Razlicnost in sprejemanje

Pozdravljeni,

pišem, ker mi je v 3,5-letni zvezi pričelo škripati. Jaz sem 21, on 26. Jaz 100% meščanka, on 100% podeželjski fant z drugačno mentaliteto. On rad hodi v hribe, jaz grem raje na kavo. Vse lepo in prav dokler se sprejemas in prilagajas. Pravijo, da se nasprotja privlačijo, na začetku sem se strinjala, zdaj se ne več.. vedno znova se skušam prilagajati, iti na kakšen hrib, čeprav mi ne paše, narediti tako, da bo njemu ustrezalo- po domače povedano me na čase prav komandira. Saj včasih jaz tudi njega, ampak mislim, da je veliko več po njegovo kot po moje. Izgubila sem svoj jaz, silim se misliti tako kot on misli, ampak ne morem več, ker to nisem jaz. Vidim se z njim v prihodnosti, tudi splanirala sva jo, vendar imam vedno bolj pomisleke.. nabralo se je toliko stvari, ki me motijo pa sva o njih govorila neštetokrat=ni se veliko spremenilo. Potem je tukaj njegova družba na katero je zelo navezan. Jaz imam 3 dobre prijateljice s katerim se vidim veliko manj kot se on z njimi (živijo blizu in pa z večino je sodelavec). Kadar koli njegovi prijatelji kaj predlagajo je takoj za, ko jaz kaj predlagam za kam it/karkoli, on v večini primerov razmišlja o tem oz. reče “bova videla do tam je še dosti časa”. Saj me vedno povabi zraven, se z njegovo družbo razumem, ampak na čase pomislim, da jih ima raje kot mene, čeprav bo zanikal. Nočem uničiti zveze zaradi moje slabe volje, ampak tolikokrat potlačim čustva zaradi majhnih stvari, ki me motijo, on pa jih ne bo nikoli spremenil. Kot pravim drugačna mentaliteta, odraščala sva čisto v drugačnem okolju: jaz v skrbni, ljubeči družini (zelo smo navezani en na drugega), on “na kmetih”, njihovi odnosi so dokaj hladni, uglavnem čisto nasprotje kot pri nas. Njemu se zdi čudno in narobe, ko me mami pokliče večkrat na dan, češ “kaj se ji oglašaš, sej ne rabi vsega vedet”. Ne vem, zdi se mi kot da me hoče sprogramirat po svoje, tisto kar on misli je prav, tisto kar jaz mislim je polno pomislekov. Res ne znam več naprej, ker sem začela dojemati situacijo in si ne znam pomagati. Zelo se imava rada, ampak včasih si želim, da mi nebi vedno vsiljeval svojega mnenja in pač sprejel, da imam nekje drugačno “rutino” od njega. Zelo rada bi slišala mnenje iz stališča nekoga drugega. Mogoče pa samo pretiravam, ne vem.
Hvala za pomoč.
A

Oba imata isti problem. Tudi ti ne sprejemaš njega, njegovih navad in družbe … njegovega mnenja, videnja, niti ne razmišljaš o tem, ali ima mogoče prav. Z mamo se slišita večkrat na dan – eto, vidiš, v tem ima on popolnoma prav. Nobene potrebe ni potem in dejansko ne rabi vedeti za vsak tvoj prdec. Dovolj si že stara, da se malo distanciraš od nje, imaš svoje skrivnosti in začneš uporabljati filter, kaj je za njena ušesa.
Boštjan Topovšek sicer ne odgovarja več, ampak zelo lepo pove, da v partnerstvu premikamo svoje meje (namesto da temu rečemo kompromisi). Imaš fanta z lepim hobijem, to je hoja v hribe. Ti to vidiš kot mučno prilagajanje, lahko pa bi videla kot priložnost, da končno storiš nekaj koristnega za svoje telo in dušo. In začneš odkrivati lepoto ne samo na cilju, temveč že v sami poti. Hkrati bi se tako tudi globlje povezala s fantom. Razumem, da je nekomu telesni napor odvraten, ampak včasih gre dejansko samo za to, da s trmo premagaš ta začetni odpor, potem ugotoviš, da si se grobo motil.
Vidva se preprosto premalo čutita. Besede o skupni prihodnosti so samo besede, pri vama dejanja sploh ne sledijo. Nima veze, od kod izvirata.

Oprosti vendar ni normalno da se z mamo slisus veckrat na dan.. si se odselila z namenom, da gres na svoje ne pa da se se zmeraj z njo nonstop cvekas.. mas partnerja zato, da se pogovarjas z njim.
Tud mal podezelske kulture ti nebi skodil

pozdravljena,imela sem popolnoma enak problem. En dan ,ko mi je rekel,da se ne trudim,ker mu nisem hotela v nečem ugoditi ,sem mu napisala taki spis ,da sem pisala kar v beležko in mu poslala slike haha. Napisala sem mu,da to kar on misli in hoče je enakovredno kot to kar jaz mislim in hočem,da sva 2 človeka za katerega tisti “prav” ni enak. Več x sem ga tudi kam povabila pa ni hotel iti,če jaz ne bi šla bi pa bil užaljen,to sem mu tudi napisala,da potem,ker on noče delati po moje torej se tudi on ne trudi. skratka celi spis z podrobnimi primeri ,ko so bile situacije iz moje strani in on ni hotel in z njegove strani pa jaz cesar nisem hotela. Skratka mores najt tak primer,da mu odpres oci. Jaz sem potrebovala pol leta nakar se mi je celo opravicil… upam,da ti uspe.

Nisem rekla, da čvekam pov ure. Pokliče me npr ko gre iz službe in kaj vprasa + živim še doma ne s fantom. Žal ima tak problem, da ko ji je dolgčas pač kliče, jaz je spreminjati ne morem, razen da se ji ne oglasam, ko sem zunaj in me kliče. Res ni potrebe po ostrih besedah in tem, da rabim malo “kmecke kulture” oz.verjetno logike po tvoje. Hvala.

Če se slišiš z mamo večkrat dnevno si v odnosu z njo in ne s partnerjem. In dokler bo tako, resnega partnerstva ne boš zmogla. Mama ima upam pa tudi svoj lajf in ji ne rabiš bit ti edina zanimacija.
.. iti v hribe ali ne je tu brezpredmetno.

Midva s partnerjem sva začela hoditi pri mojih rosnih 16 in njegovih 22. On je že skrbel za položnice, medtem, ko sem jaz razmišljala o petkovih in sobotnih žurih. Tudi sicer sva si različna, drugačno razmišljanje, drugačni pogledi na svet,….ampak funkcionirava skupaj že 21 let. Kako? Jaz njemu pustim njegove hobije in on meni moje, drug drugemu predstaviva svoje želje z ustreznimi argumenti in sprejemava ogromno kompromisov. Se tudi skregava, ampak to je del zveze.
Če želiš da zveza obstane, bo potrebno nekaj pogovorov, sprejeti nekaj kompromisov, pa bo uspelo. Kjer je volja tam je pot

Tudi sama sem bila v podobni situaciji. Jaz sem bila takrat stara 19, on 27. Sedaj sem stara 24, on 32 in ga razumem dosti boljse, kot sem ga takrat. Jaz sem se precej spremenila skozi vsa ta leta z njim, on se niti ni toliko (verjetno zaradi starosti), se mi je pa dosti bolj odprl in sva iz leta v leto bolj povezana, pa ceprav sem si mogoce jaz od zacetka vse skupaj drugace predstavljala, me je iz punce izoblikoval v zensko in skupaj sva zrastla. Moj nasvet: ne potenciraj vsega, uzivaj v majhnih trenutkih, v smehu, v odkrivanju novega. Ne obupaj, ce se imata rada, bosta vedno nasla skupen jezik. 🙂 Srecno!

ti si prijateljica svoje mame ne pa partnerka. Ne verjamem da bo kaksen normalen to prenasal

To se zgodi, ko se na začetku zveze pretvarjate, hlinite da ste nekdo drug.
Kriva si si sama. Žal.

Moj primer. Pa skoraj podoben. On kmet, jaz iz mesta. Nikoli ampak res nikoli se nisem pretvarjala. Ža na začetku zveze je točno vedel, da mene neki sprehodi in hribarjenje ne zanima in mi v 20.letih nikoli ni tega predlagal. Sedaj gre z otrokoma, če gre. Jaz ostanem doma.
Zakaj bi morala delat nekaj, kar mi ne paše? Ti pa raje glumiš in pol poti zabijaš z očmi, kot pa da bi mu povedala resnico. Zakaj že?

Sem se seveda sama zelo spremenila, menjala krog prijateljev, se 70% več prilagajala kot on, ampak nikoli lagala, da mi je nekaj všeč, če mi v resnici ni bilo.
Življenje kot tako mi ustreza, še vseeno pa ostajam zvesta sama sebi.
Če prej nisem jedla cvetače, ne vem zakaj bi jo morala sedaj jest, čeprav jo moj obožuje. Štekaš?

Aja. To glede mame. Živiš pri njej, pa se še večkrat na dan slišita? Ja. To je bolano. In bo vedno huje. Si zamišljaš kako bo zgledalo, ko se boš odselila?
Fju.

New Report

Close