Lepo pozdravljeni!

Ponovno se oglašam in prosim za odgovor, ki bi mi pomagal pri razmišljanju, predvsem pa udejanjanju spoznanj iz terapevtskega v resnični svet. Pri tem ne gre za drobce terapije, ki jih (kar) uspešno prenašam v dejansko življenje, ampak za konkretne korake. Čutim, da mi “varne” terapevtske sobe ne zadoščajo več, pač pa bi rada udejanila resnične odnose, z resničnimi ljudmi. Pri tem kot resnične ljudi mislim dejanske okoliščine. Namreč, karkoli se že v terapiji dogaja in je terapevt še kako resnična oseba, je vendarle okolje usmerjeno v varnost. V terapiji sem pričela popolnoma zaupati, se odprem, mi je varno, predelujem prebujeno – vendar bi spoznanja rada udejanila tudi v praksi – torej ne bežala iz odnosa. Prosim vas za nasvet, morda napotilo, kako urejati odnose, ko za(pustimo) varen terapevstki prostor, kjer je spoznanja potrebno umestiti v resnični svet, kako se začeti soočati z različnimi situacijami. Namreč želim si zgraditi življenje in odnose po razvezi na novo, vendar sem ugotovila, da me je resničnih odnosov kar malo strah. To, kar mi ne odgovarja več, sem pripravljena zapustiti, kar pa je pred mano, pa bi morala začeti čisto na novo. Kljub strahu sem se pripravljena prepustiti in pričeti (za)upati, vendar… kako.

Če je mogoče, bi prosila samo za odgovor, brez mojega besedila.

Hvala.

Pozdravljeni, slapovi!

Vaše vprašanje sem objavila v celoti, ker so takšna pravila na forumu in bi bilo do drugih uporabnikov nekorektno, saj bi si marsikdo želel samo odgovor ali celo samo zasebni odgovor, poleg tega pa ste uporabniki itak pod psevdonimi in je anonimnost zagotovljena. Razumem vaš strah in sram in verjamem, da vam je težko začeti zaupati, vendar je ravno v tem prvi korak k temi, o kateri sprašujete. Torej – poskusiti malce tvegati in premagati strah in začeti zaupati, tudi če gre za osebno vprašanje na forumu. Če pa bi kljub vsemu zgoraj naštetemu upoštevala vašo željo in vam odgovorila brez objave vašega vprašanja, ste še vedno v skrivanju, prikrivanju, nezaupanju, strahu, sramu in bi tudi jaz v tem začela sodelovala z vami, ne bi pa vas podpirala v tem, da se soočite z resničnim svetom. Morda ste lahko ob tem tudi jezni name.

Čestitke za »garanje« in vztrajanje v terapijah, prepričana sem, da ste ogromno naredili in da si smete dovoliti začeti spoznanja udejanjati tudi v praksi. Zelo dobro ugotavljate, da je v resničnem svetu veliko težje udejanjati zaupanje in da ob tem žal ne obstajajo navodila in nasveti kaj in kako storiti, da bi odnose začela vzpostavljati na novo, drugače. Verjamem, da vam gre tudi pri tem dobro, vendar so to na začetku mali koraki, drobni vsakodnevni uspehi, ki si jih smete ovrednotiti in začeti še bolj zaupati vase. Na vaše vprašanje ne obstaja univerzalni odgovor. Vi sami boste čutili v katerih odnosih in ob katerih ljudeh boste postopno lahko začeli bolj zaupati, v katerih pa boste ostali malo bolj distancirani. Vi boste tudi vedeli kaj je za vas korak naprej in kaj ostajanje v strahu in sramu, ki lahko zablokira in zavre dejavnosti. Smete pa prepoznati, da je to samo občutje, ki ga sicer čutite zelo dejansko, fizično, telesno ( strah morda preko stiskanja v trebuhu in črevesju, sram morda kot rdečico in oblivanje vročine), vendar so to le občutja, ki jih zdaj kot odrasla ženska z mnogo izkušnjami zmorete (tudi razumsko) prepoznati in se jim ne prepustiti, da vas obvladajo in v celoti preplavijo in blokirajo.

Smete si verjeti, da ste v redu in da niste vi krivi za razvezo, da ni z vami nič narobe in da ste lahko v resničnih odnosih pristni in si smete zaupati, da kljub slabim izkušnjam lahko vzpostavite odnos z moškim, ki vas bo vreden. Vi boste začutili kje in kako se bo odprl prostor za vas, kje vam ga bodo ljudje oz. moški pripravljeni ponuditi in ob kakšnem moškem boste lahko dovolj varni in sproščeni, da boste zmogli vedno bolj zaupati. Proces vzpostavljanja zaupanja je namreč proces, vedno traja nekaj časa, in prav je, da si dovolimo poslušati sebe in svoje telo. Tako verjetno ni dobro preveč hitro zaupati in se preveč izpostaviti, po drugi strani pa se včasih ne da zaupati tudi zaradi tega, ker ob osebi ob nas ne začutimo dovolj varnosti oz. nas s kako besedo ali dejanjem odvrne od tega. Takrat je pomembno prepoznati kaj se je zgodilo, kaj me je odvrnilo, zabolelo, prestrašilo, morda prizadelo in spregovoriti o tem, če se da, brez obtoževanja, pač pa govoriti o sebi in svojih občutjih. Poudarila bi rada, da gre tu za odnos, odnos dveh in da ni samo od nas odvisno ali bomo zmogli spregovoriti o sebi, pač pa tudi od druge osebe, če je to pripravljena sprejeti, slišati, začutiti in razumeti. Na to drugo osebo in na njena dejanja in vedenje in odločitve pa mi ne moremo vplivati. Mi lahko le s svoje strani naredimo vse, da se potrudimo in morda malce tvegamo, da bi mi lahko zaupali, potem pa začutimo,če se to res da ali pa se še ne da, ali je ta oseba pripravljena iti v to ali ni in kako smo s tem mi – ali bomo še vztrajali in do kdaj- ali pa poskusili drugje.

Slapovi, pogumno smete začeti živeti, samozavestno stopati v svet, v naravo, v odnose, živeti tako kot si sami želite živeti in se čim manj obremenjevati s tem, da bi morali nekoga spoznati in še manj s tem, da imate za seboj težke preizkušnje. Smete biti odprti za vse, kar vas veseli in navdušuje, iskati to in se ukvarjati s tem, da boste zadovoljni sami s sabo, odnosi pa se bodo dogajali spotoma. V katere boste vstopili in zakorakali, v katere pa samo malce odprli vrata in odšli naprej novim dogodivščinam naproti, boste ugotavljali in se odločali sproti. Smete si samo preprosto dovoliti živeti sproščeno in po vaših merilih, da boste res vi vi in potem verjamem, da boste tudi v odnosih lahko bolj sproščeni, zaupljivi in zadovoljni. Pa vsakega še neuspelega koraka ne vzeti za tragedijo, pač pa samo kot izkušnjo in vzpodbudo, da boste jutri zmogli še več in še bolje.

Vse dobro in kar pogumno.