Teja, hvala! Kdor ni skusil, ne more kaj takega napisati.

In ja, jaz sem tista ljubljena. In resnica je, da ne vem, kaj čuti do žene, ker ga ne upam vprašati. Bojim se odgovora, kakršen koli pa bi že bil, mi je nekoč rekel, da mu ni lahko, da mora biti odgovoren in pameten, ker ima otroka, da ne more izgubiti pameti. Če bi bilo drugače, bi bila midva nekje skupaj, zdaj pa… Nje ni omenjal. Nikoli je ne, razen v vsakodnevnih zadevah. Po tem mi je še enkrat rekel, da ga zdaj, ko ima otroka, vsaj nekdo vedno pričaka z nasmehom, ko pride domov. Ob tem se je smejal, jaz tudi in nisem vprašala. Nimam obraza, da ga sprašujem. Ker vem. Da spada drugam. Ne vem, če k obema ali samo k otroku in težko mi je, da mu kradem trenutke… A ne morem presekati. Tudi on ne. Kot da sva ujeta v brezčasju. Želim ga razumeti, bojim se, vedno nekaj zamolčanega in včasih ne morem več, a srce je močnejše kot razum, vztraja, ko bi moralo oditi.

Če mi pošlješ svoj elektronski naslov, bi se lahko še kaj pomenili.

lp

“Zgoraj je napisano, da bi za otroka naredil vse na svetu – torej.”

Nekje sem slišala, da oče največ da svojemu otroku, če ljubi njegovo mamo-torej.

Silvo,

sicer ne želim stvari posploševati, ampak še nisem doživela niti slišala, da hoče ženska “nemudoma DOKAZATI, kako hitro lahko osvoji drugega”.

Ljubezen in dokazovanje imata za žensko prav malo skupnega. Ko ženska ljubi pač ljubi, s tem ne želi ničesar in nikomur nič dokazovati. Mislim pa, da je dokazovanje zelo moška lastnost, ki je v ospredju na vseh področjih življenja in nam je vsiljena, če jo hočemo ali ne. Toda v ljubezni, ne tja pa nima dostopa.

pepermint,

napisal si, “da oče pomaga materi pri vzgoji otroka, ne pa da on vodi vzgojo otroka. Njegova naloga naj bi bila, da iz dekleta, (ki je postala mati ) ” naredi” moralno močno ženo, ki posledično postane zelo dobra mati. Tukaj ne bom razlagal svojega mišljenja glede ženske čustvene ODVISNOSTI od otrok, ter njihovega črpanja energije iz omenjenega odnosa.”

Na stvari gledam nekoliko drugače-ko si moški in ženska v zvezi dajeta najboljše, kar premoreta, ko drug drugega cenita, se spoštujeta, drug drugega upoštevata, je to tista stvar, iz katerega more vzcveteti najboljši oče in najboljša mati. Z drugimi besedami, ko so zadovoljene njune temeljne potrebe po sprejetosti in ljubljenosti drug od grugega, ko si dajeta hrano v njunem zakonskem odnosu, takrat zmoreta v sebi prebuditi materinstvo in očetovstvo ter otroka začutiti.

Vsaka čustvena zloraba (beri odvisnost od otrok) se pojavi, ko si nista več mož in žena, ko ne skrbita za medsebojni odnos.

Vse, kar želimo podariti nekomu, npr. otroku je že v nas, ničesar ni potrebno vnašati od zunaj, ničesar narediti, ustvariti, le prebuditi, da se udejanji.

ciklamca,

napisala si “bojim se odgovora… Ker vem. Da spada drugam. A ne morem presekati. Kot da sva ujeta v brezčasju.”

Oprosti, ampak močno upam, da si boš upala in se ne boš več bala-odgovora, vprašanj, vsega, kar odgrne tančico očarljivosti, vznemirjenja dveh zaljubljenih.

Verjamem, da so to najlepši trenutki, ko kar plavaš med dnevnimi dogodki, ko ne upaš nikomur, ki so ti prijatelji, omeniti svoje zveze, da s svojimi besedami ne bi uničili čarobnosti…

Daj, upaj si. Upaj si povedati sami sebi, kar si povedala nam: Da spada drugam. Večkrat si to ponovi, čeprav neskončno boli. A je odrešujoče. Zate, ki tako zelo dobro čutiš, da je res tako. Kmalu boš vedela, kako naprej.

AndrejaŽ*, točno tako. To svojo neizmerno ljubezen izkorišča kot sredstvo, da ji daje vedeti, da jo sicer ljubi, ampak naj ga nikar ne sili, da naj izbira med njo in njegovim sončkom.
s tem pa ji samo daje vedeti, da njuna ljubezen že ni tako močna, kot jo čuti ona. Kajti ko ljubimo, otrok ne sme in ne more biti ovira.
Včasih so starši res ostajali skupaj le zaradi otrok, pa vendar vse, ki jih poznam in so odraščali v takih družinah pravijo, da bi bilo bolje, če bi se njihovi starši ločili.
Torej tu ni vzrok otrok, temveč ne dovolj močna ljubezen do ljubice. Žal…