Spoštovani,
stara sem 22 let in sem v 8. mesecu nosečnosti. Ne vem, če je to relevanten podatek – no pa vseeno. Imam partnerja, s katerim se zelo dobro razumem. Skupaj sva se preselila ravno, ko sem zanosila in moram prizati, da se odtlej razumeva še boljše. Skratka res ga imam rada in vem da tudi on mene. Spolni odnosi so z meseci nosečnosti malce redkejši. To mi povsem ustreza, kajti veliko delava, ker pripravljava stanovanje in še v službo hodiva. Seveda se ne odrečeva nežnosti, ki pa je zvečer vseeno prisotna.
Toliko za oris razmer – zdaj pa k vprašanju. Začelo se mi je dogajati, da ponoči intenzivno sanjam o svoji prvi ljubezni, ki je bila izredno globoka in priznam, da tega človeka ne bom nikoli pozabila. Vendar v sanjah sanjam, da sem neskončno zaljubljena vanj in … Pa vendar le, ko se zbudim in malce premišljujem o tem, od kod te (vedno iste sanje) spoznam, da še tako zaljubljena kot sem bila… on ni več tisti človek kot pred 7 leti in mi sedaj tak kot je sploh ni všeč. Namreč v sanjah sanjam njegovo podobo in njega, kot je bil, ko sva bila še skupaj…
Skratka – povejte mi, ali je to normalno, kajti te sanje so precej pogoste in počutim se malce krivo, ko se zjutraj zbudim ob mojem dragem, ki ga imam res rada in … potem se stisnem k njemu in .. ta občutek krivde. Ali je to običajno? Nekateri pravijo, da v nosečnosti nagajajo hormoni?
Prosim, da mi, kljub mojemu zmedenemu pisanju, poizkušate pomagati.

Hvala,
Maja.

Spoštovana Maja,
če ste prebirali Forum pred nekaj dnevi je bilo prav tako vprašanje že postavljeno, odgovor tudi.Vsekakor se pogosto dogaja, da sanjamo o situacijah ali osebah, ki so imele nekoč za nas čustveno obarvan pomen in tako ,kot se vam ni treba sramovati spomina na svoj prvi sladoled, ali kakšno drugo dobroto, tako postane spomin na prijetno doživetje, pa čeprav iz otroške ali najstniške dobe žlahtna popestritev tistega dela našega doživljanja, nad katerim nemoremo imeti cenzure in zato tudi ne krivde.