Spoštovana ga. Jana Lavtižar!

Ko vam to pišem sem zelo obupan človek. Ne vem, če je danes na zemlji kdo, ki bi lahko vedel, kako mi je. Prav zgrozim in ustrašim se ob misli, da bi raje umrla kot pa vse to doživljala! Verjemte mi da te dni, še posebej današnji, ko imam vsega svojega doživljanja vrh glave, zelo težko dajem skozi. Edina pomoč, ki mi ostane v tej neznanski samoti in brezupu je obljuba sebi, da bom še malo počakala, ker dopuščam možnost, da se motim. Zdržim lahko le tako, da si to obljubim… – morda pa jutri za oblaki uzrem sonce, za katerega sem vedno mislila, da ne obstaja. A tudi če – kaj pa potem… mar bo kaj drugače? Prej ali slej bo spet tema…

Gospe metki2p pišete o jezi: ko bo dovolj jezna… Sem 31-letna samska ženska (ženska… tako čudno mi je to izreči, ko pa se ves čas počutim kot en majhen nebogljen piščanček). Verjemte mi, celo mladost in odraslost se že jezim, v mislih (včasih tudi v resnici) sem preklela že vse mogoče! Od bivšega fanta do najbolj bežnega znanca in celo očeta (od otroštva mrtve mame se pa itak ne da)! Skratka preklela sem že vse moške, ob katerih sem zaslutila ali prišla do zaključka da bi/so od mene imeli samo korist ali pa bili z menoj iz živega dolgčasa (ja, verjetno jim ni bilo nič manj dolgčas kot meni!). Vse življenje se samo jezim, jezim in jezim! In kaj imam od tega – nič! Nobene spremembe! Če sem se precej let slepila s tem, da mi je kdo od fantov pristno naklonjen, pa si moram danes šokirana nad seboj priznati, da te barabe celo zdaj, ko vem, da ni tako, ne da bi zares hotela SAMA kontaktiram nazaj. Si mislite! Kakšno budalo sem – sama sebi povzročam sitnosti in živce in vendarle se tako težko uprem in zdržim brez njih. Kako sovražim, da me pritegnejo! In kako osramočeno sem se počutila, ko sem izvedela, da je zadnji to vedel in samo hinavsko čakal na moje priznanje. S kakšnim užitkom bi takemu ranila ponos! Pa se ustavim. Kontakt lahko prekinem tudi za vselej. Vsaj to mi k sreči uspe! Pa mislite da s tem kaj rešim? Ne, že naslednjo rundo spet naletim na barabo! In danes se mi zdi, da sem jezna in razočarana celo nad edinim fantom, ki ga imam za prijatelja! Vsi bi me imeli samo za lastno potešitev ega , praznine ali česarkoli že! Samo takrat sem dobra za stik ali pa samo takrat, ko me rabijo za rezervo ali ko so obupani! Ne vem, če sploh lahko še kateremu zaupam! Vse okrog mene se zdi tako zlagano… Vsi odnosi z moškimi ali ženskami se mi zdijo eno samo zlagano sranje, da mi gre kar na kozlanje (oprostite izrazom, tako mi je pač pri duši)! Nikjer nič resničnega, čistega in pristnega, povsod okrog mene en sam gnoj in beda!

In kaj je najbolj tragično. Opravila sem že precej ur terapije, berem zgodbe vaših uporabnikov, upajoč, se bom iz njih kaj naučila, berem primerno literaturo, iščem ali srečam ljudi, ki oznanjajo življenje, prigovarjam si, da mi gre dobro… Figo!

Nekaj časa sem dobre volje in imam občutek, da napredujem. No, saj včasih sem tudi zelo dobre volje. A potem se zgodi, da padem še globje kot poprej (recimo ukvarjanje z moškim, ki bi me spet samo izkoristil, pogosto zapadanje v virtualni svet itd. itd!). Sicer pa nenehen občutek praznine in občutek, da ne vem, kaj bi sama s seboj in da je ta občutek edino, kar mi ostane za vselej! Vse se mi zdi samo še slabše, nič več si ne verjamem, vso to vašo in mojo psihologijo mam počasi že vrh glave in ne vidim nobenih razultatov! Kot da vse dobro ostaja samo v teoriji! Vse so samo prazne besede! Ne morem in ne morem najti stika s seboj. Ne morem in ne morem najti ljubezni v sebi. Saj morda je in lahko verjamem, da so ljudje, ki ljubijo in so ljubljeni. A vprašanje, ali so oni morali tako trpeti kot jaz! Nihče ki ni tako trpel ne more vedeti, kako težko se je prikopati do ljubezni! Kako je, ko imaš vse življenje občutek kot da te sploh ni! Kako je, ko se ti zdi, da moraš na ljubezen samo čakati in čakati, v nedogled samo čakati… in si naposled lagati, da saj enkrat bo pa prišla (ker sicer ne vem, če bi zdržala…)! In se ti medtem zdi, kot da si odvisen od usmiljenja drugih, česar pa spet nočem! Nihče ne ve, kako je, ko se trudiš ali vsaj misliš, da si se trudil, pa od vsega truda nimaš nič!!! Kot da to ni prihranjeno zame, se počutim. Drugi lahko imajo vse, jaz pa nič! Ni pošteno, da nihče ne ve! Zakaj je življenje tako nepošteno! Kot da je meni za vedno prihranjen samo pekel!

Povejte mi, kaj naj sploh še storim! KAJ NAJ SPLOH ŠE STORIM?! Ne vem, če je kje še kaka pot… Če pa je, se mi zdi kot da ne smem nanjo, kot da ni zame! Kako lahko stopim nanjo in predvsem – kako naj na njej zdržim, kako naj na njej OSTANEM! Saj vendar mora, MORA biti nekje izhod iz tega labirinta, saj MORA nekje pod tem soncem obstajati tudi prostor zame??!! Sicer res ne vem več, kaj naj tu sploh še počnem… Naj me že nekdo odreši tega pekla!… Kdaj me ga bo kdo odrešil?! …

Spoštovani IzGlobočineGlobočin,

verjamem, da ste v intenzivnosti svoje bolečine do grla siti vse teorije, saj besede skoraj ne pomenijo nič več … ampak samo SKORAJ. Če ne bi še vedno obstajalo neko upanje v zdravilno moč besede, bi tudi ne pisali tega pisma, s katerim ste si upali seči do dna svojega trpljenja. Z “zdravilno močjo besede” mislim na čisto navaden človeški pogovor, v katerem pa bi se počutili slišani. V katerem bi se pogledali v ogledalo in ne bi videli praznine, ampak končno obraz – svoj obraz. Nekdo vas mora zaslišati, neka “mama”, ki vam je tako manjkala. Mama je tista, ki nas pospremi do praga odraslosti in nam pusti, da odidemo v svet. Ni čudno, da se počutite kot majhen nebogljen piščanček. Noben moški ne more nadomestiti mame, še oče ne, kaj šele neustrezni partnerji. Mama je tista, ki nam ženskam pomaga stkati tkanino naše ženskosti. Tako opremljene smo pripravljene, da se v svetu znajdemo. Brez tega nam ne preostane drugega kot zaupanje, da bomo v odnosu z nekom, ki lahko čuti z nami, počasi stkale manjkajoče dele in iz nebogljenih, zapuščenih deklic postale odrasle ženske. Tako kot vi tudi jaz čutim žalostno pomanjkljivost pogovora po forumu. Z anonimnostjo se sicer zavarujemo, da lahko izgovorimo stvari, ob katerih bi bili sicer morda v zadregi, vendar se prikrajšamo za pogovor. Kajti moj odgovor še ne bo ustvaril pogovora. Pa vseeno poskušam.

Kaj mislim z izrazom “ko boste dovolj jezni”: na jezo, s katero smo v stiku, za katero čutimo, da jo lahko uporabimo za koristne spremembe. Torej ne na tisto, ko sicer lahko hudo bentimo, tudi na glas, a ostajamo neslišani, prezrti, kakor da nas ni, kot ste sami rekli. Ampak na tisto, ko rečemo in vemo: Dovolj imam, zdaj bom pa res nekaj premaknila. Seveda, siti ste tudi tega “premikanja”, trudenja, kopanja v iskanju ljubezni, nečesa, za kar se vam zdi, da je razen vam dano vsem drugim (ko bi bilo le res, pa se bojim, da se večina ljudi ne počuti obdarjene s prav veliko ljubezni). In vendar si vam upam reči, da se prav v tem skriva izhod iz labirinta, prostor na soncu samo za vas. Ta prostor pa je – v vas. Izkušnje so vas pripeljale do spoznanja, da vam moški, ob katerih se počutite vse prej kot dobro, samo zrcalijo vaš odnos s seboj. Ko boste izboljšali ta odnos, bodo v vaš krog prišli ljudje, ob katerih boste laže zadihali. Tisti, ki vas bo odrešil, pa ste vi sami. Kako? V varnem odnosu z drugo osebo. Morda je to v tem trenutku res terapevt. Vam se zdi tragično, ker na dosedanji terapiji niste dosegli želenih rezultatov, meni pa se zdi, da ste že veliko dosegli. Le zadovoljni niste več s tem. In to ste si pripravljeni priznati, izkričati – za to si dajte priznanje. Torej boste nadaljevali! Korak za korakom boste utrjevali svojo sposobnost zdržati na poti, čeprav boste doživljali čustvena nihanja. Ta nihanja pozna prav vsakdo, samo da so pri kom bolj, pri drugem manj izrazita. Kadar doživljamo, da so ti hribi in doline položnejši, rečemo temu notranji mir. Moj recept za približevanje tej položnosti je zelo dolgočasen in staromoden: z izmenjavo dela (na sebi) in počitka (ko si dovolimo, da nismo popolni).

Doživeli ste veliko hudega – veliko praznine – in dajte si čas, da se zacelite. Ne zahtevajte od sebe več, kot zmorete. Sposobni ste se spoštovati – tako da zmorete prekiniti boleč odnos – in to je že veliko: je dobra podlaga, da boste do sebe počasi počasi kdaj pa kdaj začutili tudi nežnost, kakršno bi do vas čutila (in vas naučila) mama, če bi tedaj še živela. Takrat boste lahko rekli NE prav vsem, ki potrebujejo vašo družbo samo “za rezervo”. In s tem, ko boste znali zdržati v začasni samosti, boste ustvarili prostor za ljudi, s katerimi bo odnos lahko pristen.

Resno vam priporočam kako skupino, kjer se srečujejo ljudje s podobnimi stiskami. Tam boste spoznali, da obstaja tudi lepša pot, ki je prav za vas, in da ne samo smete, ampak ste sami sebi dolžni stopiti nanjo. In lepega dne boste presenečeni ugotovili, da ste vi sami s svojo zgodbo drugim izhod iz labirinta.

Hvala za vašo iskrenost.