Lepo pozdravljeni,

želim in prosim vas, da mi svetujete:
Na kratko o mojem otroštvu in mladosti:
Rodila sem se kot zadnji (4.) otrok v družini, kjer je mati odvisnik od hrane, oče pa je bil v času moje mladosti alkoholik in nasilnež. Večkrat nas je ustrahoval- tudi, da nas bo ubil. Takrat sem sicer mamo prosila, da naj se loči, poišče rešitev ali pomoč sociale pa ni bilo nič, ker se ga je preveč bala in verjetno jo je bilo zelo strah. Jaz pa sem bila zelo dobra učenka- odličnjakinja in seveda razvajen otrok. Nekako sem lahko počela vse kar se mi je zahotelo- nad mano ni bilo nobenega nadzora. V šoli sem se trudila, ker sem si zelo želela boljšo prihodnost. V srednji šoli sem sicer imela težave z učenjem , nisem bila navajena reda itd, tako da sem komaj izdelala. Imela pa sem težave s sošolkami-imela sem občutek da so vse več vredne kot jaz, tako da nisem mogla imeti pristnih prijateljskih odnosov, ker me je bilo zelo strah razkriti svoj ubogi del. Zaradi tega sem zelo trpela, ker sem se zelo trudila, da bi imela tiste prijateljice, ki jih vsi cenijo, pa so le spoznale, da jih jaz nekako zaradi svojega strahu po odprtju odbijam- čeprav drugače sem zelo rada burno plesala, zahaja v disco in zgodaj imela hude avanture s fanti (brez seksa, vendar močne zaljubljenosti). Tako sem prišla tudi s slabimi ocenami na bolj slabo fakulteto- kjer sem imela boljše odnose in si pridobila več prijateljev.

No in tu se začenja moj problem- s fantom sem v absolventu zanosila. Rešila sem si, da sem imela porodniško in tudi stanovanje se je našel za naju. Po končani porodniški sem pričela iskati službo in delati diplomo. 1 leto sem zamanj iskala zaposlitev- zdelo se mi je da me povsod zavračajo, ker sem polna nekih strahov, manjvrednostnih kopleksov. No in končala sem študij in čez tri mesece našla zavidljivo zaposlitev, kjer sem zelo uživala in bila dokaj zadovoljna z življenjem nasploh, saj sem imela finančno varnost. Ves čas zaposlitve sem se zelo trudila sodelavcem ugajati. Kakšnega svojega mnenja se itak nisem upala povedati- saj je v meni STRAH pred zavrnitvijo. Trudila sem se, imela sem sicer tudi težave, težje sem se navadila na vse obveznosti- toda nekako se mi je zdelo krasno Direktorica, ki je bila prvi dan zelo navdušena nad mano me je poklicala in rekla, da se ji zdi, da jaz trpim pri svojem delu. Vse kot team nas je zelo hvalila in jaz sem se zelo veselila njenega veselja ob skupnih dosežkih. Podzavestno pa sem se zelo bala, da ne bom izgubila službe, ker nisem podpisala pogodbe itd- strah pred zavrnitvijo. Dokler se ni tega nekega dne (4 mesec) to zgodilo- rekla je da nisem sposobna, itd.da žal in me dala na drugo delovno mesto za dva meseca. To sem tako težko sprejela, da sem močno jokala in nisem mogla verjeti, ker se je zgodilo to kar sem mislila da se bo- tega me je bilo najbolj strah. To zavrnitev še do danes nisem sprejela- veliko o tem razmišljam čeprav nima smisla- počutim se res nesposobno in sedaj sem 1 teden brez službe na Zavodu- službe pa ni. Odgovori so negativni in imam občutek, da si to zaslužim in da nikoli ne bom našla zaposlitve, da bodo že videli, da sem razvajena in nesposobna- sploh pa če mi to na razgovoru rečejo ali sprašujejo kaj v tej smeri. Grozno je živeti s temi občutki. K psihiatru ne bi šla, ker se mi zdi, da bi bilo to najhuje kar se mi je v življenju naprtilo, da bo še živčna bolnica- kaj bi rekli ljudje in moja samozavest bi bila še bolj omajana- čeprav si včasih tako zaželim, da bi se lahko s kom pogovorila, ki bi mi dal kakšne napotke. Kaj mislite vi, bi v mojem primeru delovalo kakšno zdravilo ali ne. Vsak dan se jočem in sem napeta, finance me skrbijo in jamo kopljem svoji lastni družini. Gospod doktor pomagajte mi prosim- danes sem bila tako obupana, da bi kar končala to življenje- samo ne želim svojemu otroku narediti to da bi bil brez mame.Saj vendar sem si želela boljšega življenja. Hvala lp Katarina

Spoštovana Katarina,

kadar človek obupava nad življenjem, je že to tehten razlog za obisk pri psihiatru. Žal kljub končani fakulteti spadate med tiste s predsodki, ki jih je v zvezi s psihiatrijo današnja praksa že zavrgla. Samospoštovanje in samozavest boste pridobili med drugim tudi s poklicno uspešnostjo, seveda pa vam bodo voljo za delo, energetski naboj in optimizem pomagala pridobiti tudi zdravila. Premagajte svoj strah in se pri psihiatru oglasite čim prej. Vajin pogovor bo ostal zdravniška skrivnost.

Draga Ksenja

Strah pred zavrnitvijo se mi ne zdi tako velik, kot ga sama vidite. Predvsem, ker sem bila že sama dostikrat pred tem. Zatiskala sem si oči, ker sem drugačna od drugih. Muči me neka bolezen, ob kateri me vedno zavrnejo, ko iščem delo preko delodajalca. Običajno me je kasnjeje še bolj strah, ko grem na kak nov razogovor in že v naprej vem, da me bodo zavrnili.
Ksenja. Vidim, da si si sama zadala vse te bolečine, ki te sedaj spremljajo. Nikakor niso tako velike. Potrebuješ spoznati, da danes ni lahko dobiti dela, to že sama veš. In nihče te ne zavrača. Imaš zelo visoko šolo in to veliko šteje. Predvsem sem opazila, da BI bilo res doboro, če bi se z nekom pogovarjala, če želiš mi lahko tudi pišeš na moj email – zelo rada bi se pogovarjala o tem s teboj. Ti pa lahko povem,da sem sama že obiskala Psihologa zaradi moje bolezni, in mi pogovori o tem mi zelo veliko pomagajo – ZAČETI SE SPREJEMATI tako kot sem, da nisem drugačna.
Tebi svetujem enako – Psiholog ali Psihiater – oba ti lahko pri tem zelo pomagata. Nikakor se ne boš zapisala tako kot živčna bolnica – verjemi mi, da boš še vesela, ker boš NALETELA na PRIJAZNE POGLEDE…

Verjemi mi, da je temu tako – ODLOČI SE ZA – potrebuješ veliko PISANJA, kot pa TUDI POGOVORA…

ŽIVLJENJE JE LEPO, ŽIVI GA SEDAJ – imaš vse kar si si od nekdaj ŽELELA, trudila si se ZA TO in Verjemi mi, da ti bo USPELO. Uspela si ŽE – osredotoči se na tedaj..

Pozdrav

Simsi

New Report

Close