Zmešalo se mi bo. Umrl je. Nihče ne ve in nikomur ne smem povedat, koga sem izgubila, kaj mi je pomenil. Najboljšega moškega, ki je bil del mojega (skrivnega) življenja 15 let. Lahko me obsojate, ampak najina ljubezen je bila najboljša in prava in resnična ljubezen. Duši me, tišči, blede se mi, na bruhanje mi gre, glavo in prsni koš mi bo razneslo! Ne zdržim več. Preživela sem že veliko fizičnih hudih bolečin, ampak tale muka je nevzdržna. Moram se delati »normalno žalujočo«, ampak znotraj me bo raztrgalo. Doma ne smem jokati, v službi ne smem jokati. Študiram na samomor, samo zato, da me neha TO VSE BOLETI!!! Kako si pomagati? Na kaj naj mislim? Kako si vsaj malce olajšati dneve, ker čutim, da se mi bo zmešalo? So kakšne knjige, kakšne posvetovalnice? Se naj tolažim z angeli, nebesi, čeravno ne verjamem v boga. Tudi, če kličem na številke za pomoč, ne vem, kaj naj povem. KAJ SI NAJ MISLIM, NA KAJ NAJ MISLIM, DA BI SI VSAJ MALCE OLAJŠALA NEZNOSNO TRPLJENJE????? hvala

Vem kako se počutite. Tudi jaz sem izgubil mojo sorodno dušo 22.10.2020. Imel sem jo zeloooo,zeloooo rad. Moja partnerka je imela raka na čreveseju,stara komaj 39 let. Nikoli si nisem mislil, da bom pri 45 letih ostal sam. Skupaj sva bila 19 let.Tri ure pred smrtjo, sem ji obljubil, da bom maksimalno poskrbel za najina otroka 17 in 12 let in naj več ne trpi ter gre k angelom, to so bile moje najtežje izgovorjene besede, kar sem jih izgovoril v svojem življenju. Do zadnjega sem verjel, da bo ozdravela in se bova poročila, tako kot sva se dogovarjala, ampak bolezen je bila močnejša. Tudi sam sem pomislil na samomor, ampak sem ji obljubil, da bom maksimalno poskrbel za najina otroka. Tudi sam večkrat jočem, sploh ob večerih in kadar sem sam, v službi pa tudi non-stop mislim nanjo. Vem kako je hudo. Pojdite v naravo, kakšen gozd, kjer vas ne bo nihče videl in se zjočite na ves glas. Jaz grem večkrat tudi k moji mami na pogovor. Idite tudi vi na kakšen pogovor, mami, prijateljicam….Ne študirajte na samomor, moramo živeti naprej, čeprav je težko. PRAVIJO, DA ČAS CELI RANE.

Joj,joj,ne morem si predstavljati še vaše izgube. ni besed tolažbe. ne vem,kaj napisati.ni besed.zakaj je usoda tako zaj….????? zakaj prehitro umrejo vedno NAJBOLJŠI????? če bi človek lahko to vsaj dojel, vsaj en malo, bi bilo za en procent lažje. tak pa vedno znova:zakaj? kak bom zdaj? kaj naj mislim? kako naj vsako jutro vstanem,če vem, da je brez pomena???? nisem vam nič pomagala.oprostite. kaj vse ljudje pretrpimo? fizične bolečine niso NIČ v primerjavi s tem. vam in vajinima želim samo, da zdržite. naj bolečina čimpreeeeeeeeeeeej mine oz. vsaj delno popusti. pišem zmedeno,kot sem sama. ker ne verjamem v boga, se nimam s čim tolažit. držite se, mislim tudi na vas….

podobna izkušnja, stara eno leto. SE LAHKO KAKO POVEŽEVA?

Ljubljančanka

pustite mejl,prosim….

[email protected]

Vem kako huda je ta bolečina. 2020 sem izgubila otroka in ja, tudi sem pomislila na samomor, ampak imam še enega. Sicer lahko jokam vsepovsod, ampak sem šla tudi na sredi polja in kričala od bolečine. Hodim tudi terapevtu. Mogoče kje obstaja kakšna skupina na fb…Biti sam v tem je pretežko, rabiš nekoga za pogovor.

saj ko sta se imela fino za hrbtom drugih, tudi nista javno razglašala.
zakaj bi rada sedaj javno žalovala?
To je vse eno z drugim povezano.

Bocc, lahko prosim za vaš mail kontakt?
Hvala.

Moj e-mail je [email protected]