Samo-sabotaža

Pozdravljeni,

že dolgo razmišljam, ali naj ubesedim svoje kronične težave in stiske in očitno sem na točki preloma, ko enostavno ne gre več. Potrebujem nasvet.

Že vse svoje življenje se soočam z občutki odvečnosti, nevrednosti in vsemi mogočimi negacijami same sebe (sebi se zdim nepomembna, nepametna, nesposobna, neučinkovita, neumna … – seznam je neskončen). Zavedam se, da del teh občutkov izvira iz primarne družine, ko s svojim obstojem nisem mogla osmisliti in obogatiti življenja staršev, ki sta bila nesrečna in zamorjena kot posameznika in toksična kombinacija kot zakonca (tako drug za drugega kot za naju s sestro). V primarni družini sem bila vedno “tista zrela, odgovorna, zanesljiva”, tista, “ki ji lahko vse povem in vem, da bo razumela”; tista, ki “naj pove ateju, ker tebe bo poslušal” …. Skratka – večni neuspešni mediator, ki je res dosledno in sistematično naučen, da sebe izklopi in nima ne lastnih težav in ne potreb in ne mnenja. Moja naloga je bila jasna: biti tam za vse druge in ne delati nikakršnih “problemov” (problem je bila že šolska ocena, ki ni bila odlična). Tako je bilo in na racionalni ravni sem to predelala in s pomočjo psihoterapije razrešila odnos s starši in sabo kot otrokom. Vem, da sta bila oba poškodovana in hkrati sta delala, kot sta zmogla in znala. Do njiju čutim sočutje in ljubezen in hvaležnost in z obema sem se pomirila, preden sta umrla.

Zatakne pa se pri odnosu do sebe. V resnici se nimam rada. Niti malo. To je srž problema, ki ga vedno znova naplavi. Ne glede na to, kaj mi uspe (na svojem področju veljam za uspešno in tudi objektivno gledano sem vse opravila pravočasno, nadpovprečno in odlično – od diplome in študija s povprečjem 9.6, do strokovnega izpita, do vseh naslednjih stopenj izobraževanj in napredovanj – vse opravljeno v prvem roku, z nadpovprečnimi rezultati), je občutek, da sem “zguba” vedno v meni. Kratkotrajno sem sicer pomirjena, ko kaj “dosežem” – npr. naredim nek izpit, dosežem naziv, rešiv težek izziv v službi in takrat se mi zdi, da pa mogoče vendarle nisem tako slaba in čisti “luzer” ter sem kak teden, mogoče 2, pomirjena in “srečna”, potem pa to izzveni se se spet počutim zanič … Kot da sama sebe kar naprej sabotiram in se spodkopavam. Ali pa npr. shujšam (banalno, saj vem) in se počutim dobro v svoji koži, potem pa to sabotersko uničim in jem, dokler se spet ne zredim in se spet počutim – zanič! In tako v začaranem krogu. Sploh se nimam rada in če ne bi imela otrok, bi se zlahka ubila. Moje prevadujoče stanje duha so bodisi skrb, bodisi žalost, bodisi jeza – nikakor pa ne najdem pomirjenosti in občutka, da sem zares v redu, vredna ljubezni in da se imam rada. Imam rada ljudi okoli sebe – družino, prijatelje, hišne ljubljenčke, sorodnike … vse, le sebe ne. Kaj je narobe z mano, da je tako?

Imam sicer tudi hobije – naravo, psa, kuhanje, branje, pisanje, a se mi vse zdi tako banalno, ničevo in da vsi to bolje počno, da so “boljši” in da je z mano nekaj narobe, ker mi nič ne uspeva (čeprav objektivno gledano to sploh ni res).

Utrujena sem že od te bitke same s sabo in tega vztrajanja v življenju. Tako se počutim: kot da vztrajam pri življenju zaradi družine, v resnici bi pa bila raje mrtva.

Opravičujem se za to zmedeno in razvlečeno pisanje in ne vem, če mi je sploh še mogoče pomagati. Za vsak nasvet/usmeritev bom hvaležna.

Lep pozdrav.

Pozdravljeni,

hvala, da ste zbrali pogum in ubesedili to, kar tako dolgo tiho nosite v sebi. V vaših besedah je veliko bolečine, a tudi izjemna sposobnost samorefleksije. Redko je videti tako jasno izražen notranji vpogled. To samo potrjuje, da ste naredili veliko poti in trdega dela na sebi. Tudi to, da lahko staršema danes čutite sočutje in ljubezen, čeprav sta vas v otroštvu ranila, je velik psihični dosežek. Pomeni, da niste ostali ujeta v vlogi žrtve, temveč ste zmožni širšega pogleda, človečnosti in preseganja. In to ni malo, to je dragoceno.

Vaš opis pa obenem razkriva še nekaj pomembnega: notranji otrok, ki je bil včasih “tista zrela, odgovorna”, je ostal prezrt. Odrasli del vas je razvil zavidanja vredne sposobnosti – uspešnost, odgovornost, intelekt, empatijo do drugih. A kot da je bil ves ta razvoj postavljen na ranjenem temelju, kjer nikoli niste zares začutili, da ste kot oseba vredni ljubezni – že samo zato, ker obstajate, ne ker nekaj zmorete, naredite ali “popravite” pri drugih.

Vaš občutek, da nimate lastne vrednosti, čeprav vse “dosežete”, kaže na to, da je globoko v vas nek del jaza ostal osamljen, nenaslovljen – ranjeni self, ki ni bil nikoli brezpogojno prepoznan ali začuten. Tak del osebnosti je pogosto tih, skrit pod plastmi delovanja in prilagajanja, a se znova in znova oglasi z občutki praznine, ničvrednosti, samosabotaže.

Zato ni presenetljivo, da občutki uspeha ne trajajo, saj ne nagovarjajo tega ranjenega jedra. Tam ostaja bolečina, ki se ne umiri s pohvalo ali diplomo, ampak hrepeni po čem drugem: po občutku, da ste vredna že, ko samo ste. Ne ko kaj naredite. Ne ko se komu prilagodite. Ne ko nekaj dokažete. Samo ko obstajate.

To, da vztrajate kljub tej notranji bitki, pomeni, da imate v sebi tudi nekaj zelo zdravega in močnega. In to vas je pripeljalo do točke, ko se zmorete ustaviti, vprašati, ubesediti in si morda priznati, da bi bilo morda vendarle prav, da bi kdo zdaj resnično poskrbel za vas. Ne kot za pridno, razumevajočo, učinkovito hčerko. Ne kot za odgovorno strokovnjakinjo. Ampak za vas kot osebo, ki je bila nekoč majhna in nevidena in ki je še vedno tu.

Vaša zgodba kaže, da bi lahko šlo za dolgotrajnejšo notranjo rano, ki potrebuje tudi dolgotrajnejšo, nežno in poglobljeno obravnavo. Ne zato, ker bi bilo z vami “nekaj narobe”, temveč zato, ker ste že toliko naredili sami – zdaj pa je čas, da ta ranjeni del ne ostane več sam. Če dovolite, moj predlog bi bil, da si poiščete podporo v poglobljeni obliki psihoterapije

Verjamem, da je mogoče začeti čutiti drugače. Ne hitro. Ne enostavno. A mogoče je.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj