Ob prebiranju forumov imam obcutek, da je kar nekaj locenih, razocaranih v vezah ki jih imajo s partnerji. Tudi osebno poznam cel kup ljudi, ki so loceni ali pa so se s partnerji po kar nekaj skupnih letih razsli in me zanima, kaj je bil razlog za locitev, kdaj ugotovis da je dovolj, kaj je tista kaplja cez rob.

Ula
Si poročena? imaš težave?, če imaš vse to boš izvedela pa veliko že o tem piše tukaj na te forumu, če se ne motim.
Težave pridejo postopoma same od sebe drugič pa kaj več.
Pa brez zamere l.p. marelic

mislim, da o kapli čez rob lahko govorimo samo v primerih družinskega nasilja, psihičnega maltretiranja, ko enostavno moraš rešiti sam sebe.sicer pa se nekega konkretnega razloga neda ugotoviti. stanje bi primerjala s pričetkom prve svetovne vojne. saj ni bil vzrok, da je gavrilo princip izvedel atentan na nadvojvodo franca ferdinanta, to je bil samo povod oziroma kaplja čez rob. vzroki so bili nesoglasja, ki so se kopičila in jih niso reševali. tudi v vezi pride do nesoglasji ,ki pa jih rešuješ in oba skupaj duhovno rasteta in se veza krepi ali pa jih odrivaš, …… dokler ne ugotoviš, da živiš eden mimo drugega ( v tem primeru je lahko kaplja čez rob tudi to, da ne zapira zobne paste) in, kje je potem smisel veze.

Zivim z nekom, in ne nimam problemov, vsaj vecjih ne. In nimam nobenih zelja po locitvi, samo tako se mi zdi, da se sedaj vsi po vrsti locujejo, pa ne vem a je res tako hudo ali se pac ljudje nic ne potrudijo za to, da bi bili skupaj.

Draga Ula
Tako ti bom jaz povedala, da so na sodišču in moj odvetnik in še po televiziji je, bilo da v Sloveniji vsaki tretji par se ločuje. ZAKAJ?
Nezvestoba, alkohol, pretep, maltretiranje itd. Še bi se dalo naštevati. Samo nekateri lahko dolgo potrpimo nekateri pa takoj na sodišče odvisno kako ti je v življenju. To pride z letim, da en drugega po domaše povedano podjebavajo in se potem zares začne in tam se žav konča.Tebi pa vso srečo z tvojim partnerjem.
L.p. marelica

jaz ti lažje povem kaj je po moje njvečja napak parov in kar pripelje do ločive…. da ne poišče sorodne duše karakterja in načina razmišljan in da si vsak poasmeznik sam sebi prilagodi patnerja da mu nančin ugaja to počnejo moški in ženski in da dajem premelo svobode drug drugemo in drug drugemo ne upajo pogledati v oči in reči to sem jaz in želim si to in kaj storimo mi zamižimo in rečemo vsaj je to nekaj takega kar si želim in kaj sledi par poroka hiša otroci vnuki…in mižanje obeh in mir…dokler ne poči bi rekli in rečeš hočem bit sam….ne morem več….in ..še en nasvet za uspešen zakon rešimo se ljubosumlja in lasti sočloveka zavedati se je treba da ljudje prihajo in odhajo in da srečna in žalost nista večni samo porazdeliti jo moramo znati in bomo srečni in zaveadat se moramo da vse kar počnemo v življenju počnemo za sebe …….
IMEJ RAD SEBE IN OKLICO IN…..LEPO BO…..

Ne vem kdo je že enkrat menda rekel, da je tvoj partner točno tisto kar potrebuješ tisti trenutek. Ampak hudič je v tem, da lahko naslednjega potrebuješ nekaj drugega.

Pri večini parov je ločitev izhod za nesporazume, ki jih lahko rešiš tudi drugače. Sama sem se trudila do zadnjega, vendar nakoncu sem rekla, da tako ne gre več in sem vložila vlogo za ločitev. Tako kot pri meni je pri mnogih razlog alkohol, agresija in ljubosumje. Če te partner (v mojem primeru mož) ima za nekaj smoumevnega (kot kos pohištva v sobi) poleg tega pa je ljubosumen in preverja vsak tvoj korak in nesporazume ne želi reševati potem veš kam to pelje. Trudiš se koliko časa gre in če ni odgovora in volje, da bi ti partner šel naproti ti kmalu zmanjka energije in potrpljenja. Ko pa ljubosumje pripelje do nasilja, pa samo še lahko rečeš adijo in greš ali pa njega pošlješ (naženeš) stran. Ker jaz mislim, da če te je udaril 1x te bo tudi drugič. tretjič, …
No, to so moje izkušnje. Upam, da tebi ne bo potrebno čez kaj podobnega in ti želim veliko sreče, potrepljenja in razumevanja s tvojim partnerjem. Pa nesporazume rešuj sproti in ne čakaj, da se jih nabere preveč, ker se jih potem težko reši.

Bila je ljubezen na prvi pogled.Pomenil mi je vse na svetu. Padla sem na njegove brke. Bila je velika razlika v razgledanosti.Hobije sva imela podobne. Pa so me svarili, da to ne bo šlo.Da se preveč razlikujeva, da izhaja iz totalno različih okolij. Pa sem rekla, da ljubezen prenese vse. Pa sva se poročila. Pa sem se preselila k njegovim staršem. Potem se je začelo.Bil je mamin sinček, njihovo mnenje je bilo sveto, moje ničvredno. Pa so me šikanirali, me dajali v nič.Pa se je rodil otrok.Pa se je počutil zapostavljenega, ker je otrok prevzel prvo vlogo. Pa nisem več vzdržala in sem šla nazaj v svoje stanovanje.Na moje prigovarjanje je šel (s težkim srcem) z nami . Potem je zgledalo pa takole:ob šestih je šel na šiht , ob pol treh je prišel na kosilo, potem je šel k staršem, prišel zvečer nazaj spat. Nikamor nismo hodili skupaj, zmeraj je moral ‘pomagati’ staršem, nikoli ni prispeval niti tolarja za hrano, položnice, nikoli ni kupil nič za otroka. Po enem letu in neštetih pogovorih in obljubah sem mu dala ultimat : mi ali starši. Odločil se je zanje, ločila sva se in zdaj živim mirno. Hčerka je bila k sreči še tako majhna(1 leto in pol), da se ločitve še ni zavedala in ni bilo nobenih travm. Sedaj imamo normalne odnose, Hčerka je 2x na teden pri njemu , uživata skupaj. Ko je pri meni, ni nobenih vprašanj zakaj nismo skupaj, saj se ne spomni, kako je bilo, ko smo živeli skupaj.
Najbrž bo slej ko prej tudi to vprašala, vendar bo pri šestih letih zadevo popolnoma razumela.

LP,Kaja

Zdravo!

Se zaljubiš, vidiš samo lepo in imaš čas drug za drugega.
Zaljubljenost mine, prihaja čas prilagajanja …..
Pridejo otroci in je že potrebno potrpljenje(če jih imaš).
Otroci rastejo ,rastejo težave , naučiti se je treba prilagajana in spoštovanja ,
če se ga v tej dobi ne naučiš, so tukaj že prvi zametki vzrokov za ločitev.
Otroci odrastejo, ostaneš spet sam z partnerjem in tukaj se vidi,kaj si
gradil v letih zakona,
ali imaš še kaj skupnega ali živiš sam s seboj.

Za ločitev pa mislim,da sta vedno kriva oba zakonca.
Nikoli ne bom pozabila,kaj mi je dejala neka starejša gospa,ko sem se poročila:

Bojana,kadar bo mož rekel :”Pridi greva….”,
pusti vse skupaj (ni važno kaj počenjaš) in pojdi z njim!!
Veš ,rekel ti bo enkrat,dvakrat, tretjič si bo poiskal svojo družbo.

No tega se probam držati, poročena sem 22 let,pa upam,da bo šlo še tako naprej.

Pa še en nasvet mi je dala in mislim,da je tudi vreden zlata:
”Postelja vse pogliha”.

Uf ,kaj sem se razpisala.
No lepo se imejte,radi se imejte in lep vikend.
Čao Bojana

draga anka, zelo lepo si to povedala in res je tako,popolnoma se strinjam stabo, kajti prava sreca je u zivljenju najti pravega partnerja in prav obcudujem pare, ki se po dolgih recimo 20-tih letih se vedno ljubijo kot na zacetku 🙂 temu se rece popolna sreca in ljubezen 🙂 lep pozdrav soncek

No, jaz sicer nisem bila poročena, sem pa odšla od partnerja. Razlogi? Več jih je bilo. Kaplja čez rob, je bil njegov agresiven izbruh. Sicer se ni znesel name, vendar sem videla česa je sposoben. Ostalo, kar ni štimalo je bilo pa to. Bila sva zelo različna..od izobrazbe, okolja, vzgoje itd. Pravzaprav sem šla v odnos in vedela že v naprej, da ne bo iz tega to, kar si želim. Sam se ni želel veliko pogovarjati. Zanj osebnostna rast v odnosu ne obstaja. Pil je preveč, jemal pomirjevala, svojih težav ni reševal. Imel je dvojna merila… za prijatelje ena, za svoje bljižnje druga.
No, moje maslo v odnosu pa je bilo najprej to, da sem vztrajala, čeprav sem vedela kaj se dogaja, kdo je itd. Potem, lahko rečem, da je moj delež ta, da se nisem mogla sprijazniti s kakimi njegovimi lastnostmi in sem mislila, da ga bom lahko spremenila. Sama takrat nisem bila sposobna iskreno in direktno govoriti o sebi. Postavljanje mej in podiranje mej drugega… to je bil tudi problem.
Sicer ni bilo nikdar žalitev z moje strani, z njegove pa ja. Itd.
Sem se pa naučila nekaj… vsaj upam, no:
da se komot lahko v odnosu izognem kaznovanju, grožnjam, izsiljevanju, obsojanju, pritoževanju, grajanju, manipuliranju, ko hočem kaj povedati…ker je drugih načinov prav dovolj, da marsikaj povem, kar je bolj učinkovito.