Pozdravljeni,

s partnerjem sva skupaj dobrih 6 let in imava čudovitega 5 let starega sinčka. Vsa ta leta sva se srečevala z različnimi, tudi težkimi, problemi in sva jih tako ali drugače uspešno prebrodila. Pred nekaj dnevi pa kot strela z jasnega – kupil si je motor. Od kar sva skupaj jih je gledal, si najbrž tudi želel, vendar zaradi financ si tega ni mogel privoščiti, pred tem, ko pa še nisva bila skupaj pa si je dve sezoni motor sposojal. Vedel pa je tudi kakšno je moje mnenje o tem – motor (govorim o športnem motorju) imaš lahko ko si sam – brez otrok, tisti moment, ko pa se ti pridruži otrok – imaš do njega določene obveznosti, z motorjem pa je povezano preveliko tveganje (prvič nekih izkušenj nima, pravi da bo vozil počasi, da bo pazil, da se z vatom tudi lahko zaleti,…). Motor in družina pač po moje ne gresta skupaj. Kljub mojemu nasprotovanju mi je dal vedeti, da motorja ne bo dal od hiše. OČITNO JE NA MENI, DA SE S TEM SPRIJAZNIM, BOJIM PA SE, DA TO NE BO MOGOČE. Ali morda res preveč egoistično gledam na to? Vrtim se v začaranem krogu glede odgovora, bojim pa se, da bo to porušilo stanje med nama. Kaj naj naredim?

Lp

Spoštovana manyka,

vaš strah je v zvezi z zadevo »motor – prav ali narobe«, potrebno vzeti zares. Upravljanje športnega motorja, je vsekakor tveganje za zdravje in življenje voznika. Če bi si motor želela oba, ker bi se na njem skupaj vozila, je to še vedno tveganje, vendar bi ne bilo nespoštovanja. Tako pa je videti, da gre za “adrenalinski pobeg” enega. Saj do tega “nevarnega luksuza” ima partner pravico, vendar če je vmes družina, je potrebno tovrstne odločitve PREVZEMATI SKUPAJ in pri tem vas je partner zaobšel. Če drugega ne, je to nespoštljivo vedenje do vas in družine. Ali ste sebična vi?

Sebični smo kolikor v odnosu nekaj počenjamo izključno zaradi sebe in pri tem zanemarimo potrebe drugega, ki je z nami v odnosu. V kolikor se zanj bojite vi in vajin otrok, tu težko vidim sebičnost. Se pa težko znebim občutka, da gre tukaj predvsem za to, da se v tem odnosu počutite zanemarjeno kot ženska, ki ste mu naenkrat na nehvaležnem “2. mestu”, saj je v aferi z “novo ljubico” – adrenalinsko vožnjo. Seveda, to so občutki, odgovor resnice imata vidva.

Seveda je očitno, da je partner trčil ob neodgovornost oz. pomanjkanje zavedanja o posledicah svoje odločitve, ki jih zanika in bi naredil vse za to, da bi okolico prepričal v svoj prav (resnega tveganja pri tem noče videti – in ravno to zna biti nevarno). Če biti brez motorja za partnerja pomeni resno frustracijo in nemir, potem gre res za obliko zasvojenosti.

Ob vsem tem me najbolj prepriča to, da je zadeva »motor« le “maskirna obleka” za bolečino vajinega partnerskega odnosa, ker je tam nek nemir/stiska, o čemer med vama ne teče ustrezna komunikacija. To lahko preverita tako, da sta si do konca iskrena. Morda bo sčasoma ta tema izgubila na vrednosti za vajin odnos in družino ter počasi izzvenela.

Skratka, zadevo je potrebno vzeti zares, saj najbrž zakriva neko drugo vajino pomembno temo odnosa, o kateri težko varno spregovorita. Ključna vprašanja se mi tako zdijo ta: kaj ostane/nastane med vama, ko zadevo »motor« izključimo iz vajinega odnosa? Koliko je to ena od tem, ki vaju drži dovolj stran drug od drugega, da se ne bi preveč predala in s tem ranila in hkrati dovolj blizu znanim (čeprav ne-varnim) vzorcem vedenj, prežetih s strahom, jezo in še čim? Kaj če si je motor partner na (neodgovoren in neveden) način izbral zato, da ga ustavite ter mu date vedeti, da je še vedno moški vašega življenja in ki svoje moškosti ne potrebuje dokazovati z nevarnimi vožnjami po mestu (pred lepimi dekleti)? Torej tema, ki jo v tej dinamiki nevede skrivata, je povezana z vama in vajino intimo.

Skratka, poskusita si odgovoriti čemu je tako pomembno za vas, da motorja ni pri hiši in za partnerja, da ga mora imeti? Saj potem bo počasi steklo…