Psihično nasilje v šoli- Aspergerjev
Pozdravljeni!
Sem mamica 10- letnika in imam kar cmok v grlu, ko to pišem.
Pred dvema letoma smo se preselili in sin je zamenjal tudi šolo. Že na prejšnji šoli so ga tepli, on se ni (znal, upal) branit, sedaj pa ga psihično zlorabljajo. Je miren otrok, vedno riše med odmori, smo v postopku potrditve Aspergerjevega sindroma in ravno včeraj mi je doma jokal, da ga vsakodnevno zezajo,
da ga je SRAM mi povedat. Je pa tako, da prenaša in prenaša, potem pa reagira na neroden način (napisal na tablo naj se j…..), in zdaj je cel halo.
Glede na to, da je drugače vzgojen, je moralo bit hudo, da je uporabil kletvico.
V glavnem te dni grem v šolo in ne vem kako in kaj, ker učiteljica nima kilometrine niti otrok, da bi to razumela. Niti ne vedo, da je verjetni Asperger.
Lp,
Tržanka
Pozdravljeni!
Verjamem, da ste prizadeti in da vam je težko. O dogajanju v šoli ste zapisali zelo splošno in na kratko. Poznam osnovnošolce in vem, da znajo biti z besedami zelo grobi, da znajo prizadeti. Zagotovo se vašemu otroku »nabirajo« stvari že daljši čas. Nabirale so se stvari že v prejšnji šoli. To mi govori o tem, da je težava tudi v vašem otroku. Nekako s svojim vedenjem »kaže«, da je lahka žrtev zezanja. Ne vem, mogoče se nič ne brani, mogoče mu gre na jok, mogoče kaj reče, na kar se vrstniki smejejo, iščejo mejo njegove potrpežljivosti …
Vsekakor je prav, da se pogovorite z učiteljico. Vendar bodite spoštljivi in jasni. V zadnjih vaših stavkih namreč čutim vašo jezo nanjo. To, da je mlada in da še nima svojih otrok, ni razlog, da mogoče prav ona ne bi razumela vaše težave. Veste, to je tako, kot da moški pač nikakor ne bi smeli biti ginekologi ali pa, da srčni kirurg, ki še ni imel operacije srca na sebi, pač ni sposoben razumeti in opravljati operacij teh vrst.
Učitelj ima pred seboj vsak dan, vsako šolsko uro večje število učencev in se ne more vsak trenutek poglobiti v vsakega.
Vi, ki ste v postopku potrditve AS zagotovo že veliko veste o tem sindromu, o njegovem vplivu na vsakdanje funkcioniranje otroka. Poskusite svoje poznavanje prenesti na učiteljico. Pa nikar ji ne nosite literature, člankov …
Preko nje ali preko svetovalne službe na šoli se poskusite dogovoriti za srečanje strokovnjaka, ki vašega otroka obravnava in učiteljice. Za lažje razumevanje vedenja vašega otroka. Vam rečem, nič bolj ne pomaga kot to, da učitelj spozna in razume težavo otroka. Toda učitelji v osnovni šoli, ne glede na kilometrino nimajo specifičnih specialno pedagoških znanj in zato so lahko pri vodenju učencev s PP tudi manj učinkoviti. Pa nikar ne mislite, da se ne trudijo. Pa še kako, žal pa niso učinkoviti, saj se trudijo z metodami, ki jih poznajo in razumejo in niso prilagojene za specifične težave in motnje, ki se pojavljajo pri otrocih.
Pa še to, vsi smo bili otroci, vemo, da smo bili kdaj s kom grobi, žal nismo razumeli, kaj nam govorijo odrasli. Šele kdaj kasneje (ko smo sami postali odrasli) smo ugotovili, da smo koga tudi zelo prizadeli. Šola lahko marsikaj prepreči, žal pa ni 100% varnosti nikjer.
Verjamem, da boste našli ustrezno držo za podporo vašemu otroku. Le nikar se ne jezite, pojdite v šolo z zaupanjem, da želi dobro tudi vašemu fantu (v vzgojnem in izobraževalnem smislu) in z vèdenjem, da morate pomagati učiteljici, da spozna in razume težave vašega fanta, ne pa ji očitati, da njega in njegove situacije ne razume, da se zanj ne potrudi dovolj …
S pozdravi.
Francka
Tudi sama sem maltretiran otrok in to že pred 40 leti. Neznosno posmehovanje enega sošolca vsak dan v šoli in na ulici, mi je pustilo zelo močne negativne posledice. Nikoli se nisem pobrala, tudi sedaj ne, ko sem v pokoju. Tako me je strah ljudi, da nikamor ne grem in ne komuniciran, kar ni nujno potrebno. Ne profesorji in ne sošolci se niso nikoli potegnili zame. Zakaj? Zakaj se tudi danes, ko so stvari bolj jasne, nihče ne zavzame za nesrečnike, ki smo bolj mirni in tihi in si nič ne upamo. Odgovorite učitelji, profesorji. Saj vendar marsikaj vidite in slišite. Zakaj ste tiho sošolci? Ali se bojite zase? Ali se vam dobro zdi, da je nekdo drug žrtev in imate vi mir? Ali v šolah ne morejo imeti predavanj na to temo? Kdor ima moč rešiti vsaj enega človeka, bo naredil zelo veliko.
PROSIM, POMAGAJTE
sem za to, da se reagira, nujno. če se ti katera od mam od kakšnega sošolca zdi razumna in pametna ženska (ali pa učiteljico ) prosi, če bi želea svojega sina “zadolžiti”, da s tvojim sinom dvakrat na teden naredita kakšno posebno zadolžitev za šolo ali skupnost (pobere po vseh razredih zbrane zamaške in preštejeta koliko so jih nabrali ali pa se jih zadolži za urejanje lončnic in morata dvakrat na teden zaliti vse rože in predlagati nove vrste, ki bojo ustrezno uspevala. tako se je pred 30 leti reševalo takšne težave. sem sem imela razne zadolžitve s svojo sošolko, ki je bila socialno izobčena. jaz sem bila odličnjakinja in dokaj priljubljena in ker sem se družila z njo, je bilo to “prisilno”druženje gotovo pozitivno tako zame, kot zanjo, obe sva se kaj naučili, pa tudi njen se je status v razredu spremenil. drug primer pa je bila nova sošolka, ki imala neko telesno posebnost in učiteljica nas je vnaprej opozorila, naj jo lepo sprejmemo, naj ji puce ponudimo mesto za sedeti zraven sebe, naj se z njo družimo in naj nikomur od nas na misel ne pride, da bi se ji posmehoval. jo je v bistvu pozitivno diskriminirala, vključevala v vse šolske nastope, zadolžila za posebno pomembne naloge, itd. ampak to je bilo še v tistih časih, ko nas je učiteljica imela pravico tudi oklofutat za hujše prekrške, popoldne nahrulit, če nas je videla, da brezdelno postopamo okrog in snujemo kakšno neumnost in redke izbrance povabit domov pogledat mlade kužke – ah, zlata je bila ta naša učiteljica, ko mama, če bi učila še danes, bi bila gotovo obtožena že fizičnega napada na učenca in imela prepoved približevanja polovici razreda. hočem povedat, da je vse odvisno od učiteljice, če bi imel kakšno učiteljico tik pred penzijo, bi gotovo znala red naredit:((