Če se lahko navežem na to temo, imam vprašanje. Vedno berem odgovore stroke, da naj pri sebi ugotovimo kaj nas bremeni, zakaj, od kod to izvira. In ko potem sama ugotovim, da mnoge stvari pri možu delam, ker sem iz otroštva tako navajena, strahopoštovanje do očeta, kaj naj zdaj s to ugotovitvijo? Kako naj sedaj spravim sebe iz tega oziroma to iz mene???
Saj skoraj za vsako stvar najdem izvir,kaj pa potem.
Hvala lepa za odgovor

Pozdravljeni, ČE LAHKO?

Res je včasih še najbolj enostavno najti vzporednice iz otroštva s tem, kar počnemo v odnosu z možem ali otroki (čeprav so tudi tu včasih stvari precej zamegljene in zamaskirane, da jih težko prepoznamo), težje pa je potem to spremeniti oz. ukrepati. Verjamem, da ste ob teh naših odgovorih lahko samo jezni. Prepoznavanje je že prvi korak, ki pa še ne pomeni, da so stvari rešene in predelane. Še najlažje se z vsem tem soočimo v varnem terapevtskem odnosu, kjer se v vsakokratnem procesu vzpostavijo neke nove povezave, novi uvidi in kjer terapevt sproti ovrednoti kaj se dogaja oz. se je dogajalo, pri tem pa poleg razumskih oz. kognitivnih uvidov naslavljamo tudi čutenja in telo.

Ugotavljate navajenost na določene reakcije, ki ste jih vedno počeli že v otroštvu in ponavljanje le-teh sedaj ob možu. Najlažje je izhajati iz konkretnih situacij, zato je nemogoče takole samo z enkratnimi odgovori priti do globinskih rešitev. Pomembno se je začeti zavedati kakšna čutenja so se in se vam še pojavljajo ob tem, govoriti o njih, jih prepoznavati po telesnih reakcijah, ločevati kaj je vaše in kaj od drugih, kaj spada v sedanjost in kaj v preteklost (kdaj ste morda v vlogi otroka in kdaj kot odrasla oseba), ugotavljati kaj ob vaših reakcijah doživlja in čuti mož, kaj otroci, kako bi si želeli, da bi vaši starši reagirali do vsake vaše stiske in kaj ste najbolj pogrešali in kar boste sicer najtežje dali drugim (pa ravno to hočejo od vas otroci, morda tudi mož)… Ob strahospoštovanju je verjetno prisotno precej nasilja, potlačene jeze in besa, strahu, sramu, krivde, gnusa.. Ne obstajajo enostavni recepti kako potem to spraviti iz sebe (včasih pomagajo kognitivno-vedenjske tehnike), na vsak način pa je to garanje, napor, vendar se da z resnično odločenostjo stvari korenito spremeniti. Gre skratka za proces ozaveščanja, prepoznavanja, prevzemanja svoje odgovornosti za svoje vedenje, razmejevanja… Verjamem, da vam stvari, ki sem jih omenila, ne pomagajo kaj dosti, čeprav sem vam vseeno skušala odgovoriti. Globlje odgovore, ki bodo veljali prav za vas, pa vsekakor lahko najdete na terapiji.

Vse dobro vam želim.