sodelavce, saj se kaj drugega prakticno ne zna pogovarjat….
prevec obveznosti si je nabil na glavo, zdaj pa nima casa niti za dihat, kaj sele zame….in ko mu hocem kaj rect, rece, da je zmatran in ce morem skoz tezit….
jaz pa po drugi strani tudi ne morem biti nek okras, ki ga clovek pogleda vsake toliko casa….
zdej, ponavad so nasveti taki, da je treba partnerju to povedat – jaz sem mu, ali pa vsaj poskusam vedno znova in znova, vendar je reakcija vedno enaka: ali tisina, ker on se o tem ne bo pogovarjal, ali v stilu: ja, ja, kr neki, dej ne mor, ali pa zaspi….
in ko se mogoce celo zacne pogovarjat o temu problemu, kako se on obnasa do mene, se neha po 5 minutah z zakljuckom, da se itak nimava kej pogovarjat, k ne bova prisla do nobenga zakljucka….da itak nimam pojma, nic ne razumem in samo gledam, kaksen je, ko sva skupi, ostalo da me ne zanima, da kok ma on velik stavri…..ki si jih je by the way prostovoljno dal sam….
ah, jst tega res vec ne razumem….
sej ne vem, kaj je se res in kaj ne…..
tega sveta res ne stekam vec….

No morda bi morala res napisati dolgo verzijo, bi lažje razumeli. V tej verziji pa te lahko samo še to vprašam:

Zakaj si z njim?

Primož

************************************************************************************* www.mgc-bistrica.si Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben. [url]https://www.facebook.com/med.over.net[/url]

Zakaj pa ti nimaš nobenega dela?

nova
Uredništvo priporoča

Tebi in vsem tistim, ki ste v dvomih in same ne veste, zakaj vztrajate v neki zvezi… Mene je nekoč starejša gospa, ki je bila samo znanka, vprašala:

SI SREČNA????

O, madona…. Si predstavljate??? Kot bi mi skala padla na glavo… Ne, ni mi bilo všeč, kar je sprožilo to vprašanje. En kup vrtanja po moji duši, srcu… razmišljanja o življenju, smislu partnerstva…. Uh, kako je bolelo… In danes sem ji zelo hvaležna za to vprašanje, ker sem se, resda šele čez dve leti, rešila takšnega partnerstva, v kakršnih vztrajate ve, drage moje… Zapomnite si, da svojih fantov ne boste kar tako spremenile, ne igrajte usmiljenih samaritank, češ, saj vse razumem in vse potrpim, samo, da je dragemu dobro in da me ne gleda grdo. Ne, tle ni prihodnosti in amen. Ne vem, včasih imam občutek, da so nekatere ženske direkt srečne v svoji nesreči, da lahko kar naprej jamrajo čez fante, da tožijo,k kako jim je hudo…
Verjemite, vse vas čaka nekje nekdo, ki bo kompatibilen z vami, ki vas bo razumel, ki ne bo egoist, ki vam bo znal povedati in pokazati, da mu pomenite največ. Ampak dokler se ne rešite teh egoističnih pijavk, tisti pravi ne morejo do vas. Odločitev je pa samo vaša. Res, ne vztrajajte v razmerjih, ki vas ne osrečujejo, ki vam vsakodnevno prinašajo dvome in vprašanja o smislu vsega; v razmerjih, kjer se na partnerja ne morete zanesti in nasloniti, ko vam ne gre najbolje; v razmerjih, kjer jočete naskrivaj, da ne bi fantu težile…
Ma, dejte, punce… Imejte se rade. Smisel življenja ni v tem, da imaš partnerja, ampak v tem, da si srečen in zadovoljen najprej sam s sabo. In takrat ti usoda prinese na pot tistega pravega. Pa ni rečeno, da je to že pri dvajsetih, tridesetih, lahko je to šele pri štiridesetih… Ampak nikoli ni prepozno za pravo ljubezen.
Sedaj pa se nasmehni, dvigni glavo in si pred ogledalom povej, da si najboljša in da si zaslužiš pravo ljubezen!

Veliko sreče!

Kot Primož.
Naveličanost. Ljubezen ugaša. Žal.
Po petih letih, draga moja, se drvi v poroko, ustvarjanje gnezdeca, rojstva otrok, svet je pisan in prihodnost predvidljiva, sex je vsaj dober in pogost, pogovori pa kar naprej……………ČE je zveza dobra.
Veš kaj, zahvali se božji previdnosti, da se ti to dogaja preden si spočela otroke.
Očitno nista za skupaj, pa si tega ne upata priznati.

Midvi imava podoben problem. Skoraj identičnega…. morava nekaj ukrenit, samo jaz ne želim pogledat resnici v oči. Dol sva se vsedla in se pogovorila. Na koncu sva sklenila, da se želiva oba potrudit, tudi on. Od sedaj naprej, bom povedala kaj me moti na glas in ne bom samo v sebi kuhala, ker me bo razneslo. Rekla sem mu, da druageč grem, ker več etga na zdržim. Pa dala sem mu za prebrat moje sporočilo. Bil je presenečen… ni vedel, da je tako hudo.

BOm videla, če bo šlo kaj na bolje, če ne pa grem in poiščem nekoga, ki me bo cenil,

vse lepo

Se kar strinjam z bjondo! Letos se je zame zaključilo neko podobno razmerje in sedaj, ko je že preteklo malo časa, lahko tudi že malo drugače gledam na te zadeve!

Mi je pa v tistem času, po koncu, dal misliti en stavek, ki sem ga prebrala nekje na tem forumu, in sicer nekako tako gre: če bi bila sedaj stara 80 let in bi razlagala vnukom ali komu drugemu, kako si preživela mladost, kaj bi povedala??

Jaz v tistem času predvsem to, kako sem vedno skrbela za njega, ki to ni znal ceniti, kako sem se prilagajala samo njemu, vse drugo je imelo prednost, kako sem se zanemarjala (pa ne toliko po zunanjem izgledu), nisem delala nič na sebi,…

Ampak morala pa sem priti do te točke, da sem lahko odprla oči.
LP, Klukica

hvala za vse nasvete….sem se malo zamislila, vendar ne morem reci, da vsega tega seveda nisem vedela tudi sama.,…ze dolgo….
ampak ne vem kaj je v nas, da kar vztrajamo, pa vztrajamo pa vztrajamo….pa govorimo, da bomo sle, da bomo nasle nekoga, ki nas bo vreden, a se cez eno leto se vedno zbudimo v isti postelji…
zivljenje je kar se tega tice zelo nerazumljivo….vsaj zame….problem, je po mojem v tem, da se kao pogovoris, se zmenis, potem je nekaj casa v redu, potem je spet stala, in potem je spet cez nekaj casa v redu…..
na koncu sploh ne ves vec, kdo je tukaj nor in ali res ni tako slabo…ko je lepo, je noro dobro, ko boli, boli ko hudič….
mogoce je problem tudi v nasi samozavesti….kaj pa vem….najbrz smo vse malo izgubile na tem podrocju in se bo treba spet najti…..ne vem….
pojma nimam….
lahko pa da le prevec razmisljamo….
nika, kaj pravis?

no, meni se je isto dogajajo in sem med takim životarjenjem z bednim tipom našla ljubezen svojega življenja, s katero sva poročena in srečna. tako je. včasih sami ne najdemo dovolj moči in nas življenje prehiti in tisti tapravi potrka na vrata (dobesedno) in življenje se ti obrne v drugo smer.

ampak, vseeno ti svetujem, da se ga znebiš, to so ljudje, ki ti pijejo kri in energijo, da sami lahko živijo, pa če ti crkneš zraven. kaj njih to briga!! na žalost obstajajo taki tipi… naj si zajedalec najde drugega gostitelja…

“ah, jst tega res vec ne razumem….
sej ne vem, kaj je se res in kaj ne…..
tega sveta res ne stekam vec….”

1. Ne razumeš več… Torej si v zvezi zaradi – ČESA ??? Očitno si nista kompatibilna, verjetno si o tem že kaj slišala, brala… Si s takim človekom lahko predstavljaš sebe daljnoročno ? Kaj si sama naredila več od tega kar si nam napisala ? Če si “izčrpala vse možnosti” potem ne razumem zakaj dopuščaš da te nekaj duši.

2. Kaj je res in kaj ne moraš sama izluščiti;

3. Sveta ni kaj štekati tukaj, ta svet sta trenutno vidva sama. Nihče ni od nikogar lastnina, oziroma sam dopušča možnost izbire.

Eno je služba, drugo je družba – mejnik v odnosu mora biti. Služba naj ostana tam kjer je ko z njo konča, potem si ti… Drugače naj se oženi s svojo službo. Morda pa je to način ali njegova izbira ???

Tudi jaz sem imela podobne težave, ko pa sem mu resno omenila, da bova pač zaključila najino razmerje, se je pa ustrašil in želel vse popraviti, no do zdaj mu še uspeva kako bo ne vem. Poskusite še ve, pa boste videle kakšna bo reakcije, če bo rekel ok, potem veste pri čem ste, ne ljubi vas, če pa se bo malo zamislil ob tem, potem jim dajte še eno šanso. Biti morate samo močne in to povedati kar se da resno.

ah, sej sm itak sama naumna….
sm mu jst tut ze povedala, da drugace grem, pa rece: prav! cez dva dni pa potem govori, da itak da vem, da ni tako mislu, da seveda, da mu ni vseeno in bla bla bla….
vsakic nasedem….ampak cisto vsakic….
no sej, mislim, da sva danes zjutraj zakljucila tole trpljenje, problem je le v tem, da ne vem, kako bom mocna, da ga ne poklicem in ne zaserjem spet sama sebe….
oh, bom ze nekako kaj? upam, da imam vsaj se malo ponosa…. :))
hvala za vse nasvete…..
lp

Aisha27,to je slaba podlaga za nadaljevanje vajine zveze.

Si toliko močna,da boš še desetletja prenašala vse to?
Razmisli in se odloči za svoj plus!Pa pet let gor ali dol.Saj ni važno.Važno je,da prekineš takšno razmerje,ki te onesrečuje in ni rasti v zvezi!
In kaj imaš za zgubiti?Verjetno bore malo ali skoraj nič……

Draga Aisha, moj nasvet je, da tako vezo čimpreje končaš, ker boš drugače tako kot jaz – po 20 letih skupnega življenja, ne da nisva več prijatelja, temveč ga tako zelo sovražim, da imam grozno željo, da bi enkrat fizično obračunala z njim – za vsa ponižanja, nepozornosti, nezanimanja za otroke, gospodinjstvo, hišo, pa tudi fizični napad (ampak samo enkrat, ker sem ukrepala preko policije). Preprosto ne komunicirava več, ko pa odpre usta, se samo dere name, otroka. Od življenja nimam nič, v srcu in duši sem prazna, pa tudi moči nimam več, da bi končala to.

Zato ukrepaj zdaj!

Oly, ko ti bo takega odnosa zares dovolj, boš dobila tudi moč za odhod, za ukrepanje. Ker šele takrat se prikažejo nove poti, ko smo jih preipravljeni videti. In šele takrat jih zagledamo, ko se v lastnih problemih motovilimo do roba in čezenj, nič prej.

New Report

Close