S partnerjem sva se popolnoma odtujila
Uf, saj niti ne vem kje naj začnem. Toliko vsega se je nakopičilo v meni… Poskušala bom biti čimbolj kratka, čeprav ne verjamem da mi bo to najbolj uspelo ob vsej zmedi, ki se dogaja v moji glavi. Ampak rabim še strokovno mnenje…..
S partnerjem sva se znašla v popolni temi kar se tiče komunikacije med nama. Sedaj ko razmišljam za nazaj vidim, da je v bistvu bilo tako že od vsega začetka, le prikrito je bilo zaradi nore zalubljenosti. Vglavnem, pri nama se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Spoznala sva se 5 let nazaj, takrat sem jaz bila še nadobudna študentka, on starejši od mene in seveda nenormalno privlačen. Videvala sva se predvsem zato, da sva potešila svoje določene potrebe, ampak jaz sem se sčasoma zaljubila.Seveda pa on kot dolgoletni sames ni bil prav nič pripravljen na resno zvezo in ker sem se malček preveč očitno obesila na njega je poskušal z nekaterimi manevri “ublažiti” to mojo zaljubljenost. Seveda sem bila prizadeta, oddaljila sem se in nekaj časa se nisva videla. Mislim da je minilo 2 leti, ko sva nekako spet pristala skupaj. In takrat sem lih končala s študijem, nisem vedela ali bom šla domov na vas ali bom ostala v mestu in mi je ponudil, da zaživiva skupaj. Moja zaljubljenost je bila takrat spet na višku, čeprav se nisva lepo razšla, in sem privolila. Hitro zatem sem potem zanosila in oba sva bila vesela otročka, ki je rastel v meni in sva se seveda odločila, da postanemo družina. Rodila se nama je prelepa unčka, sedaj je stara že skoraj dve leti, in od njenega rojstva naprej gredo pri nama na žalost stvari še samo navzdol. Nekako tam do desetega meseca sem bila sama za vse kar se tiče otroka, ni je previjal ni je hranil, na sprehod sem ga komaj kdaj zvabila. Naj povem, da ima službo ki od njega ne zahteva 40 urnega delovnika, ampak lahko pride tudi do tega da po 2, 3 tedne ni dela. Ampak nekako ga pa enostavno nikoli ni bilo doma. Stanovanje je bilo vedno urejeno, seveda ne tipi top, ker pač ob otroku to tudi ne gre, potrudila sem se, da je bil tudi vsak dan topel obrok na mizi. Priznam, kar se tiče spolnosti sem se malo odmaknila, ampak sem mu lepo povedala da ga prosim za razumevanje, da si pač v tistem momentu nisem bila všeč kar je po moje pri ženskah po porodu normalno, ampak nekako je preslišal to, tudi sam je večkrat dejal da se on ne bo več trudil v tej smeri, ker sedaj sem pa jaz na vrsti, on je pač do sedaj bil pobudnik in ne misli več igrati te vloge. Delno mu dam prav, ampak meni je vseeno to razmišljanje vzbudilo še več zavor. Tako da sva se kar se tiče spolnosti sedaj popolnoma odtujila, pred porodom pa nisva mogla eden brez drugega, ena nora energija je bila med nama. Seveda sem ga začela vse bolj in bolj odrivati od sebe, ker ni pokazal nikakršnega ineresa za opravila, ki so bila v povezavi z najino punčko, občasno je skuhal kosilo, ampak za vse ostalo sem ga morala pa prositi, večkrat. Preden sem šla nazaj v službo pa je nekaj v meni….ne vem…odpovedalo. In ko se je služba začela in sem bila vsa izmozgana preden sem ujela ta ritem služba-otrok-dom in ko sem ga prosila, da naj malo več prispeva, ker me ubija da nisem več z otrokom 24 ur na dan in bi rada vsaj tistih par uric izkoristila, ko smo skupaj….Ni slišal. On je imel pač občasno delo in določene obveznosti vezane na podjetje, imel je svoj hobi in kavice s prijatelji…Midve sva pa bile vedno tam nekje….No, kot sem že napisala, nekaj v meni je odpovedalo, obupalo….In sem se nehala gnat, nehala sem se jezit sama na sebe, nehala sem razmišljat v smeri kaj delam narobe, da je tako. Posvetila sem se hčerki kar pa seveda potegne določene stvai za sabo. Manj sem kuhala čez teden, ker pač hčerka je imela topel obrok v varstvu, za mene mi je bilo vseeno, nikakor pa ne kuham več, če vem da je cel dan doma oz.vsaj ni na terenu in bi si tudi on lahko vzel eno uro za to, da bi nas pričakal topel obrok. In potem sem vsake toliko dobila na pladnju servirano, da živim v njegovem stanovanju, da vozim njegov avto….Da se sploh ne znam zahvaliti za stvari, ki mi jih je omogočil, da sem v bistvu popolnoma nehvaležna in da bi morala po moje biti samo tiho in kimati. Jaz pa seveda nisem. Naj povem, da sem bila od začetka dokaj ljubosumna, ampak samo zato, ker sem našla par čudnih sporočil, ki so potem budili dvome v meni, ampak sem jih vseeno potisnila nekam v ozadje češ saj se je spremenil, saj on pa ni tak. In potem sem večkrat dobila tudi servirano, da tale moja ljubosumnost ni normalna, da ga ubija kar mu seveda spet dam deloma prav, ampak je vse to poniknilo z rojstvom otroka. In potem že več ni našel nekih konkretnih stvari, da bi mi lahko težil po domače povedano, in je začel naprimer s tem da ne znam pobristi posode, da ne znam oprati cunj, da delam po liniji najmanjšega odpora…Priznam, nisem perfekcionist, ampak pri teh zadevah ki niso življenjskega pomena verjetno potem ni treba najedati, ali? No, kregava se tudi okrog tega, da bi lahko kak dan prej šel po hčerko v varstvo, če nima dela, lahko bi jo kak dan imel tudi doma, ampak ni šans, on ima vedno ogroooooooooomno dela, čeprav preverjeno vem da to ne drži. In sem tudi s tem nehala težiti, ker enostavno ni pokazal interesa. Hčerka ga obožuje, niti malo ni težaven otrok, res je pravi angelček in z njo preživeti dan, še posebej sedaj ko že toliko zmore, je res milina. Ampak ne, pol ure na dan je za njega dovolj. In mala je čisto nora, ko pride kak dan v vikendu, da je kak dopoldan ali popoldan doma. Slišiš samo ati, ati, ati:) Vidim, da jo ima rad, ampak enostavno se po moje boji biti sam z otrokom oz,ga to ovira. Jaz sem mu že diplomatsko poskušala pokazati kaj vse se da početi z njo, ampak kaj ko na koncu vedno pristaneve same, hodiva po izletih same ali pa greve k mojim staršem kamor tudi redko gre, ker je pač na vasi dolgčas. Z njegovimi starši se redko vidimo, ker stanujejo precej daleč vstran, jaz pa tudi moje vidim enkrat na mesec ker prav tako niso lih tako blizu. Vse to me počasi ubija, sedaj prihaja vse to še bolj na plano, ker je primerno vreme za njegov hobi in si okrog tega zna vse splanirati, da pa bi planiral kakšen družinski vikend oddih, o tem pa ni govora, ker to pa ja ne gre, lahko ga lih takrat kličejo za delat. Pa sem jaz začela planirati, če se že on ne spomni na to, ampak tudi to ponavadi pade v vodo, vedno nekaj pride vmes oz.me začne dobesedno izzisljevati z denarjem, da on pa že ne bo prispeval da će že hočem kam da naj vse sama organiziram, jaz pa pač razmišljam da si partnerja morata pomagati in da je vseeno koliko kdo prispeva, Ima boljše dohodke, čeprav je sedaj malček kriza in ker je materialist se pozna da to vpliva tudi na njegovo psiho, ampak ni ga hudirja da ne bo spraskal denar za svoj hobi. Vse ostalo lahko počaka. Jaz sem postala že tako imuna, da delujem kot da me te stvari ne prizadanejo, ampak me in to zelo. In v zadnjem tednu sta se zvrstila dva prepira kjer je izjavil, da vztraja itak še samo zaradi otroka in sedaj vas resno sprašujem, naj poskusiva s svetovanjem ali bo to le bob ob steno? Enkrat sem to že predlagala pa je padla izjava v smislu, da bo fajn da greva, da mi bodo končno povedali da razmišljam narobe. Ima prav? Ker res več ne vem kaj je prav in kaj narobe;( Hčera ga ima noro rada, vidim da on njo tudi, ampak midva sva se pa obupno odtujila, deloma seveda tudi zaradi tega, ker sem res zaradi vseh zadev naredila zid okoli sebe, ampak saj ne da se ga sploh trudi podreti. In vem, da je rešitev svetovanje, ampak vseeno preden še enkrat predlagam le-tp, prosim povejte mi še svoje mnenje. Pa oprostite, ker sem se razpisala.
Hvala
Spoštovani,
da na kratko povzamem: res je, kot pišete, sta se popolnoma odtujila, ohladila, niti spoštovanja ni več, če je v resnici sploh kdaj bilo (mimogrede omenite dveletni predah; vrnili ste se k človeku, ki je skušal z nekakšnimi manevri – kakšnimi, veste samo vi – »ublažiti« vašo zaljubljenost? – karkoli že te besede pomenijo. Kako je z vašim samospoštovanjem?). Dokler je bila med vama nora energija ali drugače povedano močna erotična in spolna privlačnost, sta se čutila povezana, ko pa sta dobila otroka, kar seveda pomeni čisto drugačno zavezanost, ki se mora napajati iz ljubezni, če hoče preživeti – je ta energija uplahnila. Stopila sta na vlak, ki vozi po začaranem krogu navzdol, se pravi v smrt vajinega odnosa, če seveda ne bosta oba začutila, da se je za ta odnos še vredno truditi.
Kot ste sami napisali, razmišljate o partnerski terapiji, tudi pogovarjala sta se že o tem in partner je bil celo za. Ne vem, kaj še čakate? Strokovno mnenje, da ni treba na terapijo? Če bi imeli simptome infarkta in bi jih poznali, ali bi najprej pisali na kak forum in spraševali za strokovno mnenje? No, so ljudje, ki storijo tudi to. Partnerska terapija ali svetovanje, kot pravite vi: naj vas opozorim, da vam svetovanje ne bo pomagalo, kajti dobrih nasvetov ima vsak od nas na vsakem koraku dovolj, pa vemo, koliko jih (ne) upoštevamo; na terapiji, ki je proces, pa bosta doživela spremembe in marsikaj koristnega se utegne izcimiti iz tega, pa če bosta ostala skupaj ali ne.
Kakšnega poguma vam manjka? Da se soočite s partnerjem, ki mu ni do vas in morda niti kot oče ne čuti kaj dosti, vsaj po dejanjih sodeč ne? Ali da se soočite s predsodki (lastnimi? Okolice?) pred psihoterapijo? Za oboje je potrebno nekaj zrelosti. Želim vam, da jo v sebi čimprej začutite in jo izkoristite.
Lepo pozdravljeni,
