Razvajen 4-letnik

pozdravljeni!

Predno se zatečem h kakaemu psihoterapevtu sem se odločila, da se obrnem na vse vas. Imam dva fanta, en je star 18m, drugi pa 4 leta. Ta mi dela sive lase že od rojstva, kajti vedno je bil bolj zahteven otrok. Že v bolnici. Je pa res, da je prvi in pri prvem ne veš kako in kaj. Moj mož je službeno odsoten (za potrebo ali pa brez potrebe, saj mora tudi na par pijač in kavic, tudi kakšno kosilo ali večerja pade s prijatelji ali poslovnimi partnerji, ko se jaz z mulci matram kuhat)več ali manj cele dneve (tudi tedne) in sem doma sama za vse.

Največji problem je, da otrok nima nobenega interesa za kakšno stvar, na kar me je opozorila tudi vzgojiteljica. V vrtcu noče sodelovat in delat kar počnejo drugi, temveč se odmakne in kolovrati po svoje. V skupini postane tako moteč. Tudi jaz sem mnenja, da tako išče pozornost drugih. Stalno bi se nekdo moral ukvarjati z njim. Vem, da bi to morala tudi doma rešit, vendar ne vidim možnosti, da bi se vsaj za kratek čas posvetila samo njemu. Tamalega ne morem zamotit s kakšno stvarjo, da bi dal mir, ker je še premajhen.Tako, da če se česa lotiva, naju moti. Ima ga zelo rad, vendar zadnje čase se je začel bolj agresivno obnašat do njega. Vse je hočem ali pa nočem, samo da ni tako, kot jaz rečem. Trmoglavi in piska da je kaj. Če hočem, da se obleče ali obuje, mi reče, da naj ga jaz. Če kaj barvava, spet naj jaz barvam. Vpisala sem a k plesnim, da bo tam malo divjal in da bo delal kot reče voditeljica, vendar on je raje tekal po garderobi. Povsod bi rad bil glavni in nekaj ukazoval, kot moj tast, ki ima zelo velik vpliv nanj. To je tudi dolga zgodba, zaradi katere je že en zakon (ne moj hvalabogu) razpadel, ker so specialisti za vmešavanje v stvari, ki se jih ne tičejo (še posebej v vzgojo naših otrok).

Upam, da sem jasno izpostavila moj problem. Nisem vedela, da ko bom postala mama, se bom morala ponovno učiti živet. Ej, starši!Vsaka nam čast! Ga ni težjega poklica na tem svetu in delodajalci bi končno lahko malo bolj spoštovali mame kot delavke in iskalci delovne sile bi morali zaposlovat predvsem mame.

Katjuša

Po pisanju sodeč predvidevam, da malček močno pogreša očeta. In zato išče pozornost. Če se le da naj oče aktivno pristopi k vzgoji in mislim, da se bo obrestovalo in da ne boste rabili pomoči psihoterapevta.
Malo govorim iz lastnih izkušenj ko je bil mož dlje časa odsoten (v bolnici) sta otroka postajala čezdalje bolj vase zaprta in s časoma agresivna. Verjetno sta le na ta način znala izraziti svoj strah oziroma stisko.
Zdaj ko smo spet vsi štirje skupaj pa vse funkcionira.
Vem, da se trudiš, vendar ne moreš hkrati igrati mamo in očeta.
Očka se naj malo odpove kavici, prijateljem in naj se rajši posveti sinu, drugače zna biti še velik problem.
Nisem hotela biti žaljiva to je samo moje razmišljanje in dobronamirni nasvet.
lp

Katjuša,

tole je link teme na vzgojnem forumu, kjer je nekoč ena mamica nekaj podobnega spraševala, ga. Paula pa ji je odgovorila. Morda ti bo kaj pomagalo.

Lep dan!

M.

Draga Katjuša, vem da ti je težko, sem pa zelo vesela, da vidiš napake svojega otroka. Kajti, ko si starši priznajo da imajo probleme z otrokom, je to začetek reševanja problemov. Je pa zelo malo malo staršev ki to priznajo in zato imamo me, zaposlene v vrtcih in šolah, probleme z izstopajočimi otroci. Sama imam v razredu kar 5 takih, ki non-stop zahtevajo pozornost, za take in drugačne probleme kličem starše, ki se ne zmenijo za otrokovo vedenje in to je začaran krog… Starši ne vedo oz. si zatiskajo oči, otroci pa so vsako leto slabši in kmalu jim tudi doma niso več kos- skratka, to je prvi korak in sem vesela da si ga želiš rešiti pravočasno, kajti ko je otrok enkrat šolski, je že pol stvari zamujeno in se jih ne da nadoknadit. Tega problema žal ne boš mogla r. sama, skupaj z možem se morata pogovorit. Tako kot pišeš je očitno, da tvoj mož ne prevzema vzgoje, kar pa bi mogel, saj je oče dveh otrok. Ko si ti z malim, bi mogel biti nekdo z velikim in to je oče, ki bi mu bil zgled. Pač je fantek in nujno potrebuje tudi moško roko. Ali pa si vzemi čas samo za starejšega in malega daj nekomu, ki mu zaupaš. Osebno mislim, da tukaj manjka oče in njegova vzgoja- skušajta se pogovorit kako naprej. Na specialiste se pa jaz nebi še obrnila, kajti stanje lahko še poslabšajo, ker ne poznajo otroka. Če res ne bo šlo, potem boš potr. tudi strokovno pomoč.Upam, da vama bo uspelo, tesno pa sodeluj z vzgojiteljico!

Podobno, kot bi gledala n mojega prvorojenca, le da je star 3 leta, tamala pa eno leto (15 mesecev). Mogoče pri nas malo manj kot pritebi, a vseeno. Pa je mož precej prisoten in smo vsi veliko skupaj.

New Report

Close