Zadnji teden preživljam hud stres. Ne vem več, kje sem in kaj naj naredim, kaj je resnica in kaj je laž. V sebi nimam nobene moči, ne znam se pravilno odločati, skoraj vse moje obveznosti so zastale.

Oba sva pri 50+, za seboj imava vsak svoj zakonski brodolom. Poznava se skoraj vse življenje, le da naju življenje kot par ni nikoli prej združilo, čeprav je obstajala medsebojna privlačnost. Določeni stiki so tekom minulih desetletij bili, zato bi lahko rekla, da sva se posredno skupaj postarala.

Ko so otroci odrasli, sem se zaradi moževega alkoholizma in agresivnosti končno upala ločiti od njega. Posledice na moji psihi in življenju nasploh so bile hude, izgubila sem tudi dobršen del premoženja. Takrat sem se zbližala s tem prijateljem, ki se je v tistem času tudi ločil. Pomagal mi je s kakšnim nasvetom, da sem zadevo lažje izpeljala. Med nama so preskočile iskrice, ki so tlele že tako vse življenje. Ko je bil ves vihar ločitve mimo, sva postala par. Seveda je bil začetek zelo lep, sčasoma pa so privrele na površje lastnosti enega in drugega, s katerimi nikakor nisva mogla shajati. Po nekaj letih truda, nisva več znala ali hotela iskati rešitve, zato sva se razšla. Ker sem ženska, je bilo to zame veliko bolj boleče kot zanj. Nikakor ga nisem mogla preboleti, zame je predstavljal ljubezen mojega življenja. Prekinila sva vse stike, tudi srečala se nisva nikoli, kar se mi je zdelo veliko bolje. Nekaj let si nisem želela nobene zveze, predelovala sem svoj zakon in končano zvezo. Veliko stvari sem odkrila o sebi, prebirala knjige, se pogovarjala z raznimi ljudmi, postajala vse bolj zadovoljna s svojim stanjem. Končno se mi je zdelo, da sem zadovoljna v svoji koži, četudi samska. Sem sicer spoznavala nove moške, a me nihče ni zares pritegnil. Vem tudi zakaj, ker mi ta, zadnji, ni nikoli odšel iz srca. Po več letih pa se srečava v mestu. Skupaj sva poklepetala in popila kavo. Ugotovila sva, da med nama še obstaja privlačnost in interes, zato so ti stiki postajali pogosti. Spet sva pristala v razmerju, tokrat z več previdnosti na obeh straneh. Kljub moji želji po njem, sem imela velike težave, ali mu lahko še zaupam. Nekako sva prebrodila tudi to in se po letu in pol odločila za ponovno skupno življenje. Ravno toliko časa je minilo, odkar živiva skupaj.

Zadnji meseci so postajali dolgočasni in prazni, ni bilo več nobene vsebine, kot da se je zveza utrudila. Ker on ni konfliktna oseba, se je raje umikal kot kregal in pogovarjal. Jaz sem drezala vanj, s čimer sem povzročila še večji odpor. Njegov sorodnik ima vikend na deželi, zato se je vse več umikal tja. Prejšnji teden sem se odločila, da ga presenetim z obiskom. Naletela sem na prizor, ki mi je dvignil tlak. Pri njem na obisku je bila meni neznana ženska. Brez razmišljanja ali vprašanj, kaj dela tam – sedela sta za mizo – sem uprizorila sceno, ki jo lahko naredi le ranjeno žensko srce. Še sama nisem vedela, da sem kaj takega zmožna. V tistem naelektrenem ozračju je bilo izrečenih veliko neprimernih besed na obeh straneh, pri tem mislim predvsem na to neznano žensko. Rekla sem, da je najina zveza končana, da se bova odselila vsak na svoj konec in odšla od tam prizadeta, besna in ranjena.

Potem se nisva slišala in videla 2 dni. Ko je prišel, je povedal novo zgodbo o tej ženski, da je le prijateljica ta in ta in da je prišla mimo in ga obiskala. Skoraj sem verjela tej zgodbi, saj jo je povedal precej prepričljivo. Dvom pa ostaja. A razmerje moči je zamenjal sebi v prid, moje obnašanje je označil za nesprejemljivo, zato je pobral svoje stvari in odšel. Sicer sva se še veliko pogovarjala, a je vztrajal pri tem, da se odseli in ni bil pripravljen na nobeno pomiritev oz. nadaljevanje odnosa v dosedanji obliki. Rekel je, naj razmislim sama o sebi, naj se “spravim v red”, da bova stike vzdrževala, nisva pa več par kot sva bila, pač pa par, ki se “malo razhaja”. O tej ženski je rekel, da z njo nima nobenega razmerja, niti s kakšno drugo. Seveda je takim stvarem težko verjeti, moški tako nikoli ničesar ne priznajo. Moje mišljenje se tudi bolj nagiba v stran, da z njo res nič nima, saj se mi ženska nikakor ne zdi po njegovem okusu, tudi njene manire so precej pod mojim nivojem. Če so ga že moje zdaj odbile, so ga morale njene še toliko bolj.

Seveda je ta dogodek, ki je bil posledica ohlajanja zadnjih mesecev, povsem ohromil moje življenje. Ne morem jesti in spati, ne morem opravljati običajnih opravil. K sreči imam nekaj prijateljic, s katerimi veliko razpravljam o tem, kar se je zgodilo. Večina mi pravi, naj pozabim nanj, naj si dam nove priložnosti v življenju in naj z njim ne vzdržujem stikov, saj me bo le še bolj bolelo. Po naravi sem človek, ki imam rada jasne in razrešene stvari, kar pa zdaj vsekakor ni. Srce mi govori, naj ostrih rezov zdaj vseeno ne delam, v smislu, če odhajaš, naj bo to za vedno in nočem te več videti. Kot je razvidno, večinoma odreagiram hipoma, o kakšnem razmisleku tu ne morem govoriti. Ponavadi najprej nekaj naredim, razmišljam pa naknadno in se sekiram, ker bi lahko odreagirala tudi drugače.

Ko zdaj razmišljam, ugotavljam, da sem podcenjevala partnerja, jemala sem ga preveč na lahko in nisem razmišljala, da nekih stvari pa le ne smem početi. S tem mislim že na obdobje pred tem dogodkom s prijateljico. Velikokrat sem za vsako ceno vztrajala pri svojem, ravno tako on. On ima dobro samopodobo, z njim se ne da pometati, zame pa to ne drži. Ko sem ranjena, tudi če sama naredim napako, se počutim krivo in o sebi ne mislim nič dobrega. Ko sva se nazadnje pogovarjala, mi je rekel, da imam preveč nedosegljivih želja, da nisem nikoli zadovoljna, da ne znam uživati in živeti s stvarmi, ki jih trenutno imam. Drugače povedano, živim pod stalnim pritiskom, polna sem skrbi in slabe volje, kar je vplivalo tudi na njega, zato se je raje umikal. Jaz pa sem si želela njegove podpore in bližine pri mojih stvareh, katere največkrat nisem dobila, zato sem bila toliko bolj nezadovoljna in jezna nanj. Očitala sem mu, da me pušča na cedilu, da mu ni mar zame. Seveda je pri nekaterih stvareh, kjer je ocenil, da je njegovo sodelovanje potrebno, sodeloval in naredil, kar sem ga prosila. Očital mi je, da živim v oblakih, on pa da je bolj realen, česar primanjkuje tudi meni. Če bi uporabljala pri tem odnosu samo razum in ne čustev, bi rekla, da sva težavna karakterja, da težko najdeva skupni jezik oz. sploh ne sodiva skupaj. Včasih se mi zdi, da govoriva vsak svoj jezik. Pa vendar čutim drugače v srcu, on je tisti moški, katerega bi želela imeti še naprej ob sebi. Tudi z njegove strani čutim podobno, le da je zdaj ranjen njegov ponos in ni pripravljen na pogajanja. Pravila zdaj postavlja on, ne jaz. Prijateljice mi seveda pravijo, da sem se razvrednotila in izgubila svojo ceno. Meni pa se zdi, da v partnerstvu ni nikoli škoda popustiti za ceno ponosa, čeprav to moram biti jaz in ne on. Seveda sem poražena, ker tudi to ni pomagalo k spravi. On pravi, da v tej zadevi ni poraženca in zmagovalca. Če se jaz počutim krivo in poraženo je to zgolj moje gledanje, da on na to ne gleda tako. Priporočal mi je, da na vse skupaj pogledam iz drugačnega stališča in videla bom, da je vse skupaj čisto dobro.

Kaj lahko naredim, kako naj živim, kaj naj si mislim o vsem skupaj? Še vedno si poveva, kakšne dnevne obveznosti imava. Rekel mi je, naj ga pokličem, če bom kaj potrebovala v smislu dela v hiši, prevoz itd. ali da še kaj poklepetava. O prihodnosti ni nič govoril, le to, da bova videla, kaj bo prinesla.

Morala bom naprej živeti, opravljati svoje obveznosti. Seveda ga pogrešam že zdaj, a se bo treba sprijazniti.

Prosim vas za kakšen nasvet, hvaležna sem vam v naprej.

Spoštovana samoena,

prišli ste v obdobje, ki ga doživljate kot naporno in težavno, predvsem pa samotno, kakor da ste izgubili kompas za odnose; še huje, kot da vam v tej grobi čustveni osamljenosti zmanjkuje zraka in svetlobe. Dobro poznate izraz »noč duše«, saj ga trenutno živite. Do pred kratkim ste bili dolga leta osredotočeni na partnerski odnos z možem in kasneje s prijateljem. In bi bili še, če se ne bi zgodilo, kar se je, in vas ne bi življenje postavilo v novo vlogo, v nov scenarij. Kruto, a življenje nas ne sprašuje, ampak nam prinese tudi stvari, ki si jih niti v sanjah ne bi želeli. Nepričakovanih, sunkovitih prememb je naenkrat preveč, da bi jih lahko osmislili. In tako nam ob takih prelomnicah ostane, da se vprašamo to, kar se sprašujete tudi vi: »Kaj lahko naredim, kako naj živim, kaj naj si mislim o vsem skupaj?« S temi vprašanji pa si že odpirate majceno okence upanja iz teme, ki vas obdaja. Kajti v najglobljem bistvu veste, da lahko storite marsikaj, da lahko živite bolje, da si lahko o vsem skupaj mislite tudi kaj dobrega ali pa si v redkih, a vse pogostejših trenutkih celo ne mislite nič, vržete vse analiziranje čez ramo in si dovolite reči: Da, čaka me nekaj novega – lepšega – boljšega.

Ampak počasi. V obdobjih, ko se počutimo tako ranjeni, kot se zdaj vi, res potrebujemo toliko nežnosti, prizanesljivosti in potrpljenja do sebe, kolikor je le mogoče. Med drugim ste zapisali vrsto svojih prepričanj, torej misli, za katere menite, da so resnica – in ki vam prav zaradi tega povzročajo veliko bolečine. Predelava teh »absolutnih resnic« v relativna prepričanja je sicer stvar terapevtskega procesa, a vabim vas, da si jih vsaj ogledate in razmislite, ali res povsem držijo. Omenjate »zakonski brodolom«. Če ste se izvili iz primeža nasilja in alkoholizma, bi bilo to mogoče označiti tudi z bolj zmagovitim izrazom, če ne kar s čestitkami. Tega ne zmore vsaka ženska! »Ker sem ženska, je bilo to zame veliko bolj boleče kot zanj.« Da je bilo za vas bolj boleče, je mogoče, ampak ali to pomeni, da smo vse ženske deležne več bolečin kot moški? Marsikateri moški se ne bi strinjal z vami, kot tudi ne s posplošeno trditvijo »moški tako nikoli ničesar ne priznajo«. Pisala sem že o Byron Katie, mojstrici v preokvirjanju prepričanj, ki nas po nepotrebnem grenijo. Toplo vam priporočam ogled njene spletne strani s videoposnetki njenega dela.

Pa še konkretno o tem, kaj naj si mislite o tem, kar se je med vama odigralo v zadnjem času. Že vajina zgodovina je ena sama zgodba o precejšnjih in ponavljajočih se nesoglasjih, ki so eskalirala med vašim nenapovedanim obiskom na vikendu. Tudi če je vaš partner z omenjeno gospo samo sedel in se pogovarjal, vam je dal z dejanjem in besedami jasno vedeti, da tega dela svojega življenja ne namerava deliti z vami. Do tega ima pravico, vi pa se imate pravico odzvati na njegovo odločitev tako, kot je v skladu z vami. Še eno prepričanje: »Moje mišljenje se tudi bolj nagiba v stran, da z njo res nič nima, saj se mi ženska nikakor ne zdi po njegovem okusu, tudi njene manire so precej pod mojim nivojem. Če so ga že moje zdaj odbile, so ga morale njene še toliko bolj.« Morda res, morda pa ne. Dejstvo pa je, da vam je ta moški na voljo le še za kako uslugo in klepet, kar je umik iz odnosa (»sva par, ki se malo razhaja« je izredno elastičen pojem, ki zbuja vse prej kot občutek varnosti). In morda vas bolj kot ta umik boli to, da ga je pospremil z besedami v slogu, da se spravite v red; transakcijski analitiki bi temu rekli: »Jaz sem OK, ti nisi OK.«

Največje skrbi pa pravzaprav ne zbuja razhod s človekom, s katerim se nista nikoli zares ujela, ampak vaše besede, da je bil ljubezen vašega življenja in da »čutite v srcu, da je on tisti moški, katerega bi želela imeti še naprej ob sebi«. Žal je to, kar čutite, posledica dolgoletnega zlorabljajočega odnosa z agresivnim alkoholikom, pred tem pa otroštva v primarni družini, ki vam ni pomagala zgraditi dovolj dobre samopodobe, da bi ta odnos prekinili že prej in da bi se vsaj drugič in zelo resno ne podali v tega, ki se končuje zdaj. Obstaja pa nekdo, ki željno čaka, da bi postal »ljubezen vašega življenja«: vaš notranji otrok. Ko se boste posvetili sebi, temu ranjenemu, nikoli oskrbljenemu delu sebe, boste obenem krepili tudi svojo samopodobo. V samskem obdobju, ko sta s sedanjim partnerjem prekinila, ste se poglobili v teorijo. Zdaj je čas, da to prenesete v prakso. Da se prenehate kritizirati, omalovaževati in iskati razloge za partnerjevo vedenje v sebi, ampak se raje usmerite v odkrivanje svojih darov, dobrih lastnosti, še nerazvitih potencialov in stvari, ki bi jih vaš notranji otrok – verjemite mi na besedo – tako rad počel, pa mu jih niste nikoli dovolili. Upam, da si boste privoščili individualno ali skupinsko terapijo, ki je mimogrede tudi najbolj ravna pot do celjenja. Vaša dolžnost do sebe je, da ostanete zdravi, da začnete skrbeti zase in da se pripravite na lepšo polovico odraslega življenja, ki samo čaka, da jo zagledate pred seboj.