Pozdravljeni!

Stara se 32 let, poročena sem slabo leto, pred poroko pa sva s sedanjim partnerjem hodila skupaj tri leta. Otrok nimava. Lahko bi rekla, da je moj mož idealen moški, razumevajoč, ljubeč in optimističen. Njegova slaba lastnost je v tem, da je zelo tih, flegmatičen in raje ne zavzame stališča, kot pa da bi se zaradi tega komu zameril. Ko sva bila leto dni že skupaj, je pri njegovi mami prišlo do prepira. Potem mi je sicer rekel, da mu je žal, da se ni postavil zame, vendar sva zaradi tega dogodka imela hudo krizo.

Že od fakultete imam prijatelja, s katerim sva zelo povezana in sva dolga leta imela pristen prijateljski odnos. Nakar mi je približno dve leti nazaj priznal, da je že zelo dolgo zaljubljen vame, da želi, da prekinem s (takrat še) fantom in da postaneva par. Najprej sem ga zavrnila, ker me je popolnoma šokiral, poleg tega pa sem bila v resnem razmerju. Leto dni kasneje sva se s prijateljem intimno zapletla, to je trajalo en mesec, nato pa sem jaz razmerje prekinila, saj nisem mogla več “sedeti na dveh stolih”. Odločila sem se za fanta, s katerim sva se čez pol leta tudi poročila.

Sedaj je od moje avanture preteklo eno leto, s prijateljem se občasno še vedno slišiva po telefonu (vedno me pokliče on), težava pa je v tem, da imam jaz še vedno rada oba. Moj mož za avanturo ne ve, kriza je minila, s prijateljem pa ne govoriva o tem kaj se je zgodilo, oziroma se obnašava, kot da se med nama ne bi nič zgodilo.

Počutim se razdvojeno, po eni strani bi rada prekinila vse stike s prijateljem, ker se mi zdi najin odnos nezdrav, po drugi strani pa me vsakič, ko sva skupaj prime, da bi ga objela in mu povedala, da ga imam še vedno rada. Prosim za nasvet. Hvala.

Še vedno sedite na dveh stolih in niste iskreni niti do sebe niti do obeh moških. Vprašanje je, zakaj ste se pravzaprav sploh odločili za fanta in ne za prijatelja ? Ali si znate na to odgovoriti sami? Premalo podatkov ste mi dali, da bi o vašem problemu lahko napisala karkoli več.

Alenka

New Report

Close