Samska in noseča
Pozdravljeni,
sem pravzaprav samska in sem noseča (nenačrtovana zanositev po zelo zelo kratkem času poznanstva in zaščiti navkljub). Na srečo imam redno zaposlitev, svoje stanovanje, že 34 let in tudi z očetom tega otroka, s katerim se sicer dobro razumeva (kot se pač lahko po nekaj tednih), ampak nisva oz. vsaj jaz nisem prepričana, ali si želim resne zveze z njim, sva se dogovorila, da bova šla skupaj skozi to.
Me je pa neizmerno strah. Tega, kako bom zmogla sama, kaj, če bo z otrokom kaj narobe, predvsem pa me v čudne občutke peha to, kar bom opisala v nadaljevanju. Mama me je, nezaželenega otroka, rodila pri 19-ih. Takoj po rojstvu me je pustila pri svojih starših, ki zaradi delavske službe niso mogli prav skrbeti zame. 5 dni v tednu sem bila pri daljnih sosedih (gospa je bila gospodinja), čez vikend pa pri starih starših (dedu alkoholiku) in teti; bili so revni in nasploh živeli v slabih razmerah. Po približno dveh letih se je moja mama nenadoma pojavila, skupaj s svojim novim partnerjem, ki me je potem posvojil, in me odpeljala. Navezala sem se na “očeta”, njo pa zavračala, kar je med drugim najbrž vodilo v izjemno slab in nikakor ne materinski odnos do mene. Nasilje vseh vrst, nobene nežnosti, poniževanje ipd. je bilo na dnevnem redu, hkrati pa nežen in ljubeč odnos do moje 8 let mlajše polsestre.
Veliko tega sem predelala pri terapevtu, zdaj imamo nekako “normalen” odnos, vendar matere nikoli nisem in tudi zdaj ne čutim kot mame.
V sebi pa imam še vedno nek strah, bolj grozo, globoko in nedostopno, in razen v redkih “napadih” strašne stiske, ki se izraža z odrezanostjo od vsega racionalnega in s pomanjkanjem vsakršne samokontrole, do teh vsebin nimam dostopa. Ne vem prav dobro, kaj je “tam” in razlagam si, da je nekaj res groznega in ni izključena možnost, da mi je mati takoj po rojstvu hotela storiti nekaj zelo hudega (ni moja domišljija, obstajajo indici za to).
Kljub večletnemu nekdanjemu partnerstvu in želji po otroku se za zanositev nisem mogla odločiti, in sicer zaradi strahu pred tem, da bom slaba mama, da ne bom znala/zmogla ljubiti otroka in zaradi ambivalentnih občutkov do nosečnosti (del mene to doživlja kot grdo, umazano).
Prav zato, ker sem že toliko stara, ker si otroka želim (moja dikcija je bila: enkrat bom mama) in ker vem, da skoraj ni možnosti, da bi se za otroka odločila zavestno, mi splav ne pade na pamet.
Nikakor pa ne vem, kako opraviti z bolečimi in vsiljivimi ostanki moje zgodovine (ki se kažejo tudi v mojem slogu navezanosti na partnerje – razen dveh zvez so vse v slogu “možeš imat moje tijelo, samo dušu ne”, vsi ‘partnerji’ pa spadajo med ‘dobre moške’) ter obremenjenostjo s tem, da bom boljša oz. bom prekinila družinsko zgodovino. Tu mislim na mojo predstavo in željo, da se bo MOJ otrok rodil zaželen in v ljubečem ter trdnem partnerstvu. No, pa se očitno ne bo, in tudi to je del, ki ga težko sprejmem. Del mene to doživlja, kot da nisem dovolj vredna, da bi lahko “imela”, doživela, izkusila pravo družino. Kot da mi je spodletelo in sem spet slaba, kot sem poslušala dolga leta od svoje matere.
Upam, da se znajdete v tem ne ravno najbolj povezanem pisanju in vas lepo prosim, da načrtovanemu obisku terapevta navkljub delite z mano vaša razmišljanja in izkušnje.
Hvala lepa,
M.
Spoštovana Marakesh,
ne boste verjeli, ampak vaše pisanje je še kako povezano in smiselno! Kljub težki preteklosti, ki vas spremlja. Je pa polna občutkov žalosti, obupa, nemoči in strahu. Ogromno je dvomov vase in nezaupanja sebi, kar je posledica nezaupanja vaše matere vam in nenehnega poniževanja ter razvrednotenja vas kot hčerke in ženske. Ker vaša mati nikdar ni verjela v vas (očeta predvidevam ne poznate), temveč vas je zasipala z manjvrednimi in nizkotnimi besedami, ste postopoma vanje začeli verjeti, saj niste imeli druge možnosti. Zato imate težave tudi pri dvomih v to, da boste dobra mati ali partnerica. Najverjetneje ne zaupate nikomur, redko tudi sebi, zaradi česar vam je zelo težko, saj nimate neke varne opore, na katero bi se oprli, kadar vam je res najtežje (da bi se zjokali, razjezili in vas človek ne bi zapustil). Nezaupanje je deloma tudi posledica zapuščenosti s strani obeh staršev in ste tako rekoč (v prenesem smislu) ostali »sirota«. Morda vas še danes kdaj navda občutek, kot da ste čisto sami, da vas nihče zares ne razume, da nihče ne more do vas, v vašo pravo bližino.
»Tam«, kot pravite, je zakopano marsikaj, najbrž vas je strah, da bi nekega dne vse privrelo na dan in bi nad tistimi težkimi občutki izgubili nadzor. To občutenje je normalno. Zakopane so vse najtežje krivice in zamere, ki so se vam zgodile v otroštvu, zlasti občutki in doživljanja, ki ste jih takrat čutili in še danes potiskate nazaj. »Tam« so ogromne količine jeze, besa in tudi sovraštva in tega vas je najbolj strah. Besni ste za vsa poniževanja, kritike, negativne sodbe s strani vaše matere, besni ste, ker vas je ‘kar nekje’ pustila, nato pa ‘kar naenkrat’ znova odpeljala. Nihče vam ni nič povedal, vas pa je bilo zelo strah. In ni neobičajno, da matere ne čutite kot svoje matere, saj vas je nekoč »zavrgla« in takrat ste vi nad njo (čustveno) obupali, pretrgali čustveno vez, saj sicer kot otrok/človek ne bi preživeli. Vaš razum in telo sta tako naravno odreagirala, a težki občutki so se vtisnili v telo. Niti mati vas ni začutila ali sprejela kot svojega otroka, seveda je imela za to svoje razloge, zato je ta občutek nezaželenosti in nesprejetosti pri vas še vedno tako močan. Ste kdaj izvedeli, kako je vaša mati zanosila? Morda je bila to zanj precej neprijetna ali celo grozna izkušnja.
Danes vas še vedno opominjajo in čakajo na razrešitev. Na vašem mestu, če imate možnost, voljo in željo, bi se znova odločila za individualno terapijo, saj je potreben daljši proces, kjer je treba življenjske vzorce čisto na novo ponotranjiti. Vi živite življenje, kot ste ga doživljali doma, tekom terapije pa bi v odnosu s terapevtom vzpostavljali bolj varen, zaupen, umirjen in spoštovan odnos, ki bi ga vsrkavali. V vas so občutki, ki še niso bili slišani, ki jih ni še nihče zdržal. Ko si boste te težke občutke enkrat dovolili začutiti in ko bo tisti ob vas zdržal ter vas ne obsojal, ampak vam vse skupaj pojasnil, boste spoznali, da se da preživeti in da ste čisto v redu človek. S tisto težo se boste morali soočiti, vse dotlej vas bo čakala in vam jo od časa do časa zagodla. In še nekaj: vaš otrok bo vsakič pritisnil na tisti vaš gumb, ki ga ne bi smel, torej bo v vas nenehno vzbujal te občutke, ki vas bodo še bolj vznemirjali in delali negotovo. Že zdaj, ko ste noseči, so se v vas nekateri vzbudili: občutek nevrednosti, nepomembnosti, odvečnosti, prezrtosti, zanemarjenosti…, strah, da niste v redu človek, strah, da ne boste v redu vzgajali, da ste slab človek,… Glede na to, da o teh strahovih do otroka večkrat razmišljate, zagotovo ne boste slaba mama. Npr. otroka boste za vsako ceno obdržali, spremljala vas bo pretirana skrb zanj, nikdar ga ne boste zapustili, morda se boste izjemno težko ločili od njega, ipd. Problematična je tista naša nezavedna sfera življenja, ko se občutki nevede prenašajo na otroke. Ko boste vi svojo jezo potlačili, jo bo začutil otrok in bo npr. zelo trmast in nemiren. In če se vi ne boste zmožni umiriti, se tudi otrok ne bo. In ko je starš že kronično utrujen od te napetosti in nervoze, mimogrede (prvič) »udari« otroka, da se umiri. In tako se počasi začne peklenski krog nasilja in zlorab.
Všeč mi je bila misel, da ste se s partnerjem dogovorili, da bosta skozi nosečnost in rojstvo otroka šla skupaj. Vsak od vaju je prevzel svoj del odgovornosti, otrok pa resnično potrebuje tako očeta kot mater, zato naj stiki z očetom tudi kasneje ostanejo.
Začnite verjeti vase, da ste v redu človek, naj vas dejanja na to opominjajo. Dobili ste si službo, stanovanje, partnerja, otroka, to so sami dosežki, ker ste sposobni, vztrajni in imate voljo. Lepo nosečnost in nežne trenutke v krogu družine vam želim. Srečno.
Tudi jaz imam za sabo težko otroštvo, starši so me na nek način izdali in nisem čutila varnosti in zaupanja v družini in bila izpostavljena nasilju. Pomagala mi je psihoterapija (2 leti), vendar je bila le prvi korak – da sem spoznala, kaj se je v resnici dogajalo (tu zelo pomaga “postavitev družine”) in da sem začela govoriti o svojih čustvih zlasti neugodnih. Vendar to ni bilo dovolj. Jeza in zamera do staršev je še naprej tičala v meni in se je nisem mogla znebiti, pa čeprav sem vedela, da mi greni življenje in da me zavira. Rabila sem neke vrste obred, da se znebim vse te jeze in zamere, vseh teh vezi, ki so me zadrževale, še po smrti staršev. Teh obredov je več vrst, jaz sem uporabila “theta terapijo”.
Zdravljenje duše pa sedaj nadaljujem z “biodanzo”, kjer skozi ples in občutke pridem globje vase. Kjer se učim pozitivnih in prijetnih občutkov (lahkotnosti, veselja, prepustnosti, sprejetosti, bližine, ljubeznivosti, otroške radosti) in v varnem okolju na primarne načine navezovati stik s soljudmi (s pogledom, z dotikom).
Ljudje, ki imamo za sabo izkušnjo nasilja in zavrženosti, imamo zablokirano telo, kot da bi se vse težko nekako zapisalo v naše mišice in celice. Zato nam zelo pomaga vsake vrste lahkotno gibanje, v katerem uživamo.
Upam, da ti bo katera od naštetih metod pomagala. Vse so dostopne pri nas, v Ljubljani. Če te zanima, poišči na googlu, pa boš izvedela, kje so stvari organizirane.
Vse dobro in ne obupaj, pot ven je, samo vztrajna moraš biti in verjeti, da se da. Tvoja nosečnost je darilo, pomagala ti bo, da boš resno začela delati na sebi. Naj lepi občutki in izkušnje zamenjajo vso grenkobo in strahove v tebi. Morda bo tvoj otrok prvi človek, s katerim boš vzpostavila res globok medčloveški stik. Vendar naj ne bo edini. Uči se bližine že sedaj in z drugimi ljudmi.
lp