Zgoraj napisana zgodba gospe me je globoko presunila. Naj vam opišem svojo podobno zgodbo. Mož me je zapustil pred petimi meseci (po 24 letih zakonske zveze, 22 leten sin je samostojen), in se odselil k staršem, obenem pa mislim da je v razmerju z drugo žensko in da je to razmerje imel že prej. Občutki kot jih tukaj večkrat omenjate zapuščenost, prevaranost, zamenjanost, osameljnost so v meni zelo prisotni.Imava komplicirano premoženje(s.p., posestvo, tovornjak, čoln, hiša, garsonjera..)in lahko rečem da sva strpno iskala najboljšo rešitev delitve premoženja, v tem času pa je njegova odločitev o ločitvi kar nekako poniknila, ne omenja je več in tudi jaz sem postala neodločna ali bi vseeno nadaljevala zvezo z njim, seveda pod drugačnimi “pogoji”. Spoznala sem da imam nešteto nepredelanih travm zaradi katerih sem prenašala marsikaj (njegovo triletno pijančevanje – ne pije več), občasno zmerjanje in kričanje in poniževanje. On pa pravi da se je vedno počutil da ga kontroliram, tako kot ga je njegova mati in da ga krivim za vsako malenkost, kot njegova mati.Odločiti sem bom prej ali slej morala kaj si sploh želim in tukaj sem zelo neodločna.Začela sem obiskovati psihologinjo(bila sem 3x) in upam da bom z njeno pomočjo prišla do kakšnega odgovora, ker ločitev je težka stvar, živeti nezadovoljen v paru pa tudi, v obeh primerih me je strah. Prosim za mnenje tudi tukaj.

Pozdravljeni, Podobna zgodba!

Doživljate stisko zapuščenosti, izdanosti in prevaranosti, ko vas je po dolgih letih zakona zapustil mož. V tej bolečini, prizadetosti in razočaranju ste že uspeli narediti korak naprej, ko ste si poiskali pomoč psihologinje. Očitno niti ne veste točno kaj se je zgodilo, mož se je enostavno odselil. Vi domnevate, da je bila tam tudi druga ženska in vi se verjetno ne motite, saj vam telo in vse okoliščine govorijo o tem. Morda stvari šele sedaj povezujete v tej luči in se vam počasi – za nazaj – slika sestavlja in si že tudi dovolite verjeti, da ste vedeli, da je nekaj narobe med vama, da pa je bil strah močnejši, da bi si upala verjeti. Kakorkoli, vi ne morete tukaj ničesar spremeniti, če se je mož tako odločil in odselil. Vi lahko le sprejmete stanje, da ste ostali sami in da vas je prizadel, razočaral in izdal, in da je to za vas čista krivica. Rada bi poudarila, da vi ob tem moževem odhodu niste ničesar krivi. Za svoj odhod iz odnosa je v celoti odgovoren tisti, ki odide drugam (k drugemu partnerju) iskat rešitev svoje stiske, namesto, da bi jo reševal znotraj (vajinega) odnosa. Torej je odgovornost za odhod oz. prevaro tukaj popolnoma na strani moža, četudi sta morda imela vidva še tako težke situacije v zakonu in sta bila oba nezadovoljna.

Mož po komplikacijah okrog delitve premoženja ne omenja več ločitve. Morda se tudi njemu zdi pretežko ukvarjati se še s tem in bi stvari kar pustil v obstoječem stanju (ne vemo koliko to vam ustreza oz. kdo kaj ima oz. uporablja), še zlasti če ste vi zelo tolerantni in mu ne “komplicirate” okrog premoženja (in ste mu morda -še vedno (do kdaj?)- pripravljeni dovoliti uporabo oz. se morda srečujeta tudi poslovno). Vprašanje ob tem pa je, kaj se v resnici dogaja pri možu. Morda on sploh ne razmišlja o ločitvi, ker se zanaša na vašo strpnost in »dobroto«, morda si misli, da vas bo še naprej »prinašal okrog« kakor vas je dolga leta (če se mu boste le »pustili« – upam, da ne več), morda… Tukaj je polno vprašanj, odgovora pa nimamo. Vi omenjate, da bi bili pripravljeni pod drugimi pogoji spet zaživeti skupaj – vendar ne vem koliko je to le vaša (tiha) želja ali si to v resnici želi tudi on (samo to, da ne omenja več ločitve žal ne pomeni nič okrog tega, da mu je tudi kaj do vas). To boste morali v prvi vrsti izvedeti vi (naj vam dokaže kaj vse je pripravljen narediti za vas), vam pa ni treba pristati na karkoli (tudi ne samo na drobtinice prijaznosti, pozornosti). Če si on resnično želi karkoli še imeti z vami, vam bo moral dokazati, da v resnici čuti kako vas je prizadel in tudi kaj narediti v smeri vajinega odnosa – tudi pobuda mora priti z njegove strani – vi pa se boste odločili, če mu sploh boste lahko odpustili in šli čez vse to. Morda se boste sami (sploh pa, če bi bil tudi mož pripravljen z vami ponovno poskusiti nadaljevati zakon) odločili tudi za strokovno pomoč zakonskega in družinskega terapevta, kjer bi vse te stiske, strahove in dvome lahko predelali še v »drugačni luči«. Tam bi tekom terapevtskega procesa med drugim našli tudi odgovore na očitke moža okrog njegovega občutja kontrole in krivljenja za malenkosti, ki jih je doživljal ob vas, izhajajo pa od drugod, pa tudi vaš »prispevek« ob tem. Poudarila bi rada, da si pomoč zakonskega in družinskega terapevta lahko poiščete tudi sami (individualno), da odkrijete kaj se vam je dogajalo, zlasti pa kakšne vzorce odnosov vi prinašate v odnose.

Verjamem, da vas je strah sprejeti odločitev kako naprej, toda občutek je, da ste pravzaprav že postavljeni pred dejstvo, da je odšel, da niti ne vemo, če on sploh želi priti nazaj, niti kaj je on pripravljen narediti v tej smeri. Najbolje, kar lahko naredite je, da si s strokovno pomočjo pomagate ugotoviti kje ste vi in kako v prvi vrsti pomagati sebi, ob tem pa tudi sinu, ki ne glede na odraslost in samostojno življenje, potrebuje mamo in vaše razumevanje njegove stiske.

Vse dobro vam želim in veliko poguma in odločnosti.