Moj mož (trenutno še uradno) je psihično labilna oseba. Skupaj sva bila 7 let (5 let poročena) zdaj sem zbrala pogum in sva se razšla. Po enem tednu groženj (sebi, meni,…) se je ‘malo’ umiril. Pri notarju sva celo podpisala sporazum – zdaj morava samo še na sodišče.

Problem je pa v tem. Že v zakonu sem od njega dobila veliko psihičnega nasilja (nezaupanje, ljubosumnost, poniževanje, grožnje,….) in od vsega me najbolj jezi, da se noče sprijazniti s tem, da je sedaj resnično konec. In tako se dogaja, da je en dan ful prijazen in pripravljen na vse možne sporazume…., naslednji dan pa druga zgodba. To se sedaj vleče cca 14 dni. Ampak jaz sem ga sita. Resnično ga mam dost. Povedala sem mu, da je konec zato, ker ga ne ljubim več, ne samo zaradi njegovega psihičnega nasilja. Zakaj mi ne da miru?

Problem v meni je pa v tem, da sem določena stvari pripravljena pozabiti, oprostiti in ostati z njim v dobrih odnosih – zaradi najinega sina.

Na kak način naj mu dopovem, da nič kar počne ali bo storil v prihodnosti – naju ne bo več pripeljalo skupaj. In da niso krivi moji starši in da nimam drugega (kot si misli), ampak ga preprosto ne ljubim več. Kako naj dosežem, da se bo sprijaznil in me pustil pri miru. Narazen sva pa mu še vedno dovolim, da me psihično uničuje – in tega ne morem dovoliti, ker moram biti močna že zaradi sina, ki itak nič ni kriv.

Pozdravljeni!

Ločitve in razhajanja so nedvomno zelo stresne situacije za vsakega človeka, za tistega, ki zapušča, pa tudi za drugega, ki je zapuščen. Konec odnosa pomeni izgubo, poraz ali vsaj konec nekega obdobja, nečesa poznanega, zato potrebujemo določen čas, da »prebolimo«, predelamo, se učimo, tako iz pozitivnih kot tudi iz negativnih izkušenj.

Vaša odločitev je jasna – zakon, v katerem ste doživljali psihično nasilje s strani moža, želite končati in zaživeti mirno življenje. Mož pa ima težave pri soočenju s tem in se oklepa odnosa z vami, čeprav ste mu povedali, da ga ne ljubite več. Krivca za nastalo situacijo išče v drugih: v vas, vaših starših, drugemu moškemu; svoji odgovornosti pa se izogiba.
Mislim, da je zelo zrelo od vas, da ste kljub vsemu pripravljeni oprostiti stvari iz preteklosti, ohraniti dober odnos z možem zaradi otroka in usmeriti svoje sile v prihodnost. Odpuščanje možu je dobro in nujno predvsem zaradi vas in vašega notranjega miru.

Glede na to, da sta podpisala sporazum pri notarju, je očitno, da sta se takrat uspela pogovoriti oziroma nekako strinjati. Morda bi bilo vredno, da bi se ponovno poskušala pogovoriti. Naredite načrt pogovora. Zastavite si cilj, kaj želite doseči v pogovoru, in se držite teme, da ne bosta zašla v obtoževanje. Jasno mu povejte, zakaj želite končati zakon ter da je to vaša lastna odločitev in je ne more spremeniti. Poudarite tudi to, da želite ohraniti dober odnos z njim zaradi sina, saj čeprav ne bosta več partnerja, ostajata starša in to je zelo odgovorna naloga za oba, kjer bosta morala najti pot sodelovanja bodisi sama ali s pomočjo strokovnih služb.
Če se vam pogovor z njim ne zdi smiselen ali mogoč, mu vašo odločitev in pojasnila, ki mu jih želite povedati, opišite v pismu.

Pomembno je, da postavite mejo sebi in njemu, do katere boste še tolerirali njegovo obnašanje do vas. Moč za upravljanje z vašim lastnim življenjem je v vas, ne dovolite drugim, da jo prevzamejo! Če ne gre drugače, lahko tudi prekinete komunikacijo z njim, vsaj začasno, in ohranite le dogovarjanje glede otroka in njegovih koristi. Po pomoč in svetovanje se lahko obrnete na Center za socialno delo.
V kolikor bi se ponovno začele grožnje z njegove strani, se lahko obrnete tudi na Policijo.

Upam, da boste čimprej mirno zaživeli!

Pozdrav, Suzana.

Mislim, da meni ne upa več groziti, že zato ker sem o njegovih grožnjah tudi spregovorila. Mislim, da je najbolj vplivalo to, da sem njegovemu najboljšemu prijatelju, ki mu stoji ob strani, tudi povedala o grožnjah (on se je namreč obrnil name, ker ga je skrbelo da si bom ‘mož’ kaj naredil).

V bistvu sva se že dogovorila za stike in za preživnino. Problem je v tem, da je pogoje postavil on – v smislu ultimata. Dovolila sem dovolj stikov (vsak drugi vikend in 2 do 3 krat med tednom). Vem, da bi v primeru tožbe lahko veliko bolj omejila stike in dobila tudi višjo preživnino, vendar menim, da bi s tem naredila več skode za sina.

Zanima me, če slučajno veste. Mož je v sporazumu zahteval 30.000 sit preživnine. Od tega 15.000 meni, 15.000 pa sinu na varčevalno knjižico (tega denarja ne smem porabiti oziroma je za sina po 18. letu). Ali je možno, da to socialna in sodišče sploh odobrita? (njegova neto plača je cca. 120-130.000, moja pa 150.000)

Ponovno pozdravljeni!

Preživnine so zelo različne, pristojnost glede izdaje izvršilnega naslova o preživljanju otrok pa ima sodišče. Tudi sprememba tega izvršilnega naslova je možna samo v postopku na sodišču.

Na višino preživnine vplivajo dohodki staršev, potrebe in starost otroka, različni stroški itd. Na tem forumu je pod »preživnina – pomagajmo si« objavljeno kar nekaj zneskov preživnin in dohodkov staršev:

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004) v 129. členu pravi, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca.
Pri odmeri preživnine mora sodišče upoštevati otrokovo korist. »Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. (129a. člen).
Če se starša sporazumeta o preživnini, lahko predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku izda o tem sklep. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne. (130. člen)«
Korist otroka ugotavlja center za socialno delo oziroma da o tem mnenje. Opredeljena je v 5a. členu istega Zakona, ki v 2. odstavku pravi:
»Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja.«

Za pravni nasvet se lahko obrnete tudi na Pravno – informacijski center:

Srečno!

Motila sem se, ko sem skušala biti uvidevna in pripravljena na kompromise. Po nekaj dneh prijaznosti in besed, da se je sprijaznil in da ve da je konec, je prišlo včeraj.

Dogovorjena sva bila, da pride za 1 uro na obisk k sinu. In je prišel, ter se lepo ukvarjal z njim,… ko je bila 1 ura naokoli sem ga lepo opomnila, da je čas potekel, da naj se prosim poslovi. Sinu je naglas rekel: ‘grem, ker je tvoja mami rekla, da moram’ (mali seveda v jok). Še nekajkrat sem ga diskretno opomnila, da noče it, potem pa vzela v roke telefon (da bi poklicala ali starše ali policijo) – takrat pa je planil name, mi vzel telefon. Mali je začel vpiti, jaz tudi (da naj gre) on pa tudi da bo šel ko bo on hotel. Vmes so bile še grožnje, da zdaj ne gre ker ve da ga bom prijavila in da raje ostane in mi za večno prepreči, da bi to storila in da mu bo ostal vsaj sin (?!?).

Nato sem spremenila taktiko, se popolnoma ponižala in mu obljubila vse kar je hotel, ter ga na koncu morala celo objeti in poljubiti (ne – nisem upala reči), da je mirno odšel.

Potem sem poklicala starše (sva šla z malim spat k njim). Prišel je za nama (pred hišo). Oče mu je povedal, da naj gre in da nočem govoriti z njim. Potem nas je nekaj časa klicaril na vse mogoče telefone. Oče je poklical policijo (za motenje posesti) in istočasno sem ji še jaz povedala svojo zgodno. Danes moram na pp, da podam izjavo za zapisnik in prijavo.

Sporazumna ločitev odpade, ker mu bom stike omejila na minimum, ker mu očitno ni dovolj mar za sina. Maksimalno.

Obstaja pa že ena prijava na policiji (ko sva se prvič razšla pred 6 meseci – takrat je mene pahnil in bil nasilen do moje sestre – grobi prijemi in grožnje), policijo je poklicala ona, vendar do danes še nič ni bilo iz tega.

Kaj še lahko storim, da zaščitim sina?

Draga Wanabe!

Žal mi je, da se vam to dogaja.
Bili ste zelo pogumni in razumem vašo spremenjeno taktiko. V danem trenutku ste v strahu ravnali tako, kot ste vedeli, da je bilo najboljše za vas in vašega sina. Vi poznate svojega moža, zato sami najbolje veste, kako reagira, kaj ga pomiri in kaj razburi.

Obveščanje policije o takih dogodkih, kot je bil včerajšnji, je nujno in zelo smiselno, saj gre za nadlegovanje in nasilništvo. Prav je, da ima policija čim več informacij, saj vam bodo le na tak način lahko pomagali, morda tudi z ukrepom prepovedi približevanja. Hkrati je to tudi sporočilo vašemu možu, da njegova dejanja niso dopustna.
Svetujem vam, da o vsem obveščate tudi pristojni center za socialno delo oziroma se na njih obrnete po pomoč in svetovanje.
Pomoč in svetovanje v primeru nasilja nudijo tudi druge organizacije in društva, npr.: Društvo za nenasilno komunikacijo:

Sina zaščitite predvsem tako, da ne bo udeležen v vajinih prepirih. Zanj sta oba pomembna in oba vaju ima rad.
Možu tudi ni treba, da pride v vaše stanovanje na obisk k sinu. Dogovorite se za drugo mesto stika. Lahko ga pelje na izlet ali sprehod ali ga vzame za nekaj ur v svoje stanovanje. Če mu glede na razmere ne zaupate ali dogovor med vama ni možen, se obrnite na center za socialno delo.

Glede stikov še tole, ponovno nekaj iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004):
106. člen:
4.odstavek: »Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o stikih, odloči o tem sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev. Pri odločanju vodi sodišče predvsem korist otroka……
5.odst.: Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist.
7. odst.: Preden odloči sodišče po 4., 5., ali 6., odstavku tega člena, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.«
Še nas obveščajte, kaj se dogaja.

Če je že tako in tako labilen in vzkipljiv, se mu je ob razpadu zakona podrl “njegov” svet. Ne razumem, zakaj si ga nagnala, če se je lepo igral z otrokom. Da ga še malo pustiš igrati, je to bolj primerno trenutku, kot najprej prepir, potem pa…

Največjo zmago boš dosegla, če mu boš razložila na lep način ali pa CSD, da je on še naprej lahko dober očka, ki se lahko na zdrav način popolno vključi v otrokovo vzgojo, nego in v pomoč. Otroku oče tudi pripada, ker je drugače lahko kakorkoli pezadet in boš imela z odtegovanjem harmoničnih trenutkov med njima več kurative, kot če bi sedaj to dovolila. Postati mora zrel in odgovoren, kdaj, kako in za TOČNO koliko časa pa napišite in se dogovorite s socialno delavko. Če bo manipuliral z besedami proti tebi, kot mami, si bo sam uničil otroka. Vse skupaj je zelo kompleksno.

Ves čas mu razlagaj, da on ni nič kriv, da bo do smrti njegov očka in da bosta vidva na istem, le ti boš imela še več dela, kot on. K tebi domov pa ga ne vabi, da ne bo otrok pivnik psihičnega dajanja, kdo bo koga.

Ko bo vse uradno, se bodo stvari počasi umirile.Srečno!

Včeraj sem šla do odvetnice, sem podala tožbo za razvezo (manj stikov kot sva se prvotno dogovarjala in 30.000 sit preživnine, brez pogojev).

Potem sem se odpeljala na policijsko postajo in podala kazensko ovadbo za vse kar se je v preteklih dneh dogajalo.

Danes pa mi je ta psiho (ne morem drugače rečt) poslal rože v službo!!! Popenila sem! Zdaj sem jasno vsem povedala, da se ločujem in da nekomu to ni jasno (prej sta vedeli samo 2 sodelavki in šef).

Kako hudiča naj dosežem, da me pusti pri miru? A moram res vse to preživljat in nič ne morem ukreniti? Vem, da ni kaznivo dejanja če mi pošlje rože, ampak mene to uničuje, ker me ne pusti pri miru.

Še nekaj me zanima. Ravnokar me je klicala mami, da sem dobila vabilo iz CSD (kjer se je zglasil moj mož) in da naju vabijo na razgovor. Takoj sem poklicala pristojno spec.psih. svetovalko, ki je bila podpisana), vendar mi žal še ni mogla podati informacij, ker ni ona govorila z njim. Mi je pa povedala, da bo prebrala zapisnik in mi jutri sporočila v zvezi s čim je to bilo.

Mene pa je strah dveh scenarijev (eden od teh bo sigurno):
1) ali si je kaj zmislil (da nisem dobra mama, da ne skrbim za sina, ali kaj podobnega – to sumim zato, ker delam v Ljubljani in prihajam domov okoli 18h – živim 70 km iz Ljubljane) ali pa
2) bo izvajal psihični pritisk nad mano še vpričo svetovalke na CSDju

Mislim pa, da se je namenoma dogovoril za naslednji teden, ko mojih staršev ni doma (grejo na smučanje) in ne bom imela nobene opore in pomoči.

Kaj naj storim? Ali mi lahko škoduje? Lahko pa povem, da sem do sedaj vzgojo sina v glavnem izvajala sama (vse je bilo na mojih plečih), kar načeloma lahko povejo moji starši, sosedi, kjer smo živeli,…. On niti sam še ni odrasel, niti nima pojma kaj je prav in kaj ni. Tudi če je kaj poizkušal ni imel pravega pristopa in sin je vedno znorel (prav histerično), ker ON je vedno vse hotel delati na silo.

Karkoli mi lahko svetujete bom zelo, zelo hvaležna. Ker zdaj sem pa že res čisto na tleh.

Misliš, da se bodo stvari umirile? Mene je strah, da se nikoli ne bodo. Nisem ga nagnala, najprej sem ga nekajkrat lepo opozorila, da naj se počasi poslovi. Imel pa je možnost vzeti sina za cel vikend k sebi (ga ne bi bilo potrebno nagnati), ampak to mu pa ne paše. In mislim, da samo zato, ker ga je strah kam bom šla jaz, če bo on imel otroka čez vikend. Al se mu pa ne ljubi toliko ukvarjati z njim. Ne vem.

Lep pozdrav!

Izvajanje svetovalnih razgovorov z obema zakoncema na CSD je praksa ob razvezah zakonske zveze (strokovni delavec se seznani z razlogi za razvezo in seznani oba zakonca s posledicami, ki nastanejo z razvezo zanju in za družinsko skupnost), kadar starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj (CSD jima pomaga pri sklenitvi sporazuma glede vzgoje, varstva, stikov, preživljanja skupnih otrok) in tudi tudi v drugih zadevah, vendar naj vas v nobenem primeru razgovor ne skrbi. Vsak od vaju bo imel možnost povedati svojo stran zgodbe, svoja razmišljanja in stališča.
To, da hodite v službo in se pozno vračate domov (kot še mnogo drugih žensk in moških), ni nikakršen argument za obtožbo, da niste dobra mama. Imate službo in svoj dohodek – to je lahko le pozitivno. Za otrokovo varstvo je v času vaše odsotnosti gotovo poskrbljeno.
Strah, da bi mož izvajal psihični pritisk tudi v pričo svetovalke, po mojem mnenju tudi ni upravičen. Svetovalka na CSD ima izkušnje s svetovalnimi razgovori in bi prepoznala pritisk na vas ter ustrezno odreagirala.
Ne bojte se, Wanabe.

Sem se uspela dogovoriti, da so mi prestavili datum pogovora (to še ni svetovalni razgovor v zvezi z razvezo ampak pogovor, razgovor na NJEGOVO pobudo). Sem jim pa povedala česa se bojim – so rekli, da bodo pomagali in tudi sem svetovalki povedala trenutno stanje (ki ga ON sigurno ni). Zato sem ji po faksu tudi poslala policijski zapisnik in povedala, da bo moja odvetnica poskusila dobiti začasno odločno sodišča o stikih. Tako, da mi je svetovalka povedala tudi, da bo z novim vabilom počakala toliko, da bo razgovor združila kar s tistim, ki bo zaradi te začasne odločbe.

Očitno so tudi na CSDju pripravljeni sodelovati. Se počutim že bolje.

Svetovalci zelo dobro opazujejo par. Če se bo začel peteliniti, bo vsaj videla, da si ne izmišljuješ. Ničesar mu ne očitaj, le reci, da želiš, da je za otroka boljše mirno življenje in ne želiš okrniti njegov stik z otrokom, seveda ob natančno določenih urah in dneh, ko ga pride iskat na parkirišče in ti ga tja tudi pripelje nazaj. Soc.del. povej, da naj oče na otroka ne izvaja psih.pritiska, češ, mami me podi in naj to tudi pri pogojih napiše.

Si poštena, za varstvo poskrbiš, imaš zaposlitev in redno plačo, za otroka se trudiš maksimalno, ne piješ in se ne drogiraš. Takšni mami ne more nihče vzeti otroka. Mirno na soc.poudari svoje kvalitete in reci, da se ne moreš zagovarjati za laži (če jih bo natrosil), ker nisi nič narobe naredila. Otroka želiš lepo vzgojiti in pripeljati do odlične izobrazbe, da bo kot srečen človek s privzgojenimi poštenimi vrednotami lahko lepo živel.

Mogoče bi omenila soc.del. in jo prosila, naj bivšemu razloži, da je še naprej lahko odličen oče in bo imel več časa zase, za svoje hobije, izobraževanje in otroka, brez, da bi se prepiral s tabo. Tudi to boš speljala, vsekakor pa še komu povej, kaj urejaš in najdite s starši zanesljivo varstvo. Vedno naj nekdo ve, kje si in naj te ob določenem času pokliče. Pazi nase! Srečno.

Mum. Hvala za nasvete. Če sem iskrena si najbolj od vsega želim, da bi bil vsaj približno normalen oče svojemu sinu (da mu ne bi škodoval). Saj ni treba da je perfekten, samo dober naj bo. Mislim, da si moj mali resnično zasluži očeta (ne samo v biološkem pomenu).

Vem pa, da moram sina zaščititi pred kakršnimikoli psihološkimi pritiski. Zadnjič ko je končno odhajal, je rekel, da sedaj odhaja za vedno, na drugi svet in celo sinu je rekel, da se zadnjič vidita! Mali je seveda jokal, jaz pa sem ga rotila naj tega ne govori sinu.

Sem pa se potrudila in informacije že razširila v določeni meri. Tudi med sosedi. Naslednji teden pa bomo z mojo babico in mojim sinom pri starši (oče pa je uredil kamero in tehnično varovanje). Hvala bogu za moje starše. Še zdaj komaj verjamem kaj vse so pripravljeni storiti zame.

Seveda želim vse najboljše za sina in najboljše je tudi to da ima vsaj povprečno normalnega očeta. Samo problem je v tem, da jaz to vem. On pa mora to še spoznati.

Kot odrasel moški je grozno nezrel in bi se ti najraje maščeval preko otroka. Na socialnem to že v kali zatri in zahtevaj odrasel, zrel in očetovski odnos do otroka. Vse izgleda kot njegovo maščevanje in psihično manipuliranje in nasilje nad nežno otrokovo dušo. Obvezno mu morajo črno na belem povedati, kakšen naj oče bo, ker to vlogo meša s samopomilovanjem in maščevanjem. Če mu bodo že določili stike in obiske, naj ga dobro izprašajo, kaj mu očetovstvo pomeni, ker so tudi oni dolžni za otroka odločiti maksimalno varno snidenje in življenje.

Vse bo dobro.Verjamem, da boš dobro speljala! Srečno!

Imam pa še eno vprašanje. Minilo je cca. 1 mesec odkar sva narazen. Z grožnjami in nasiljem je nehal odkar sem ga prijavila policiji.

Me pa še vedno non stop kliče in mi pošilja sms-e. Večinoma se mu tako ne oglašam. Zanima pa predvsem nasvet – kakšen odnos je najboljši, da se tudi to enkrat konča. Trenutno, kadar se mu oglasim, sem mrtvo hladna, uradna skoraj nesramna, brezbrižna. Ali je to pravi način?

Sicer pravi, da bi se rad lepo pogovarjal, da ostaneva vsaj prijatelja,… ampak mislim, da je to samo igra s katero bi lahko ostal v stiku z menoj in tako točno kontroliral kaj se mi dogaja in kaj počnem.

Draga Wanabe!

Hvala za povratno informacijo o tem, da je vaš mož prenehal z nasiljem in grožnjami, ko ste ga prijavili policiji. To je zelo pomembna informacija za vse bralke tega foruma, ki imajo tudi nasilne partnerje in ki ne verjamejo (tudi upravičeno, ker imajo morda slabe izkušnje s prijavo), da lahko prijava kaj spremeni. Vi ste z njo veliko dosegli!

Glede odnosa in taktike pri telefonskih pogovorih z možem, pa vam žal ne morem dati nekega splošnega nasveta, kaj je prav in kaj ne. Kar “vžge” pri nekomu drugemu, ni nujno, da bo tudi pri vašem možu. Vi ga najbolje poznate! Če ugotovite, da z uradnim, brezbrižnim in hladnim odnosom dosežete, kar želite, potem to uporabljajte.
Če pa vas telefonski pogovori obremenjujejo in so vam neprijetni, pa se enostavno ne oglašajte.

Lep pozdrav!

Še tako velik junak se je naveličal težiti. To, da si vznemirjena in se treseš, ko pokliče, je neznosno. Pa poizkusi po njegovo. Ne bit žaljiva ali mu dajati lažno upanje. Povej mu vsakič, kaj otrok še rabi za zimo(spisek), koliko in kaj je pojedel za zajtrk, kaj rabi od barvic, kaj on misli o tečaju angleščine, lutk, miškinih uric, povej koliko vse stane. Povej, da celo noč lepo spi, je pa v vrtcu 3x zakašljal. Povej, koliko stane sirup proti kašlju in kaj oon meni o vitaminih za rast in odpornost. Povej, da rabi smučke, drsalke, kolo, rolarje… Ko ne bo več govora o ljubiti ali ne ljubiti, dvomim, da bo še tako intenziven. Vsak klic naj ti bo drug izziv: npr:1.:obleka, obutev;2.:šport,3.klic:izobraževanje, 4.:dejavnosti, 5.Izleti in počitnice preko agencije. Povsod navedi cene. Bodi resna in uradna, ne pa nesramna, če je otrok zraven, bodi malce toplejša, ker otroci vse čutijo.

Lako se bo odzval zrelo in odgovorno in se zanimal za te stvari. Lahko pa bo vzkipel, ker mu tema ne bo odgovarjala in bo nehal za brez veze klicati.

Najbolj idealen bi bil vajin prijateljski odnos, ko bi bila edina stična točka ljubezen do otroka in njegov zdrav razvoj. Morda bo prišlo do tega kasneje. Poznam par, ko so vsi prijatelji, bivši in sedanji mož, obe ženi in skozi leta si le še želijo en drugemu vse lepo. Upam, da boste vsi trije našli mir in srečo.

Ob prebiranju tvoje zgodbe sem se spomnila svoje. Bila sem v zvezi s podobnim partnerjem, mogoče še hujšim, ki je uporabljal tudi fizično nasilje in grožnje z orožjem. Odšla sem ko se je vse to odvijalo pred sinom. Grožnje so se nadaljevale, da bo meni in mojim kaj storil, ko to ni zaleglo da bo sebi. Pošiljam je sms in podobno ter obljubljal da se bo poboljšal. Vendar nisem popustila, stike sem mu najprej celo prepovedala, kar se ga je sin dobesedno bal. Preživnino mava določeno za stike ni nič jamral na sodišču. Pridejo obdobja ko ga sin ne mara videti in se začne prav trest, če mora k njemu. Takrat mu ga ne dam niti pod razno, sem mu tud rekla da naj me kar toži če hoče ampak ga ne dam. Sedaj je malo bolje, ker mu je posvetil mal pozornosti in pač gre z njim. Drugače sem si pa ustvarila novo zvezo s čudovitim moški, ki se s sinom krasno razume dobesedno sta takšna kot bi mu bil pravi oče. Stikov mu ne smeš branit samo če bomo škodil sinu mu jih pa kar dej, ker otroci si vse zapomnijo in ostanejo posledice. Želim vama srečno življenje.

lp

Ta vikend sem mu prvič dala sina od petka do nedelje (tko sva se dogovrila s pomočjo psihologinje na socialni). Moram reči, da sem bila prijetno presenečena.

Sin se ga do sedaj ni bal, ker v 90% primerih se ni nič dogajalo v pričo njega. Tako, da se je mali zelo veselil. Predvsem pa sem bila presenečena nad sledečim. Ko sva še živela skupaj in sva ga včasih za kakšen dan dala njegovim staršem, je vedno prišel nazaj malo bolj ‘podivjan’ (zato, ker so mu njegovi starši res pustili vse in jih kar malo nosil v rit) in je potreboval kak dan, da se je navadil na ‘normalen’ red.

Ta vikend pa je prišel nazaj normalen, nobenih ojačanih izsiljevanj,… Rekel je, da se bilo super, pa da sta z atekom počela to pa to. Zelo, zelo, zelo sem vesela, da se morda vsaj to zaveda kako ga sin potrebuje in da mu mora biti dober oče.

Vseeno pa sem dobila nekaj sms-ov kako me ima rad in bi bil rad z mano. Groza.