Spoštovani!

Imam sina starega 11 let, ki kar naprej govori da se bo ubil.Po naravi je zelo nemiren oz.živčen, in če ni kaj po njegovo, pol je ogenj v strehi.Uči se zelo nerad in če ga opominjam, da naj se potrudi in v šoli posluša, se bi najraje kar ubil.
Naj povem, da nikoli prej ni imel teh težav, v šoli mu je šlo zelo dobro, dosegel je prav dober uspeh.
Sama sem že razmišljala od kod njemu te misli, pred dvema letoma nam je umrla punčka , ki jo je imel zelo rad, od te izgube se pravzaprav šele najbolj “pobiramo”.

Kako bi lahko pomagala sinu?

Pomoč sem iskala pri šolski psihologinji, vendar ni razumela naše stiske, in je celo prišlo tako daleč, da sem se morala zagovarjati pri socialni delavki, ker naj bi sina napačno vzgajala!
Tudi razredničarka vedno krega le njega, če kateri od sošolcev kakšno neumnost napravi,enostavno je sin kriv, pa sva z možem že govorila z njo, pa nič ne pomaga.

Ne vem več kako naprej, sin je postal zelo jezičen, vse kar mu “na pamet pade”,reče bilo komu, pozabil je na vse olike,navsezadnje se ga bomo začenjali še bati.
RAda bi ukrepala zdaj, vendar ne vem kako.
Prosim,pomagajte!

Vsakega nasveta bom zelo vesela.
Hvala in lep pozdrav

Pozdravljeni,

naj povzamem. Imate 11 letnega sina, ki ne prenaša dobro, če ni kaj po njegovo. Na zahteve se odzove z grožnjo s samomorom. Postal je jezičen, ne pozna olike. Počasi se ga boste začeli bati.
Če kateri od sošolcev naredi neumnost, razredničarka vedno krega le vašega sina.

Bili ste v stiku s šolsko psihologinjo, socialno delavko in očitno je bil izpostavljen vzgojni problem, ne kaj drugega. To vas je seveda prizadelo. Glede na težave doma, je verjetno, da ima težave tudi v šoli. Je jezičen in brez olike kot pravite, razredničarka pa ga po krivem krega namesto sošolcev? Poskušajte biti do njegovega vedenja kritični in objektivni. Dobro delate takrat, ko ga zaščitite, ko to zares potrebuje in takrat, ko mu pokažete, da mora posledice svojih dejanj nositi sam.

Omenjate smrt v družini. Ta je lahko prinesla spremembe v vedenju. Ne vem koliko je bilo priložnosti, da bi se o tem pogovarjali s sinom. O tem kaj se je zgodilo in o tem, kako se je on ob tem počutil. In kako se je počutil ob vas, ko ste žalovali. Zato je mogoče pametno poiskati mnenje še drugega psihologa. Če bo tudi ta mnenja, da gre za vzgojni problem boste vedeli , da se morate temu posvetiti.

lp

New Report

Close