Pozdravljeni!

S sedanjim partnerjem se poznava že nekaj let. Najina zveza je omejena bolj ali manj na vikende, ki jih preživljava sama ali pa z otroki (imava otroke iz prejšnjih zvez), ter na skupne dopuste. Drugače pa sva dnevno na tel. vezi, tudi po večkrat na dan. Naj povem, da je zgledalo od začetka vse idealno kot povsod drugod. Kmalu pa so se začele pojavljati težave, sprva manjše, nato čedalje večje.

On izhaja iz urejene družine, oče je strog, mora biti vse po njegovem, mati pa je zelo direktna, včasih že pikra, ampak skrbna in urejena ženska. Podrobnosti ne poznam, saj mi partner o njih ni kaj dosti govoril, to so samo moja opažanja.

Pri nas doma je bilo drugače. Oče je bil zaposlen, mati pa je skrbela za tri otroke in vse ostalo. Med njima ni bilo nikoli ljubezni, mati je morala biti tiho in delati, kot je rekel oče, saj je on služil in nas preživljal. Velikokrat je zmerjal njo in tudi nas otroke, če ni bilo narejeno tako, kot je želel. Najbrž je že takrat po malem pil, zdaj, ko je v pokoju, se to samo še stopnjuje. Mati je veliko prejokala in se tudi večkrat zdravila zaradi depresije. Zaradi slabih razmer doma sem se takoj po končani srednji šoli odselila k fantu, zanosila in se poročila. Od drugega partnerja sem se ločila zaradi njegovega varanja.

Med nama s sedanjim partnerjem prihaja vedno do večjih prepirov zaradi tega, ker mi nikoli ne da nič prav. Vedno je mnenja, da se hočem jaz samo kregati, ker se ne strinjam z njim in želim izraziti svoje mnenje. Zanj ne obstaja beseda pogovor, tudi ko začnem z mirnim glasom, mi očita, da iščem prepir. Tako ostajajo vsi problemi nerazrešeni in po njegovem se morajo do naslednjič, ko se spet vidiva, pozabiti. Prišlo je že tako daleč, da sem pobrala svoje stvari in odšla domov, ker enostavno nisem zdržala tega. Moja šibka točka pa je jok in to ga vrže čisto iz tira. Priznam, da sem zadnje čase zelo razdražljiva in hitro planem v jok, potem pa mi očita, da ga s tem izsiljujem. Rada bi se izkopala iz tega, pa nikakor ne gre. Tudi čez praznike sva se tako sporekla, da sem nato samo še jokala, on pa se je umaknil, in tako sem spet odšla domov. Večkrat sem že načela pogovor na temo, da se ob njem ne čutim več zaželena in da je postal hladen do mene, pa pravi, da sem ga jaz naredila takšnega. Sploh ne vem več, kako naj se obnašam, da bo prav. Ko se skregava, si očitava veliko stvari, za katere je meni potem žal, njemu pa ne, ker mu nima za kaj biti. Ne vem, ali noče ali res ne vidi, da je tudi on kdaj kriv za prepir. Večkrat je tudi on zelo razdražljiv, ker ne gre vse po njegovih načrtih.

Te dni razmišljam o tem, da bi dokončno prekinila najino zvezo, ker mi jemlje preveč energije. To sem mu tudi povedala in je rekel, naj se odločim, kakor se mi zdi prav, svojega mnenja o tem pa ni imel. Po drugi strani mi je zelo težko, ko pomislim, da bi se razšla, saj zna biti zelo dober, prijazen, ustrežljiv in tudi dober ljubimec. Večkarat sem že poskušala, da bi se čustveno malo odprl, pa mi ni uspelo. Zelo težko kaj pove o sebi, tudi prijateljem in v službi ne govori o svoji zasebnosti. Te dni sva samo na sms-ih in mailih, ker je meni prehudo in ne morem z njim govoriti po telefonu. Tako vsaj skrijem solze, da mi nima kaj očitati.

Sama bi bila pripravljena iti tudi k kakšnemu terapevtu, partnerju pa se to zdi brez veze in je mnenja, da mu ne bo nihče govoril, kako naj živi. Mislim, da sem napisala kar precej, da boste lahko presodili, ali je smiselno še vztrajati. Je sploh možno, da se sama izkopljeva iz teh težav in kdaj morda tudi zaživiva skupaj?

Spoštovana sonček.m,

če povzamem vašo zgodbo, ste se našli s človekom, s katerim vaju povezuje nekaj pomembnih stvari. Oba sta prišla do točke v življenju, ko sta potegnila črto pod pretekle zveze in želela tokrat ustvariti nekaj boljšega, kakovostnejšega. Ker sta prišla v to zvezo z otroki iz prejšnjih, oba vesta in se učita, kaj je odgovorno starševstvo. Nemara vas je zaradi pitja pri vašem očetu pritegnila partnerjeva družina, ki se vam je zdela »urejena« – jaz bi tej urejenosti bolj rekla togost. Pri obeh sta očeta bila »glavna« pri hiši; kakor reče oče, tako mora biti. Mati je podrejena, čeprav so nianse v vsaki družini drugačne (vaša mama se zateka v podredljivost, depresijo, partnerjeva v pikrost in »pametnost«, toda obe sta nezadovoljni). Morda sta tudi zato ostala pri shemi srečanj za vikend in počitnice, ko je vse lepše, prijetnejše, manj obremenjeno; toda po nekaj letih se je treba kljub »vikend romantiki« soočiti z realnim življenjem, s partnerjem, kakršen je, in se odločiti, ali vam to ustreza ali ne.

Verjamem, da ste sploh na začetku imeli občutek, da ste končno našli pravega, torej človeka, ki zna biti zelo dober, prijazen, ustrežljiv in tudi dober ljubimec. Toda prav vsak od nas ima tudi svojo temno plat in odlično je, kadar si jo priznamo in jo sprejmemo in seveda v zvezi z njo tudi kaj ukrenemo; se v partnerskem odnosu vsakodnevno srečujemo z njo in zmoremo toliko poguma, da pred njo ne bežimo v mišjo luknjo. Torej, temno plat imamo vsi – samo vaš partner ne. Kako bi jo tudi imel ob strogem očetu, ki ga je tako strah, da bi na njegovo avtoriteto padla senčica, da mora kar naprej dominirati, in pedantni, kritični, pikri materi? In ker si te temne plati ne prizna, jo mora videti v vas – in zato ste za vse krivi vi. Tako kot on nezavedno (namreč ne zavedajoč se, kako škodljivo je to) povzema vzorec svojih staršev, tako vi drsite v materin odziv na stisko – v depresivnost, pasivnost, morda tudi pasivno agresivnost, češ, glej me, kakšna žrtev sem, s tabo govorim po telefonu, samo da ne boš videl mojih solz – in res ne vem, koliko vam to že ne preseda!

Vaše vprašanje je retorično. Seveda še obstaja upanje – upanje živi, dokler dihamo. Upanje je tudi za vaju – in imenuje se sprememba. Vaš partner se je boji in zato se je brani z vsemi močmi – z vami manipulira s hladnostjo, »diagnosticiranjem«, da ste ga vi naredili takšnega, etiketiranjem, da ste za vse krivi vi, in podobnimi prazgodovinskimi nesmisli. Vi seveda veste, da so nesmisli, in iščete bolj potrditev kot razlago – prepričana sem, da boste dobili koristne odgovore še od drugih forumašev. Ampak naj vam rečem še tisto, kar se mi zdi najpomembnejše.

Vzemite sedanjega partnerja kot to, kar je vsa ta leta za vas tudi bil: ljubimec. Ob njem ste doživeli marsikaj lepega in verjetno vam je ta zveza pomagala, da ste si zacelili kako rano iz preteklosti in si izboljšali samopodobo; isto velja seveda tudi zanj. Obremenitev zrelega partnerstva pa ta zveza ne prenese. Vi zdaj že veste, da se vam ni treba poročiti in imeti otroka z vsakim moškim, s katerim ste v zvezi; da pravzaprav lahko živite (poljubno dolgo) tudi sami, da za potrditev svoje vrednosti ne potrebujete moškega. Če želite moškega, ki ga čustvene intime ne bo strah, razmislite, koliko časa boste še prenašali sedanjega partnerja, ki je za to povsem neopremljen in tudi ni pripravljen ničesar premakniti. Če vam je še vedno ljub, pa nadaljujte z vzorcem zveze na daljavo – toda do tega vam ni, sicer ne bi bili v taki stiski. V vsakem primeru pa umaknite žaromete svoje pozornosti s partnerja in vajine zveze in jih končno prvič v življenju resno obrnite vase. Kdo ste, kakšno življenje si želite? Vaša otroka odraščata, veliko ste prestali, česar ne bi mogli, če ne bi bili močna ženska. Zdaj ko jočete, takrat ko bi se morali razjeziti in udariti po mizi, sami sebi jemljete moč, ki je v vas in čaka, da se izrazi: v uresničevanju vaše vitalnosti in ustvarjalnosti! Zatrta moč vodi v depresijo, osvobajanje te moči pa iz depresije! Za začetek bi bilo zanimivo, če bi prenehali s telefonskimi klici večkrat na dan. Nikar se ne razprodajajte, že samo iz vašega pisanja je jasno, da ste vredni več. Trdno verjamem v vašo sposobnost, da se v tej zvezi in nasploh postavite zase in si z delom na sebi daste spoštljivo mesto pod soncem, ki vam pripada.

Lep pozdrav in oglasite se še kaj.

Pozdravljeni!

Najprej se iskreno zahvaljujem za vaš izčrpen odgovor. Mislim, da ste res zadeli bistvo in da sem od vas želela prebrati bolj potrditev tega, da z mano ni nič narobe, kot mi partner večkrat očita, kot pa odgovor na to, kaj naj storim. Tega sem se zavedla šele, ko sem prebrala vaš odgovor.

Moram povedat, da sva te dni prišla do zaključka, da je bolje, da ostaneva samo še na prijateljski ravni kot pa da v nedogled mučiva drug drugega. Končno mi je priznal, da ima tudi on svoje napake in “kaprice”, preko katerih ne more kar tako. Sama v prijateljstvo v tem stanju in čustvih, ki so še globoko v meni, najbolj ne verjamem, čeprav sem zaenkrat pristala na to. Po eni strani si želim, da bi se najina zveza pokrpala in da bi nekoč lahko zaživela skupaj, po drugi strani pa se preveč bojim najinih nenehnih prepirov.

Zavedam se, da bi bilo bolje vsaj za nekaj časa prekinit tudi telefonske pogovore in sporočila, vendar je brez tega zelo težko in vsaka njegova beseda, četudi samo preko sms-a, me pomiri. Daje mi občutek (pa četudi samo trenutni), da mu še kljub vsemu nekaj pomenim, da je tudi njemu težko, čeprav tega ne pokaže. Sama ga še vedno zelo pogrešam, vendar ga s svojimi čustvi nočem več obremenejvat. Poskusila sva tudi kakšen dan brez komuniciranja, da bi se lažje distancirala drug od drugega, pa se ponavadi že zvečer pregrešim in mu kaj napišem. Odpiše mi vedno in ponavadi takoj, zdaj sicer bolj v prijateljskem smislu, vendar iz njegovih besed čutim, da si tudi on kljub vsemu želi več kot samo prijateljstvo.

Pravi, da zaenkrat ne bo iskal druge ženske, bila bi pa dobrodošla moja družba za kakšen izlet, sprehod v naravo ali pogovor. Zavedam se, da se lahko najino druženje konča v postelji in moja čustva bodo spet planila na dan. Kljub vsemu ga imam še resnično rada in tudi meni ni, da bi iskala drugega partnerja. Mislim, da bi bi bilo najbolje za oba, da bi za nekaj časa prekinila stike, potem pa bi lažje videla kako naprej.

Pišem že lahko o tem, kaj bi bilo najbolje, vendar to prenest v prakso ni enostavno. Ne vem, kako naj neham mislit nanj, na najine prijetne trenutke, ki jih tudi ni bilo tako malo, na njegov smisel za humor, dobrosrčnost, ustrežljivost…skratka na vse pozitivne stvari, ki so povezane z njim.

Tudi kar se tiče moje razdražljivosti in joka – vem, da bi bila mogla kdaj udariti po mizi in biti odločnjejša, tako kot znam biti v službi in tudi sicer v življenju, vendar enostavno ne gre. Vedno sem si v mislih govorila, da danes me pa že ne bo spravil v jok, da bom močnejaša, ko pa je prišlo do prepira, sem se prej ali slej zlomila. Kot bi iz mene prišla žalost in obupanost sama nad sabo, da nisem več sposobna ene normalne zveze.

V meni so sedaj zelo mešani občutki in najbrž bo dolgoročno res ostalo pri tem, kar ste mi predlagali – da ostane samo ljubimec in da si ne ustvarjam nekih iluzij o skupni prihodnosti. Upam, da se bodo tudi moja čustva čimprej sprijaznila s tem, da ni bistvo življenja ljubiti in biti ljubljen.

Še enkrat hvala, ker ste si vzeli čas zame.
sonček.m

Spoštovani,

hvala tudi vam za odgovor, v katerem ste svojo situacijo osvetlili veliko jasneje kakor v prvem pismu. Tu se pokaže, da je stiska vaše zveze (kot tudi prejšnjih zvez) res samo simptom globlje ranjenosti, ki ste jo prinesli iz primarne družine. Vse nezaceljeno, kar smo prinesli od tam, nosimo v odrasle zveze, ker nas žene nezavedna potreba po ponavljanju vedno istih bolečih izkušenj – z namenom, da bi jih nekoč vendarle predelali, zacelili. Toda naši “otroški” možgani izbirajo za to samo in samo partnerje, ki nam bodo odigravali iste bolečine kakor vzdušje ob starših. Za predelavo tega ne pomagajo dobri sklepi – to sami veste. Kot majhna punčka, kakršni ste bili nekoč, si obupano ponavljate “Vedno sem si v mislih govorila, da danes me pa že ne bo spravil v jok, da bom močnejša, ko pa je prišlo do prepira, sem se prej ali slej zlomila” – vendar ste zdaj odrasla ženska, veste, da je to nesmiselno, in si vseeno ne znate pomagati; toda kdo bo poskrbel za to punčko, če ne vi? Dokler ne boste, bo vsaka zveza novo mučenje, slabšanje samopodobe in utrjevanje prepričanja, da niste “več sposobni normalne zveze”. Seveda lahko preživite vse življenje v trpljenju, tako kot vaša mama in tudi oče, ampak vi imate na voljo več virov, da si pomagate, izbrali pa boste sami.

Še dvoje bi rada razjasnila. Pravzaprav vam nisem želela predlagati, naj “ostane samo ljubimec” – pri vas taka shema ne funkcionira, ker si želite moškega v celoti, do česar imate tudi vso pravico. Kaj pa ste mislili s stavkom: “Upam, da se bodo tudi moja čustva čimprej sprijaznila s tem, da ni bistvo življenja ljubiti in biti ljubljen”? Jaz ga slišim kot obupan krik: “Naj mi že vendar nekdo dokaže, da je zame bistvo življenja ravno to: ljubiti in biti ljubljen!”

To pa si boste dokazali le sami. A šele takrat, ko boste sprejeli, da še malo niste nemočni in da ste siti vloge žrtve (bili ste žrtev vzdušja v primarni družini, zdaj pa ste odrasli in se smete sami odločati, kako želite živeti); ko boste sprejeli odgovornost, da svoje čustvene poškodbe lahko celite le sami – toda v varnih odnosih z ljudmi, ki so vašo pot že prehodili, ki vidijo dlje in boste njihovo podporo res lahko sprejeli; terapevtska podporna skupina je morda najkrajša pot v to smer. Ni pa njen cilj, da s sedanjim partnerjem prekinete, ampak preprosto to, da za začetek vsaj zadihate – saj tega si želite, kajne?

Kar pogumno naredite prvi korak, splača se.

Lepo vas pozdravljam,

Ponovno pozdravljeni!

Ugotaljam, da sem že počasi nezanimiva in dolgovezna s svojimi prispevki, zato bi bilo najbrž bolje, da bi mi odpisali kar na e-mail, če še boste našli kakšno besedo zame. O tem odločite sami, kakor se vam zdi bolj prav. Vaši odgovori mi pa vsekakor dajo misliti in upam, da bom iz njih lahko prenesla kaj pozitivnega tudi v prakso. Zavedam se, da se to ne bo zgodilo kar čez noč, vredno pa je poskusiti.

Rada bi razjasnila samo tisti del pisanja, v katerem sem vas očitno narobe razumela. Dejansko sem mislila, da se naj sprijaznim samo z ljubimcem, da bi bila to najboljša poteza zame. Zato sem tudi odgovorila v takšnem smislu, da se bojim, da se moja čustva ne bodo sprijaznila s tako zvezo. Kot ste v drugem delu mojega pisanja lahko razbrali, dejansko že celo življenje hrepenim po tem, da bi bila zares ljubljena (kdo pa ne), zaželjena in sprejeta.

Po razpadu druge zveze sem se nekaj let mučila z mislijo na takšno zvezo in jo po malem tudi prakticirala. Prinašala pa mi je samo trenutno zadovoljstvo, dolgoročnega pa ne. Večkrat sem se počutila izigrano in opeharjeno, čeprav sem se prostovoljno spustila v tak odnos. Zato sem bila v tej zvezi še bolj prepričana, da zdaj pa je to to in da moram funkcionirati po najboljših možnih močeh in dokazati sebi in drugim, da tudi jaz to zmorem.

Najbrž se bom res zatekla po strokovno pomoč še v kakšno terapevtsko skupino. Največji uspeh pa bi bil, če bi hotel z mano tudi partner. Mogoče pa mi ga uspe prepričati, glede na to, da tudi on te dni vse pogosteje išče stike z mano in čutim, da me pogreša, čeprav tega v pogovoru ne omenja. Mislim, da se tudi on ne more sprijazniti s tem, da bi bila samo prijatelja. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Za vaše vzpodbudne besede se vam iskreno zahvaljujem,
sonček.M