Samomor- Ne vidim več izhoda
Pozdravljeni
Sem 25 let star moški, ki ne vidi več izhoda in konstantno stremim k temu, da bi se ubil. Že od srednje šole naprej trpim za depresijo, ADHD in obcesivno kompulzivno motnjo. Konstantno mislim kakšen luzer sem, ker še nisem imel punce v življenju in mislim, da zaradi tega je tudi ne bom imel. Vsi prijatelji že s puncami, jaz pa povsod sam. Ne morem niti na dopust. Vsi bratje babice in dedka me zafrkavajo in mi govorijo če sem gej. Na faksu sem zamudil vse priložnosti navezovanja stikov s nežnejšim spolom, najverhetneje pri 25 letih je že vse prepozno .Odraščal sem v moški družbi z ženskami praktično neznam, čeprav sem v dobri fizični formi in menim , da ne izgledam ravno slabo.Pred kratkim sem bil tudi prvič na dveh zmenkih z osebo, ki jlmi je bila všeč. Zatem, ko sem ji pisal za 3. zmenek, me ni vec odpisala. Bojim se, da je “zavohala” mojo nesocialnost do žensk, nesamozavestnost in obup. Sem tudi na antipsihotikih, dvojnih antidepresivih, ki pa so pomagala 2 meseca. Sedaj je vse po starem. Bil sem tudi hospitaliziran na Polju v psihjatriji in hodil k psihoterapevtu . Brez napredka.Starši ne zdržijo vec, menim da sem jim v breme, ker trpijo z mano. Ne vidim več izhoda, že 5 let je isto sra#je. Počasi izgubljam voljo do življenja
Pozdravljeni,
hvala, da ste zaupali svojo zgodbo. Že samo to, da ste se odločili deliti svoje občutke in misli, je pomemben korak. Vaše trpljenje je resnično in globoko, in razumem, kako težko je nositi tako težo. Obenem pa verjamem, da obstaja možnost za spremembo in olajšanje – tudi če je zdaj morda ne vidite.
Kar doživljate, ni vaša krivda. Depresija, ADHD in obsesivno-kompulzivna motnja so zahtevni izzivi, ki presegajo moč posameznika, da bi jih sam obvladal. Ničesar ni narobe z vami kot osebo, če čutite nemoč ali obup. To, da ste do zdaj imeli težke izkušnje s terapijo, ne pomeni, da prave pomoči ni mogoče najti. Psihoterapija je proces, in ključna je vzpostavitev varnega in zaupljivega odnosa s terapevtom, kar pa lahko traja nekaj časa. Včasih je potrebno poiskati drugega terapevta, da bi našli nekoga, ki resnično razume vaše potrebe.
Vaši občutki osamljenosti, nesamozavesti in dvomov vase so razumljivi. Veliko ljudi se počuti podobno, če še niso imeli partnerskega odnosa ali imajo manj izkušenj z navezovanjem stikov. To pa ne pomeni, da so možnosti za ljubezen in povezovanje z drugimi za vas zaprte. Starost pri tem ne igra ključne vloge – vsi rastemo in se razvijamo s svojimi izkušnjami, tudi pri odnosih. Zavrnitev, ki ste jo doživeli na zadnjem zmenku, je boleča, vendar ni znak, da z vami nekaj ni v redu. Zavrnitev je del odnosa – pomeni le, da ta oseba ni bila prava za vas.
Razumem, da vas boli, ker se počutite nerazumljeni, in da ste utrujeni od občutka, da stvari ne napredujejo. A zdravila, ki jih jemljete, so le podpora – ne morejo pa pozdraviti notranjih ran, ki izvirajo iz globokih izkušenj. Tega se lahko dotaknemo le v odnosu – skozi terapijo, ki omogoča, da predelate pretekle bolečine in razvijete novo zaupanje vase.
Glede vašega strahu, da ste breme za starše – vaša družina verjetno trpi, ker vas imajo radi in ne vedo, kako vam pomagati. To ne pomeni, da ste jim v breme, ampak da čutijo nemoč. Pomembno je, da si dovolite sprejeti pomoč, bodisi od njih bodisi od terapevta, tudi če se zdi, da ste že vse poskusili. Prava podpora je tista, ki vam bo omogočila, da počasi začnete čutiti upanje.
Vem, da vam je zdaj zelo težko in da se morda zdi, kot da se bo to stanje nadaljevalo večno. A resnica je, da je življenje spremenljivo. Tudi po dolgih letih trpljenja je možno najti luč in začeti znova. Naprošam vas, da ne zaprite vrat pomoči. Če bo prvi korak znova obisk pri terapevtu, ki vas bo resnično razumel, je to lahko začetek spremembe.
Ne obupajte, vedno obstaja pot naprej. Če potrebujete še karkoli, sem tu.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj