Replika na temo Kje je forum?
Hvala Marija. Ce malo bolj pogledas, nas je pravzaprav vecina podobno razmislja in ce je tako, zakaj si ne bi dopisovali se naprej. S Primozem smo izmenjali stalisca in vse je sedaj v redu. Celo novi forum je koncno prodelal in Jani je naredil otvoritev. Ne vem zakaj pa je taksen molk tukaj danes?
Lep dan ti zelim,
Pepi
Pepi, sem že na vaši strani, ampak tudi tej se ne bom v popolnosti odrekla – saj veš, mi smo v “srednjih – najlepih letih”. In če je kdo potreben lepe besede, od mene jo zagotovo dobi. Če je kdo potreben tolažbe, mislim, da imam tudi tega daru nekaj. In zelo zelo rada se smejim in šalim. Torej nasvidenje – povsod me bo polno. Hvala Primožu in ostalim za razumevanje.
Pozdrav,
Marija
Večinoma to tudi napravim in se zadržim. Vendar včasih, pa mi kaj preseda, morda na podlago slabega dne ali skrbi glede česa drugega in takrat reagiram. Vedno pod istim nickom in imam čisto vest, kar mi je najpomembnejše.
Vsak od nas nosi s seboj svojo prtljago šibkih točk. In tudi tu na forumu jih spoznavamo. Npr. ena mojih šibkih točk je ta, da me moti, ko kdo poskuša preusmeriti pozornost s problema na način, da začne humorizirati. Pa seveda ta oseba nima kaj dosti veze z mojo šibko točko. Točno vem od kod sem si jo sproducirala. Z neskončnih poskusov, da sem doma izrazila kako zame bolečo zadevo, pa sem naletela na hud humor, ki naj bi zdramatiziral vzdušje. Zato tudi reagiram, ko se pretirava s pozitivnostjo. Zame je to enako, kot če je kdo vedno in vedno zamorjen. Oboje je ekstrem. Da bi pa pričakovali od nekoga, ki ima trenutno težavo, da bo pozitivec ali da bo iz raznih modrih zgodbic našel kak smisel, pač po mojem, ni realno. Ko se začne vzpenjati “krivulja”, pa nam tudi pozitivnost drugih pride prav. In ta ritem se odraža tudi tu.
Sasa, se strinjam s tabo. In ni slabšega kot, da se ti nekdo posmehuje v času tvojih bolečin oz. nelagodnosti. Nekateri ljudje se ne zavedajo, da to boli. Kako reagira tak negativec ali pozitivec v času svoje nesreče. Ob nesreči Alex Zanardija sem zasledil na nekem drugem forumu nekako posmehljiv naslov “Kaj imam jaz in česa nima Zanardi?”. Isto vprašanje bi lahko zastavil nekomu, ki mu umre najbližji in sicer “kaj imam in česa ti nimaš”, GROZA z velikim G na kvadrat. Pač nekateri mislijo, da so glavni, če obračajo zadeve na humor. Moje mnenje o takih je vedno najslabše.
Ob tem, kar ste napisali, sem pomislila, da pravzaprav ni nihče, nihče, le enobarven! In se mi zdi nesramno tudi to, da nekomu ne daš nikdar več šanse! Da se koga začne ignorirati, ker je npr. v obdobju krize in je siten. Ne vemo kaj ima kdo nad seboj. Najlažje je nekoga, ki je danes zoprn, skenslati in ignorirati njegove poste!!!!!!!! Jutri bo pa lahko rešil zadevo in se bo umiril. Ampak ne, nima več šans … too late.
Bi rekel, da so nekateri ljudje zelo sebični, po moje je tudi del slovenske krvi v kateri je mnogo hinavščine. Zdajle fant moje sestrične zida poslopje, sosedje so se prepričali, da mu to ne bo uspelo in mu ne pustijo oz. ne podpišejo papirjev. Taki ljudje imajo pa res veliko soli v glavi. Poanta je, da so krivci tukaj moja teta in stric, ki nočeta podpisat in to izhaja iz časov mojega dedka, ki je bil zelo pedanten, kar se tiče zemlje. Njegova miselnost je bila, ali tako kot jaz pravim ali pa nič. Zdaj pa razmislite malo.
LP
V primeru moje prijateljice, ki je bila takrat stara 7 let, ni šlo za egoizem, ampak za bolečino. Na ta način si je pomagala preboleti šok.
Sicer pa lahko kar velja pravilo, da smo “ego-centrirani”, ko imamo kako bolečino na površju. Težko bi rekla, da smo Slovenci kaj posebnega v hinavščini. No, vsaj jaz ne opažam.