Samomor
Pozdravljeni,
Lepo vas prosim za pomoč, brez obsojanja in negativnih komentarjev. Nujno potrebujem pomoč.
Zanima me, kje lahko kot fizična oseba kupim kalijev cianid. Namreč rad bi naredil samomor. Ne vidim več izhoda, strahopetec sem in si ne upam škodovati na druge načine, zato si želim spiti kalijev cianid, da v trenutku umrem!
Ni hec, ter ne potegavščina. Prosim za pomoč, večno vam bom hvaležen, ter vas bom čuval po smrti, kjer koli bom.
Želim vam lep dan!
Pozdravljeni!
Se sprašujem kaj vam lahko na vaše sporočilo napišem. Sem kar šokiran nad vašim vprašanjem. Nedvomno vas ne obsojam kot si očitno predstavljate, prej nasprotno, verjamem, da ste v veliki stiski in vam je zelo težko.
V življenju se znajdemo v marsikateri stiski in se tudi zgodi, da ta izgleda brezizhodna. Ne vem ali me boste slišali, ampak vam polagam na srce, da se o tem kar se vam dogaja s kom pogovorite (morda ste se že) in si poiščete tudi strokovno pomoč. Na voljo imate psihiatrična zdravila in tudi, kar vam toplo priporočam, psihoterapijo. Verjamem, da vam vse to lahko pomaga, da boste svojo situacijo drugače videli.
Lahko napišete kaj več o sebi in kaj se vam dogaja?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni,
Hvala za odgovor in nasvete. Sem Matjaž, živim v Ljubljani. Namreč težko se mi je komurkoli odpreti in povedati kaj me muči, saj sem takšen da svoje težave tlačim vase in ne rad jamram. Povrh tega pa se zadnje čase zapiram vase. Sem 27 let star, živim povprečno, izhajam iz delavske družine, ter sem zaposlen, hkrati izredno študiram. V preteklosti sem doživel nekaj travm, ki so na meni pustile posledice v čustvenem in psihičnem smislu.
Zadnje čase se popolnoma izgubljen! Ne vem kdo sem, kaj sem, kaj je namen mojega življenja, ter zakaj sploh živim. Vse izgublja smisel, ter se nimam za kaj boriti. Izgubil sem voljo do vsega.
Len sem. Nič kaj ne ukrenem za izboljšanje. Zapiram se vase. Skrivam se za svojimi navideznimi stenami, saj se izogibam ljudi ter kakršne koli interakcije. Nimam volje do učenja, zdi se mi da ljudi delajo proti meni. Zdi se mi da nihče ne prizna mojih dobrih dejanj. Zaradi slabih dejanj do mojega dekleta (za katera ona sicer ne ve) se počutim nizkotno. Sem bisexualec, privlačijo me tudi moški, ter se včasih samozadovoljujem tudi na takšen način. Ampak jaz tega nočem in me je sram tega. Bežim od tega dejstva, pa mi ne gre. Hudo mi je zaradi tega, saj imam občutek, da na takšen način varam dekle. Nikakor se ne morem spraviti začeti delati na sebi, ker se mi ne ljubi in nimam volje. Nima sreče v ljubezni, v družini, v službi, v življenju in družbi. Vsak dan vedno bolj padam v brezno brez dna. O financah da ne govorim. Skrbi me za lastno prihodnost, ter prihodnost vseh nas. Bojim se vojne, bojim se krize. Finančna kriza je že tu, ampak splošna kriza bo šele nastopila. Bojim se kaj bo z nami kot družbo. Hudo mi je ko vidim kaj se dogaja po svetu. Hudo mi je ko ne morem nič narediti da se stvari izboljšajo.
Priznam, imam ljudi okrog sebe, ki me imajo radi, ki mi stojijo ob strani. Ampak, kaj ko jih odrivam stran od sebe. Kaj ko imam čustveno blokado.
Hudo mi je ko vidim da ljudi živijo normalno, jaz pa razmišljam o samomoru. Ko vidi da so drugi srečni, si ustvarjajo družine, služijo lepe količine denarja, imajo srečo na vseh življenjskih področjih, jaz pa sem kot kakšen drek. Sem vesel za druge in jim privoščim, ampak kaj bo z mano?
Potrebujem iskren pogovor z nekomu, ki me ne pozna. Potrebujem nekaj, da me predrami da se spravim k sebi in da izboljšam svoje življenje. Potrebujem zagon, voljo in željo, ter prav tako motivacijo. Samomor ni rešitev, ampak včasih se mi zdi najboljši izhod oziroma rešitev. Se pravi rešitev vidim v dveh različnih skrajnostih, v samomoru ali v nečemu kar me bo predramilo in dalo zagon.
Se zavedam da je veliko drugih ki so v 100x hujši stiski kot jaz, da marsikdo nima tega kar jaz imam, pa vseeno ne obupajo in živijo naprej. Vsa jim čast za to. Ampak, kaj ko sem slabič. Kaj ko sem brez samozavesti. Kaj ko hitro obupam.
Res bi potreboval en čudež da se vse obrne na bolje. Zdaj ko sem tole dal ven iz sebe, malo drugače gledam na stvari.
Matjaž, pozdravljeni!
Se vam opravičujem za pozen odgovor. Vaše sporočilo sem spregledal!
Vas doživljam zelo strogega do sebe. Imate velika pričakovanja kakšni bi mogli biti in z občutki manjvrednosti. Ob tem kar opisujete bi vam lahko rekel “dobrodošli v človeški rasi”. Vsi smo nepopolni.
V življenju se dogaja, da se lahko počutimo slabo. Še posebej v teh časih, ko je na ljudi ogromno pritiska s strani medijev. V zadnjih parih letih je bil Covid, zdaj Ukrajina, finančna kriza. Strah na strah. Ob takšnih pritiskih je težko ostati ravnodušen in veliko ljudi je tudi zaradi tega anksioznih. Pojavljajo se naše razpoke, ki razkrivajo naše stare rane. Na površju so to naše vsakdanje skrbi, zdajšnji odnosi, na globljem nivoju pa naše nerazrešene vsebine iz nezavednega (podzavesti). Gre lahko za potlačene spomine, notranje konflikte, naše težave v najzgodnejših odnosih (s starši oz. skrbniki), nepredelane travme itd. Pravite, da se zapirate vase – se vam je iz nekega razloga težko izpostavljati? Vas je sram?
Iskren pogovor, kjer nas sogovornik razume, vidi, sliši in se odziva, pomaga pri našem razreševanju notranjih psihičnih vsebin. Kot ste že sami začutili, že pisanje ali govorjenje o vaših težavah vam je olajšalo stisko. Vam predlagam, da si poiščete strokovno pomoč psihoterapevta.
Od vašega sporočila je minilo že kar nekaj časa. Kako ste zdaj?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj