Naslovnica Forum Življenjski slog Prosti čas Domače živali in veterina še vedno sem tako žalostna :(

še vedno sem tako žalostna :(

Pozdravljeni!
Nekateri se me verjetno spomnite, ker ste mi pomagali dober mesec nazaj, ko sem izgubila psa. Nekako sem se pobrala, ampak še vedno sem tako žalostna. Moram se obvladati, da ne padem v jok na neprimernih mestih in ob neprimernem času. Še vedno žalujem za njim.. Naj povem, da smo včeraj dobili novega psa, enake pasme – bobtaila. Je zares tako luškan in prijazen in ne moreš, da ga ne bi vzljubil, ampak jaz še vedno tako pogrešam mojega ˝starega˝ psa, ki je bil tako karakteren pes in tako dober prijatelj. Tolaži me samo Mavrični most (hvala še 1x, YO).. Kot sem že takrat rekla, stara sem 26 let in sem že prebolela kakšno stvar, ampak ta izguba me pa tako teži, da se ne da povedati. 🙁( Ne vem, zakaj spet to pišem, ampak takrat ste me tako razumeli in mi je bilo lažje.. Sploh se ne morem ˝v roke vzet˝ in razumsko gledat na stvari, ampak se uničujem z nesmiselnimi vprašanji kot npr. kaj če bi ga prej peljali k veterinarju, kaj če bi imel druga zdravila, kaj če so se zmotili.. in to in ono.. In se sekiram za stvari, ki se ne dajo popravit, ker tako težko sprejmem, da ga ni in ne bo več.. 🙁(

Popolnoma normalo je da žaluješ za kužkom. Samo poskusi zdaj malo manj mislit na to in se posveti novemu družinskemu članu, boš videla koliko veselja ti bo prinesel. “Starega” kužka ne boš nikoli pozabila in prav je tako ampak sem prepričana, da tudi novi kuža potrebuje tvojo ljubezen in to ti bo pomagalo, da boš prebolela prejšnjega kužka. Boš videla, da bosta tudi s tem postala še kako dobra prijatelja. Nima pa nobenega smisla, da se obremenjuješ s takimi vprašanji, ker mi vsi in tudi ti sama zelo dobro veš da si za svojega prijatelaj naredila vse kar si lahko.
Posveti se novemu prijatelju in skupaj si bosta pomagala in preživela še ogromno lepih in srečnih trenutkov.
LP Saša

Veš Maša vsa žalost enkrat mine in potem se obspominu na nekoga, ki si ga imel rad le še nasmehneš, ker se spominjaš le lepih trenutkov in ne več bolečine ob izgubi. Sama sicer ne vem kako je če ti umre kuža, ker imam doma prvega kosmatinca, vem pa kako je ko ti umre zelo draga oseba. Meni je letos poleti umrla babica – najboljša babica na svetu. Bila je hudo bolna več let in je počasi pešala iz dneva v dan ( bila je skoraj slepa in trpela zaradi skleroze ). Zadnje mesece sem se sploh navezala nanjo saj sem skrbela za njo vse dopoldneve. Lahko si predstavljaš koliko skrbi in veselja ti lahko prinese skrb za babico – na koncu me sicer ni poznala več in je govorila same grde stvari – ampak taka je pač ta bolezen. In nato je prišel tisti grozni petek, ko je šlo vse narobe. Fant si je dokaj hudo poškodoval oko in sem ga morala po hitrem postopku peljat v Ljubljano ampak kaj naj naredim z babico? Nič hitro sem jo “spravila” v posteljo poklicala brata naj pride domov in jo pazi jaz pa sem odrvela v Ljubljano. ko sem se zvečer vračala domov me je poklical oče in mi sporočil, da je babica padla s postelje in si zlomila kolk – bilo mi je, kot da bi se utapljla – vedela sem, da babica ne bo preživela v bolnišnici, ker ne bodo vedeli kako skrbeti zanjo. Ni mogla več govoriti, kaj hoče – nihče je namreč ni razumel, samo naša družina, ko smo bili vedno z njo. In nato sem hodila v bolnišnico na obiske in jo gledala kako vidno hira in njeno zdravje je šlo še samo navzdol. Ker doma nikakor ne bi več mogli skrbeti zanjo smo jo dalo v dom Črni Vrh – v tem lusuznem domu pa je preživela le 1 teden in nato tiho umrla. In tudi jaz sem se spraševala bi babica še živela, če jaz ne bi takrat odšla v Ljubljano, sem jaz kriva, da je umrla … Potem me je oče postavil na realna tla – rekel je samo, preživela je svoj čas, krog se je zaključil in sedaj je srečna s svojim atom, ki ga je tako pogrešala. In to je res vsak doživi svoje trenutke zmeraj pa pride čas, ko je potrebno narediti prostor drugim. Ko je umrla moja babica se je rodil njen drugi pravnuk – in to ponazarja ta krog življenja – rojevanje in umiranje. sedaj grem s svojim psom večkrat na pokopališče in se tam v mislih pogovarjam z njo, obujam spomine in mi je lepo, ker vem, da je v srcu še vedno z mano. Potem pa grem še k njeneu malemu pravnučku in ga pestujem in mu že sedaj pripovedujem zgodbice o njej pa čeprav me ne razume. In zdi se mi,da moraš to narediti tudi ti s tvojim novim kužkom. Spominjaj se preminulega psa, spominjaj se lepih trenutkov ampak ne pozabi, da je nova kepica pri vas doma zasedla njegovo mesto in rabi veliko ljubezni – krog življenja se je obrnil. Ne obremenjuj pa se s tem, kaj vse bi lahko storila za preminulega kužka – marsikdaj reševanje življenja podaljšuje agonijo – za vsakega pride čas slovesa.
LP Tina

Maša!
Zdaj se počutiš še krivo, ker nisi na svoje kužka pozabila takoj, ko je v hišo prišel mladiček? Razmišljaš, če ga boš sploh lahko imela dovolj rada? Ej! Vsi smo šli skozi to! En mesec je zelo malo časa! Pri nas je minilo skoraj 5 let in ko zagledam mavrico, se nasmehnem, zraven pa mi solze zalijejo oči! Vendar pa bolečine ni več! Je le spomin na čudovito kužico in prelepe trenutke, ki mi jih je podarila.
Maša! Ni ti treba pozabiti nanj! Raje obesi njegovo sliko in mu prižgi svečko! Vedno bo ostal del tvojega življenja, ni ti ga treba nadomestiti z nikomer! Prav tako kot bo mali kužek med odraščanjem postal povsem novo bitje, z novimi značilnostmi in vragolijami! Takrat boš počasi ugotovila, da imaš v srcu dovolj prostora za oba. Vsak od njiju bo zaznamoval obdobje tvojega življenja s tem, da je živel s tabo in bil samo tvoj!
Predvsem pa pomisli na tisto: “I have sent you on a journey to a land free form pain, not because I did not love you, but because I loved you too much to force you to stay.” Nikoli ni prezgodaj ali prepozno – vedno je pravi trenutek tisti! Ne glede na vse!
😉

[img]http://www.danasoft.com/sig/ostrzkla.jpg[/img]

No wise man who ever lived could truly comfort the heart that has lost what it held most dear.

Most people have experienced the loss of a loved one. So they try, each in their own way, to make you feel they understand how sad you are.

The world understands less the pain of losing an animal.

This is because many people have never felt for themselves the true love of an animal. So, you can not really expect these people to realize that your love for a pet may be greater than your love for the dearest people in your life.

The bond is different, and can never be put into words.

It is a bond that only The Heart understands….

Love – in any form – can never be replaced.

MAYA’S FIRST ROSE Diary of a Very Special Love
By Martin Scot Kosins

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ Ja volim samo sebe za druge mi se jebe!!!

Maša, kot verjetno veš, sem tudi jaz izgubila mojo Shio. Ja, in še vedno boli in še vedno mi je hudo. Pa imam doma še dva psa, vsak je nekaj posebnega, ampak nje ne more nadomestiti nobeden.
Kako dolgo traja? Ne vem, verjetno vsak potrebuje čas za žalovanje. Nekateri manj, drugi dalj časa. Počasi verjetno manj boli, pozabiš pa ne nikoli. Jaz sem iz sten snela Shiine slike in diplome, ker mi je bilo prehudo. Sem pa njene igračke dala Huarmi… Vsak dan cmeram v WC-ju, da me hčerka ne vidi, ko se Huarmi s cufkotom igra na enak način kot se je še ne tako dolgo nazaj Shia…
Ja, boli, ampak mene tolaži misel, da mi je bilo dano, podarjeno preživeti s Shio čudovite trenutke. Tolaži me misel, da sva skupaj doživele toliko lepega in pravzaprav šle skupaj čez vse pomembne prelomnice v mojem življenju.
Maša, novo kepico boš vzljubila. Na morda drugačen način, morda zaradi drugih stvari. Ljubezni imaš dovolj, samo bolečina mora malo popustiti.

Drži se!

Yo

----- Svojih zivali NE hranim s hrano Satisfaction.

Maša, vem, kako je tezko, ampak verjemi, da bolecina pocasi mine. Ne vem, mogoce je bilo meni s Fikom lazje. Ob meni je bil skoraj 17 let. Zivljenja pred njim se prakticno ne spomnim. In ko je prisel cas, da se posloviva, sem bila jaz tista, ki sem znala prepoznati pravi trenutek. Imela sva cas, da sva se poslovila, in v tistem trenutku sem vedela, da je cas. Boli, se danes po treh letih boli. Ampak drugace, kot je prve mesece. Praznina se je pocasi zapolnila, pa vendar je se vedno z mano. Vedno bo zivel v mojih spominih. Dokler se ne srecava pod Mavricnim mostom.

Lp, Mojca

When God Created the World, he allowed the Shar-Pei to lick up all the pieces of blue sky that fell to the Earth when the stars were being set and that's how the Shar-Pei got his blue tongue. From an old Chinese tale

8 let je že od kar mi je umrl moj prvi pes, s katerim sem skupaj preživela otroštvo, vmes mi je umrl še en pes, sedaj imam tretjega. Mucov raje ne štejem, ker jih je bilo 5.
Pozabiš nikoli ne. Vsakič, ko kdo napiše, da mu je umrl pes, mu v mislih rečem, naj pozdravi Inča, ko ga sreča, pa Dara in naj ne preganja mojih mucov. Najprej se spomnim na prvega psa. Sedaj, ko to pišem imam solzne oči.
Tako to je, vedno ga nosiš v srcu.
Navežeš se na novega psa, ljubiš ga še bolj, kot si prejšnjega. Bolečina pa mine in solze dobiš le ob spominu nanj.
Spomnim se, da sem morala Dara odpeljati na evtanazijo v torek. V sredo sem v pasji šoli imela skupino. Sredi treninga sem začela neustavljivo jokati, ker sem gledala tečajnike s kakšnimi malenkostmi se obremenjujejo.
V petek sem treninig lahko speljala brez joka.
Čas in pa nova kepica ti bosta pomagala pri žalosti, ki jo imaš v sebi.

Trajalo bo kar še nekaj časa preden boš nehala žalovati in sprejela novega kužka v celoti.
Žalovanje se praviloma še podaljša, če novi kuža pride k hiši kmalu po izgubi prejšnjega ter je še iste pasme. zakaj? Ker podzavestno v njem iščeš starega prijatelja kar še dodatno obuja predvsem boleče spomine.

Ko sem izgubila prvega psa (uspavanje zaradi prometne nesreče), sem dobila drugega sicer šele slabe pol leta kasneje, druge pasme ampak podobne. Lahko ti povem, da se doživljala napade joka celo več kot eno leto kasneje.

Ko sem izgubila drugega psa (uspavanje zaradi raka), sem doma imela še 2 enake pasme in pa enega druge pasme, ki je prevzel v celoti mesto tega, ki sem ga izgubila. Pobrala sem se v dveh mesecih – vedela sem da je bilo uspavanje edina humana odločitev.

Ko sem izgubila tretjega psa (uspavanje zaradi odpovedi ledvic) sem žalovala točno nekaj dni, iz istega razloga kot pri drugem psu.

Tako je to…moraš dati času čas in se boš potolažila. Samo nekaj si zapomni: NE IŠČI v novem kužku starega, upoštevaj da je to čisto drug bitje z drugačno osebnostjo. Pač sta iste pasme, to imata pa tudi edino skupno.

LP in drži se

Tudi jaz po dveh mesecih še vedno žalostna. mojega muca je povozil avto. v bližini doma, vsak dan se peljem mimo mesta, kjer ga je povozilo. pa ne morem nič narediti. vem pa, da je imela lepo mačje življenje. to je pa tudi edina stvar, ki me tolaži. bolečina ni pa nič manjša. sicer smo posvojili vmes že enega muca (se včasih počutim kot izdajalec), po drugi strani sem pa še enemu mucu omogočila, da se ima fino. da se ga razvaja, se z njim igra in da ga nikoli ne zebe in ni nikoli lačen. ampak solzne oči imam pa še vedno. Lažje mi je bilo, ko je psička, ki smo jo imeli 14 let, umrla. saj sem vedela, da ne bo vedno. Še vedno jo pogrešam. Ampak jo nosim v srcu. Ja, na žival se res navežeš.

meni je 16 letni brat umrl pred kratkim in je to dosti huje, ampak vseeno žalujem,sočustvujem s tabo maša..

Draga Vajla, moje sožalje.. Tudi meni je umrl bratec, sicer resda je bil dojenček, ampak vseeno žalostno.. Kar lahko rečem je, verjamem, da je tvoja družina dobila angelčka, ki pazi na vas..

Maša!
bolečina mine,spomini na vse lepo preživeto z njimi pa ostanejo.
Sam sem v dveh letih izgubil tri pse,zato mi verjemi,da je temu
tako.

New Report

Close