razočarana
Zdravo!
Vem, da je silvestrovo in da so sedaj ljudje dobre volje in srečni, ampak sama sem tako žalostna, da se nekomu enostavno moram zaupati in zjokati.
Naj začnem. Smo mlada tričlanska družina z enoletnim otrokom. Pot do tega otroka je bila trnova, a ko se je rodil je bil moje največje veselje. Še danes, ko ga pogledam mi pridejo solze v oči, ko pomislim, da tega bitjeca lahko ne bi bilo. S partnerjem sva tega otroka že dolgo načrtovala- zanj sva se odločila, ko sva si prej vse uredila. Finančno smo dobro situirani, s svojo hišo, novim avtom, dobrima službama -skratka vse naj bi se končno poklapalo in zaživeli naj bi kot srečna družina. Žal se moje želje in pričakovanja niso uresničile. S partnerjem sva skupaj že 12 let, od tega živiva skupaj 5 let- torej naj bi ga dobro poznala. Na mojo veliko žalost pa so se kmalu po rojstvu otroka ter preselitvi v hišo začeli prepiri, ki so se čez mesece samo še stopnjevali. Trenutno še živimo skupaj- zaradi otroka, vendar ne vem kako dolgo bomo še skupaj. Sam sicer pravi, da naj jaz kar grem, otrok pa bo pri njemu oz. mi bo z raznimi sodniki onemogočil stik z njim. Vem, da je vsega sposoben, zato zaenktar še vztrajam v skupnem domu, čeprav skoraj ne govorimo več, pa tudi za otroka se ne zmeni.Na kakšne terapije in pogovore sama nisem več pripravljena, ker sem enostavna zmatrana in izčrpana od nenehnih prepirov in kratkotrajnih pobotanj. Ne vem več, kaj naj še naredim, saj sem res hudo razočarana pri 30 letih. Svetujte mi!
Pozdravljena!
Verjetno ti tvoj post ne bo odgovoril, kljub vsemu pa bom napisala svojo zgodbo (in s tem omilim svoje tegobe). S partnetjen sva skupaj 11 let, od tega ziviva skupaj ze stiri leta. Imava svoje stanovanje, avto. Trenutno sem sicer brez sluzbe, ki sem jo izgubila po porodniski zaradi zdravstvenih problemov po porodu, zato sem si vzela cas in dokoncujem diplomo. Imava sincka starega 18 mesecev, ki je bil nacrtovan. Vsaj tako sem mislila. Pred zanositvijo sva imela par dolgih pogovorov o otroku, vzgoji,…. in mi je zatrjeval, da si ga zeli, da je pripravljen,… Ko sem zanosila in je CB pokazala dve crtici, se je samo nasmehnil in nadaljeval delo na racunalniku. Sem si mislila pac sok in bo ze. veselja in zanimanja do nosecnosti sploh ni pokazal do 34. tedna, ko so me zaradi krvnega strdka komaj resili. Sodeloval je res pri nakupu – fizicno, z mislimi pa ne. Vse sezname kaj nakupiti, kaj narediti sem naredila sama. Pred tem mi ni pomagal ne v gospodinjstvu (stiri mesece sem bruhala in enkrat mi ni nicesar skuhal ali karkoli drugega), pa tudi kregal se je pogosto, ceprav naj bi bile nosecnce hormonske bombe. Vse ga je motilo, nicesar zadovoljilo. No koncno sem rodila in ga je potegnilo noter, veselje, sreca in vse kar pase zraven – ja, dokler nisva prisla iz bolnice. Pred porodom je prebedel dolge noci zaradi racunalnika in nobena ni bila zastonj, po najinem prihodu domov pa je kar naenkrat zacel spati od 21 do 7 ali 8 ure zjutraj – ker je utrujen, Ponoci ga niti enkrat ni previl – ker ga ni slisal…… Kljub ogromnim zdravstvenim problemom sem bila za vse sama – saj ves kako je obiski ipd. Podnevi se ni ukvarjal s tamalim – je bil, kje drugje kot za racunalnikom. Vse to je trajalo 10 mesecev, ki so bili polni prepirov (je bil tecen, ker je bil utrujen), potem pa se je postopno zboljsalo, ceprav kakega potrpljenja ni imel. S tamalim se igra pol ure, potem pa dosti za dva dni. Ko pa imamo obiske, je pa idealni ocka in moz. Ko sva se opgovarjala o razhodu se je strinjal takoj, pod pogojem da obdrzi otroka – on, ki ni en teden vsega skupaj skrbel za njega. In sem vztrajala in se vztrajam. Vendar mislim, da za otroka to ni dobro – bolj je iti narazen in cao. V nasprotju s tabo bi se rada pogovorila z njim in razcistila zakaj tako, tudi pod strokovnim vodstvom, vendar on tega noce, rajsi molci in se skriva za svojimi izgovori. Moj predlog je takoj narzen. In to bom storila tudi jaz, takoj ose financno nazaj postavim na noge, zato da otrok ne bo na slabsem, ker na partnetja se ocitno ne moram zanesti in se tudi nocem. Kar sem trenutnega stanja tice pa tako: midva se trudiva ne prickati pred otrokom in delujeva “partnersko”, ko je otrok zrave. Pogovr je pa bolj o vremenu ipd. V spalnici ne spiva skupaj, ker spim s tamalim v njegovi sobi, ko pa je otrok v vrtcu ne komunicirava. V glavnem zaenkrat se trudiva, da otro ne obcuti negativnega ozracja med nama, ceprav vem,, da je to dalec od idealne druzinice, ki SVA jo skupaj nacrtovala. Je pa to seveda definitivno boljse kot ce bi se kregala pred tamalim ali pa se celo fizicno lotila drug drugega….
Vem razvlekla sem vso stvar, vendar me cisto potegnilo noter. Upam, da boste cimbolje resili vas problem in SRECNO NOVO LETO 2004 in upajmo, da res bo.
Lp, M.
Uf, žalostna zgodba… Kako pa je prišlo do vseh prepirov? Kar naenkrat? Mislim, da bi si mogla vzeti oba nekaj časa zase.. magar kakšno potovanje, da greš sama ali gre on. Da se zadeva razčisti, vsekakor pa sedajle skupno življenje ni najboljša rešitev. Dokler sta tako nastrojena drug proti drugemu, bo hudo. Vzemita si nekaj časa narazen, razmislita situacijo in se potem ponovno pogovorita. Pa srečno!
Poglej, hočeš nasvet in istočasno pišeš, da na terapije in pogovore nisi več pripravljena. To očitno ni res. Ali hočeš bolj pravni nasvet, kako ga vreči iz hiše in obdržati otroka ( to se ne zdi težko, če malo poslušaš ločene očete, kako težko pridejo do otrok – saj tvoj najbrž nima nobene možnosti, da bi delal po svoje ) ali pa hočeš nasvet, kako popraviti zakon?
Zmatrana si od prepirov – torej se odloči, da se ne boš več prepirala. Malo hecno, a je res, da se en sam težko prepira. Čim vidiš moža, pri vsakem pogovoru, se odloči: to ne bo prepir. Karkoli in kakorkoli bo rekel, ti odgovori mirno ali pa bodi tiho. Če ne gre drugače, če vidiš, da se kar sam prepira – na žalost se nekaterim posreči tudi to – mu čisto tiho reci, jaz pa se ne bom prepirala.
O težavah pa nisi napisala nič, zato kaj konkretnega ne znam svetovati. Ne vem, koliko ste skupaj, kake odnose imata s starši, zaradi česa se pravzaprav ne razumeta. Na splošno lahko rečem le, da spremeni sebe, ker njega ne moreš.
Naj te ne dotolče to, da so okoli silvestrovega ljudje bolj srečni. To ni res.To je videz. Srečno!
Draga Katja!
Že pri teh letih si tako nesrečna, kaj šele bo!Ukrepaj!!!!!Razumem, da te je strah vendar pomisli nase.Postani egoistična in misli samo nase in na svojega otroka.A misliš, da bo njemu všeč, da se njegova starša po cele dneve samo kregata!Samo straši te, da ti bo vzel otroka.Katero sodišče mu ga pa bo dodelilo?Ne boj se in naredi tako, kot čutiš, da je prav in vem da točno veš kaj moraš naredit.Nehaj se tolažit, da bo jutri že bolje, ker ne bo.Življenje je prelepo, če smo svobodni in lahko delamo tisto, kar nas veseli.Veseli se življenja, ki je pred teboj, ker si tega preprosto zaslužiš!
Želim ti, da čimprej urediš svoje življenje, da bo imelo smisel in Katja začni živet.
Lep pozdrav;Amor
Hja, težko bi kaj dosti povedal ampak te popolnoma razume, sicer bil sem v podobni sitoaciji, sam nekako sem rešil stvari, nisem zasledil v tvoji pošti kaj je vzrok za prepire, za kaj se ploh gre, ponavadi je vedno en razlog za kaj se prepir začne, sicer sem 18 let poročen in vem kako je to.
poskusi ko ga dobiš dobre volje z pogovorom, počasi, poskusi izvleči njegovo mišljenje kaj si ON želi, ali mu je do razveze ali ne, TE še ljubi ali ne, itn..
vse kar ti lahko rečem HUDO je v takšnem zakonu živeti, veliko nas vežejo otroci, dokler so majhni…..
toliko pa pozdravček v upanju da boš našla svetlo luč iz tega tunela…
Mario.. pa pozdrav vsem
Katja
Jaz nimam otro(č)ka (kljub trnovi poti do njega), nimam službe, imam pa neozdravljivo bolezen. In lahko te razumem, da ti je hudo.
Obišči dobrega psihologa. Lahko ti pomaga.
lp
“V mesečini mi pošiljaš svoja ljubavna pisma”, je rekla noč soncu. “Jaz pa puščam svoje odgovore v solzah na travi.” (Tagore)
Splača se iti na terapijo. Svetujem ti Nado Mulej, ki se ukvarja z nevrolingvističnim programiranjem. Najdeš jo na spletni strani podjetja Sledi iz Žalca. Morda pa ti lahko svetuje kakšnega drugega strokovnjaka.
Prav je, da otrok, ki se je rodil iz ljubezni, to tudi zares začuti. Z vama s partnerjem je vse OK. Gre le za to, da sta nekako izgubila izpred oči stezico, po kateri sta našla pot eden do drugega. V kolikor sta se lahko razumela 12 let, se lahko zanesljivo še v bodče. Le naučiti se morata nekaj novega, to pa je tudi vse. Tisto kar v tem trenutku moti partnerja pri tebi ali tebe pri njemu, je le izziv, s katerim bosta prešla na višji nivo razumevanja.
Morda se ti bo zdelo preveč skregano z logiko, toda ostaja še ena zadeva, o kateri bi bilo dobro premisliti. Znano je, da obstajajo v prostoru takoimenovana škodljiva sevanja, ki jih povzročajo globalne sevalne mreže, vodno sevanje in geološki prelomi. Obstaja veliko evidentnih primerov, ko sta se zakonca razšla, ker so sevanja vplivala na enega od njiju ali kar na oba. Gre za to, da nekatera sevanja, ki delujejo v predelu glave, motijo nevrovegetativni živčni sistem, zato človek postaja razdražljiv, slabe volje in depresivem, za vodno sevanje pa je značilno, da jemlje energijo, zato se nekateri pritožujejo nad hladnostjo partnerjev v postelji in podobno. Zgodi se celo, da se človek, ki spi na sevanjih, umakne v nek drug prostor in zapusti zakonsko posteljo, kar dolgoročno ne vpliva dobro na razmerje. Kar svetujem iz tega vidika je, da se ti premeri spalnica in se ugotovi ali lahko stanje pripisujemo tudi tem vplivom.